Športni teden 3. gimnazije v visokogorju
Ponedeljek, 5. 9. 2022, je bil sončen, kar nam je vlilo dodatno motivacijo za športni teden v slovenskem visokogorju, ki je bil pred nami. Jutranji vlak je imel rezervirane sedeže za našo šolo. Ta predel se je med potjo hitro polnil, a ni se napolnil tako, kot bi si želel naš profesor Vojko Žiberna. Ko je vlak prispel do Bohinjske Bistrice, smo se vkrcali na avtobus, ki nas je pustil ob koči pri Savici oz. na začetku našega prvega vzpona ta teden. Vzpon je bil strm in dolgotrajen; ko smo že mislili, da smo na cilju, je sledil še en ovinek, po tem pa še en in en. Ampak ko smo enkrat prišli do planinskega doma na Komni, kjer so nas že čakali naši pohodni nahrbtniki z vso obleko in potrebnim, smo že začutili pravi gorski zrak in za ovinkom se je pokazala naša destinacija: koča pod Bogatinom. Naše sobe so bile majhne, a prijetne, tako kot naša oskrbnika, prisrčen par, Branko in Hilda. Imeli smo še veliko moči in volje, zato smo se po kratkem oddihu v sobah odpravili do planote Govnjač, do katere vodi kratka in »abstraktna« pot, polna vzponov in padcev, ki pa niso dolgi, kaj šele dolgočasni. Na planoti so nas pričakali ostanki postojanke iz prve svetovne vojne in kravji pašniki.
V torek smo se zbudili ob vonju pečenih jajc; ta dan nas je čakal najdaljši pohod v tem tednu. Ob sončnem vzhodu smo se odpravili na pot proti Triglavskim sedmerim jezerom, od katerih smo zaradi časovne omejitve videli le tri. Celotna pot je bila dokaj položna, spremljali so jo razni prelepi razgledi. Koča pri Triglavskih jezerih se nahaja ob dveh lesketajočih se jezerih, kjer smo srečali turiste z vsega sveta. Za pot nazaj smo izbrali nekoliko težjo pot, proti kateri ni imel nihče nič proti, dokler ni po njej začel hoditi. Vodila nas je mimo Črnega jezera, obdanega s skalami, ki so ponujale enkratno možnost za nekaj fotografij. Pot nazaj je v svoji težavnosti stalno presenečala in za vsakim ovinkom smo si želeli, da bi ugledali kočo. Ko smo končno prispeli, sta bila počitek in postelja več kot dobrodošla.
Sreda nas je blagoslovila z obiskom Krnskega jezera. Pot se je začela s pretežno enostavnim vzponom, ki nam je pričaral najboljši razgled celotnega tedna. Mati narava nas je nenehno strašila z možnostjo padavin in megla je z vzponom na Bogatinsko sedlo postajala vedno gostejša. Spust do jezera ni bil težek, le dolg, in celotno pot nas je obkrožala misel na to, da gremo nazaj po isti poti, kar pomeni, da se je ob povratku ta spust spremenil v zahteven vzpon. Po kratkem postanku ob Krnskem jezeru in kosilu v bližnji koči smo začeli avanturo nazaj. Ko smo prilezli na vrh, smo bili preveč izmučeni, da bi še enkrat uživali v razgledu.
Večer je bil grenko-sladek, saj se je profesor Vojko s tem tednom poslovil od gorskih športnih tednov, ki verjetno sploh ne bi obstajali, če ne bi bilo njegove dobre volje in predanosti.
In kot sam pravi, gorsko življenje nikoli ni konstantno in dolgočasno, kar nam je dokazal dež v četrtek popoldne. Zjutraj smo imeli ravno dovolj časa, da smo se sprehodili do Mrzle Komne, ki nosi neuradni slovenski temperaturni rekord: –49 ˚C, ki so ga izmerili leta 2009. Dan smo nato preživeli po svojem okusu, večino časa v naši koči. Ker pa smo bili po vsem tednu v krasni formi, smo se sami v palerinah odpravili do koče na Komni, kjer so stregli odlična kosila. Kot vsak športni teden na Šolskem centru Srečka Kosovela Sežana je tudi ta postregel z zaključnim kvizom profesorja Vojka, v katerem je z zmagal 3. A.
Zadnje jutro se je začelo še bolj zgodaj kot po navadi, kajti odločeni smo bili gospodinji Hildi olajšati delo in kočo pustiti v takšnem stanju, kot je bila, ko smo vanjo na ponedeljek stopili. Ob 7.30 smo zaklicali »Hvala in lep pozdrav!« in se mimo Komne spustili nazaj v civilizacijo.
Česar pa nismo pričakovali, je bil filmski spust do koče pri Savici. Megla in dež sta se spustila in za naše palerine smo bili hvaležni bolj kot za karkoli drugega. Nato smo nad našo skromno stezico doživeli deževno apokalipso. Dol smo pricapali z več vode, kot smo jo nesli gor, le da se je ta nahajala v naših čevljih.
Avtobus nas je peljal do železniške postaje, kjer smo se preoblekli in ogreli ter v sosednjem lokalu spili nekaj toplega. Vreme se je počasi umirilo in naša odisejada se je bližala h koncu. Ko je naš vlak prispel in nas odpeljal nazaj v Sežano, smo se poslovili nasmejanih in utrujenih obrazov, polni lepih spominov in, seveda, žuljev.
Ruj Kocjan in Ana Mržek
