Karantenska literarnica

Omejitev gibanja se mi zdi bolj odraz sebičnosti ljudi kot pa politična taktika. Ljudje kljub nevarnosti ne upoštevajo priporočil o samoizolaciji, zato je vlada morala poostriti ukrepe. Število okuženih in mrtvih tako v Sloveniji kot tudi v drugih prizadetih državah ne bi naraščalo, če bi se ljudje držali priporočil. Glede omejitev gibanja izven svoje občine pa menim, da je ta ukrep lahko smiseln do neke mere. Zakaj? Še posebej ob vikendih slovensko Obalo obišče veliko prebivalcev drugih delov Slovenije, s takšnim načinom pa ne moremo zajeziti epidemije koronavirusa. Po Sloveniji poteka akcija, imenovana OSTANI DOMA, nekateri pa tega ne upoštevajo in se raje odpravijo na morje. Večkrat je vlada izdala opozorilo, vendar ga niso upoštevali in je bila prisiljena poostriti ukrepe. To je le en primer, zakaj je omejitev izven svoje občine smiselna. Vlada pa kljub vsemu ni pomislila na nekatere stvari. Primer bom vzela iz svojega življenja. Jaham v klubu v Divači. Trener je sicer iz Divače, ostali jahači pa so v veliki večini iz Občine Sežana. Konji se morajo kljub epidemiji virusa vsak dan gibati. Vsak jahač mora razgibati svojega konja. V Občini Divača pa ni dovolj jahačev, da bi lahko vsak dan razgibavali 20 konj še za vse ostale. Konje bi seveda lahko spustili na pašnik, kjer bi se dovolj gibali, so pa zdravstveni razlogi, zakaj tega ne smemo storiti. Vprašala sem se, ali v takem primeru lahko zapustimo občino? O tem je več povedala Konjeniška zveza Slovenije, vendar se tudi oni strinjajo, da je ta poteza vlade nekoliko nepremišljena, saj niso pomislili na vsa področja, med katerimi je tudi konjeništvo. Seveda pa se vlada želi zavzeti za državljane in preprečiti takšno katastrofo, kot je v Italiji. Poleg tega pa nekateri mislijo, da se ne morejo okužiti, saj so mladi in zdravi, potem pa nekje staknejo okužbo in jo tako prenesejo na druge državljane. Slišala sem primer, da je nek gospod prišel iz Amerike, kjer je bil na potovanju, in se je takoj po pristanku odšel testirat. Test je bil negativen, gospod pa je imel vročino in se je slabo počutil. Kljub slabemu počutju je v hišo spuščal ljudi. Po štirinajstih dneh se je šel ponovno testirati in bil je pozitiven na koronavirus. Tako se je virus prenesel še na ostale ljudi. To sicer ni primer sebičnosti, saj je bil gospod po prvem negativnem testu prepričan, da gre le za navadno vročino. Lahko bi pa seveda ravnal boljee in v hišo ne bi spuščal ljudi.

Vseeno pa menim, da medinji nekoliko pretiravajo. Veliko ljudi se je odločilo, da ne bo več poslušalo poročil ali kakršnih koli novic glede koronavirusa, saj nas obveščajo le o tem. Prav je, da nas obvestijo o novih ukrepih, dogajanju v drugih državah itd., vendar me zanima, zakaj ne povedo tudi, koliko ljudi je danes umrlo zaradi npr. lakote. Novinarje zanima le še virus. Mediji obveščajo tudi o skupinah ljudi, ki se sprehajajo po promenadah na slovenski Obali. Država je izdala ukrep o združevanju na javnih mestih, ob tem pa dodala, da se člani družine lahko sprehajajo skupaj. Novinarji pa niso vprašali teh ljudi, ali so družina. Videli so le skupine ljudi, ki so se sprehajali. Sami pa lahko ostanemo doma, si umivamo in razkužujemo roke, predvsem pa upoštevamo priporočila vlade in spremljamo morebitne nove ukrepe. Vsi pa vemo, da bodo kljub vsem opozorilom posamezniki pozabili na ukrepe. Sicer to vprašanje ni bilo postavljeno, ampak pred epidemijo koronavirusa je bil velik problem prekomerna uporaba plastike. Sedaj pa moramo nositi plastične rokavice, maske … Moje vprašanje pa je, zakaj sedaj ni nihče več zaskrbljen glede onesnaženosti planeta? Znanstveniki so res že opazili razliko med onesnaženostjo zraka pred in med karanteno. Razlika je ogromna. Pravijo, da si bo sedaj planet lahko opomogel. To je ljudi pomirilo, saj smo rešili en problem. Smo ga, ampak le dokler ne bo konec karantene. Ob tem pa so vsi pozabili na plastiko, ki še vedno v velikih količinah plava v morjih. Plastika je večji problem kot plini, ki jih spuščamo v zrak. Zanima me, zakaj ni tako strogih ukrepov pri uporabi plastike kot pri epidemiji koronavirusa.

Lara F., 1. ET

Svet je potreboval počitek. Preteklo je preveč let zaničevanja narave, brezbrižnosti do sočloveka in celo do samega sebe. Očitno nas je lahko do tega, da se ustavimo in malo razmislimo, pripravila samo epidemija.

Na začetku vsega dogajanja se je skrb zdela popolnoma oddaljena. Večina se nas je mirila s tem, da so mediji novico o nevarnosti napihnili. To je bilo takrat pravzaprav res, saj se tudi epidemiologom ni zdelo, da bo virus prišel tudi na naša tla, se nepredstavljivo hitro širil in povzročil tisoče prehitrih smrti. Resnosti situacije se ljudje predolgo nismo zavedali, vključno z mano.

Kasneje pa smo dobili strožja navodila. NE SMEMO ven s prijatelji, NE SMEMO obiskovati niti bližnjih sorodnikov in NE SMEMO oblegati turističnih krajev. To so se zdele nekaterim zgolj besede na papirju. So mislili, da je vse to le šala, ki bo minila tako hitro, kot je prišla? Ali morda, da jih nihče ne bo opazil zaradi nedolžnega sprehoda po Piranu? Ta sončna sobota, ki nas je tako prijetno pozdravila s prijetnimi temperaturami, namreč ne more iti mimo kar neizkoriščena! Takšno ravnanje številnih Slovencev pa nas je prihodnji dan stalo tiste svobode, ki smo jo še ‘imeli’. Ljudje smo vsekakor sebična bitja, ki bi očitno vse storila za lastno veselje; neozirajoč se na ostale, predvsem starejše prebivalce, ki zagotovo niso »lazili« na morje.

Pri tem pa me je zanimala tudi vloga medijev, ki na vsakem programu, v vsakem časopisu neutrudno svarijo pred posledicami in jih celo primerjajo z vojnim stanjem, kar bi nam moralo vzbujati strah. Na začetku so nas strašili, zdaj še bolj … kaj bi se zgodilo šele, če nas ne bi? Spraševala sem se, če je morda njihovo napihovanje vsakdanjih novic privedlo do tega, da se nas tako rekoč ‘velike novice’ ne dotaknejo več?

Očitno je, da se kljub vsem svarilom nismo zdramili. Še vedno smo sanjarili o naših načrtih, ki bi jih z veseljem uresničevali tudi izven občine.

Prav zaradi takšnih nespametnih odločitev pa je prišlo do novega ukrepa – prepovedi prehoda med občinami. Čeprav se mi vseeno zdi, da bo prihajalo do zvitih prevar in bodo ljudje z lahkoto prihajali na plan z različnimi izgovori, je do tega moralo priti. Upam, da bodo vsaj osrednjeslovenski turisti tako stvar vzeli bolj resno. Njihovo početje na Primorskem se mi je namreč zdelo absurdno, saj so Primorci tisti, ki kljub tesnemu stiku z žariščem virusa vzdržujejo nizko število obolelih in gotovo niso veseli, da bi se to zaradi dopustnikov spremenilo.

Epidemija nas je naučila, da se moramo znajti v vsaki situaciji. Zabavamo se lahko tudi doma, učimo se lahko na več različnih načinov. To je čas, ki ga moramo posvetiti odkrivanju, da spremembe niso vedno nekaj slabega, in doma poskusiti stvari, ki smo si jih dolgo želeli, pa nam čas preprosto ni dopuščal. Uživati moramo v drugačnem načinu življenja, ostale pustiti pri miru in počakati na čas, ko bo vse to le še spomin, ki nam je dopustil drugače živeti.

Manca, 3. a gim

Smo v obdobju, ki se bo najverjetneje zapisalo v učbenike zgodovine. V roku zadnjih treh mesecev se je življenje v svetu konstantnih meddržavnih konfliktov in razkazovanju moči, popolnoma obrnilo. Orožje so zamenjala razkužila in prej pomembna trenja med nacijami so se spremenila v željo po sodelovanju. Kdo bi si mislil, da bo naša ustaljena življenja popolnoma spremenil virus – COVID-19.

Kljub vidnim poslabšanjem se je vlada Republike Slovenije dokaj pozno odločila za ukrepe, ki bi pomagali pri preprečitvi širjenja virusa. S ponedeljkom, 16. 3. 2020, so svoja vrata zaprla vse izobraževalne ustanove. Vedeti je treba, da je Italija, ki je žarišče okužb in je neposredno v stiku z našim območjem, tovrstni ukrep sprejela že teden dni prej.

V preteklih 14 dneh je država zaostrovala ukrepe za preprečevanje širitve virusa COVID-19. Kljub konstantnim opozorilom o nevarnosti in posledicah, ki jih omenjen virus prinaša, so se ljudje še vedno družili in hodili na sprehode ob obali. Vodilnim v državi ni preostalo drugega, kot da preprečijo gibanje izven svoje občine, če se tovrstno gibanje ne navezuje na skrb ostarelih. Ob vseh dotedanjih dogodkih bi podobno ukrepanje vlade označila kot željo po utrjevanju svoje moči in prikazovanju svojega dela kot delovanje »za narodov blagor«, vendar sta čas in okoliščine, v katerih se nahajamo, popolnoma različne. Neodgovorno delovanje državljanov je moralo biti zaustavljeno. Če jim konstantno poročanje medijev o širjenju virusa in števila prizadetih ni uspelo dopovedati o resnosti dogodkov, v katerih smo se znašli, jih bo mogoče zakonska prepoved in grožnje z denarnimi kaznimi uspela prikovati na svoj dom.

Čas je, da kot posamezniki poskrbimo za zmanjšanje širitve virusa. Zavedati se moramo, da je situacija resna in se moramo v skladu s tem tudi obnašati. Zakoni so zato, da jih spoštujemo, torej je naloga vsakega državljana, da se drži predpisov, ki so bili sprejeti v prid omejitve širjenja virusa. Drugi način omejevanja širitev je ta, da smo odgovorni in poleg svojega zdravja, skrbimo še za druge in se v skladu s tem ne odločamo za nepotrebne obiske prijateljev, sorodnikov in trgovin.

Kljub številnim negativnim posledicam, ki jih bo utrpel svet na ekonomskem političnem in kulturnem področju, pa ne smemo spregledati privilegija, ki smo ga dobili s tem, da je cel svet v karanteni. Do sedaj pomembne aktivnosti, kapitalistična usmerjenost in konstantno hitenje so nam omogočili vpogled, v to, kar je resnično pomembno. Po izboljšanju situacije bomo cenili vsako minuto osebnega stika s tistimi, ki nam veliko pomenijo.

Maja, 4. a gim

S širitvijo okužbe koronavirusa smo vsi ljudje postavljeni v situacijo, ki nam je popolnoma neznana. Nekaterim v srcu vzbuja strah, drugi jo podcenjujejo in nekateri so verjetno celo prepričani, da gre le za politično igro, ki je vzela bolezen le za podlago za boljši nadzor nad ljudmi. Tako ali drugače pa lahko vsi le spremljamo dogajanje in upamo, da se bo življenje čim prej vrnilo v ustaljene tirnice.

Z izdajo ukrepa o omejitvi gibanja med občinami v Sloveniji se ljudem ponovno razhajajo mnenja. Vendar, če vzamemo situacijo za tako resno, kot nam je predstavljena, lahko v tem ukrepu vidimo smisel, saj nam je s takim ukrepom zares prepovedano gibanje, ki ni nujno potrebno. Res je, da se ljudje lahko srečujejo tudi znotraj občin, vendar če gre verjeti poostrenemu nadzoru tudi na domačih ulicah, se bo večina ljudi takim srečevanjem gotovo izognila. In zaradi možnosti hitre širitve take okužbe taka ukrepanja gotovo pripomorejo k manjšemu številu izpostavljenih ljudi.

V takih situacijah se pokaže narava ljudi. Ali naj jo gre obsojati ali ne, ne morem reči, vendar se pokaže del človeka, ki je običajno skrit ali pa vsaj malo manj opazen. To ne pomeni, da se s tem nujno pokaže sebičnost, bolj lastnosti, kot so pripravljenost tveganja ali prepričanje, da so sami nedotakljivi. Seveda se lahko pokaže tudi čisto nasprotje, kot je čisto upoštevanje navodil ali pretirana paranoja. Tako postane izpostavljen del nas, ki mu sicer ostali pripadniki skupnosti ne bi namenili veliko pozornosti in naj bo tak ali drugačen, nas v takem času lahko zaznamuje.

Mnogi ljudje so kljub poznavanju trenutnih razmer izkoristili proste dni konca tedna za izlet na obalo ali v hribe. Ob tem lahko zavijemo z očmi z mislijo na neodgovornost, ali namenimo podobam na televiziji zgrožen pogled zaradi misli na sebičnost, kljub temu, da vsak izmed nas dobro razume, kako potreben je včasih oddih na svežem morskem zraku. Jaz temu ne bi nujno rekla sebičnost, bolj nepremišljenost, ki pa je lahko razumljena. Toda vseeno bi se morali začeti zavedati, da večkrat kot premagamo take vzgibe po izletih, hitreje bomo lahko na izlete hodili brez zaščitnih mask ali obsojajočih pogledov domačinov.

Sami k širjenju okužbe lahko zelo hitro pripomoremo, k ustavljanju le-te pa nekoliko manj. Čeprav je težko in marsikatere izmed nas pogled na štiri stene, med katerimi smo ujeti, navda z obupom in občutkom utesnjenosti, je verjetno res najbolje, da ostanemo doma. Prav tako kot se moramo izogniti stikom z bolj izpostavljenimi ali bolj ogroženimi. V teh razmerah smo se znašli in tem razmeram se moramo prilagoditi.

Nika, 3. a gim