Konec septembra je v Toulousu v Franciji potekalo zaključno srečanje dvoletnega Erasmus+ projekta Poudarjanje medsebojne pomoči in solidarnosti v Evropi (AIDEES), ki je bil namenjen ozaveščanju dijakov in učiteljev o različnih učnih težavah, spoznavanju različnih oblik posebnih potreb ter spodbujanju solidarnosti in vključevanja dijakov v različne oblike medsebojne pomoči.
V projektu so sodelovale še šole iz Francije, Španije, Romunije in Italije. Skozi različne dejavnosti na šolah in na izmenjavah smo nabrali veliko izkušenj, znanj in tudi prijateljev iz drugih držav. Slišali smo veliko zanimivih življenjskih zgodb in se poskusili postaviti v čevlje oseb s posebnimi potrebami. Spoznavali smo težave, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, še posebej v šoli.
Srečanja sva se udeležili dijakinji Ana Kukanja in Amina Sejdinović v spremstvu profesoric Mateje Grmek in Alenke Kompare.
V ponedeljek, 26. 9., zjutraj smo z letališča Marco Polo v Benetkah poletele v Toulouse. Okrog 12. ure smo že bile v centru mesta in po kosilu v prijetni vegetarijanski restavraciji smo s polnimi trebuhi in širokimi nasmeški pričele spoznavati Toulouse. Občudovale smo rožnate opečnate stavbe s polkni in balkoni v njihovi značilni »toulouško« pastelno modri barvi. Toulouse prav zaradi tega imenujejo rožnato mesto z odtenki modre. Šle smo do znamenitega mosta »Pont Neuf« nad reko Garono in se sprehodile mimo cerkve »Notre-Dame de la Daurade«, znane tudi kot »Črna Madonna«. V parku ob reki smo se pozno popoldne naužile še zadnjih sončnih žarkov, saj je bilo naslednje dni oblačno in deževno vreme. Obiskale smo tudi osrednji mestni trg, poln majhnih trgovinic, kavarn, restavracij in pekarn. Začutile smo dih mesta in njegove veličine ter se nanj počasi začele privajati. Pozno popoldne smo se z metrojem odpeljale do šole. Poslovili sva se od profesoric in nestrpno čakali svoje gostitelje. Bili sva vznemirjeni in negotovi, a sva preživeli prijeten prvi večer z družinama dveh francoskih dijakov.
V torek sva se po nepričakovano dolgi vožnji, obe sva namreč stanovali pri družinah izven Toulousa, spet srečali v šoli. Spoznali sva se z ostalimi člani projekta in pojedli zajtrk, kjer seveda niso manjkali francoski rogljički in siri. Nato smo si skupaj ogledali videe vseh šol na temo »The best of«, katerih glavni cilj je bil predstaviti najlepše utrinke in spomine dijakov ter profesorjev na predhodne izmenjave. Ugotovili sva, da je Slovenija na tuje dijake naredila zelo dober vtis, kljub temu da je mnogi sploh ne bi znali pokazati na zemljevidu. Sledila je posrečena pevska vaja – peli smo pesem, ki jo je dijakinja iz romunske šole napisala na melodijo pesmi Je veux francoske pevke Zaz. Besedilo govori o vključevanju in sprejemanju drugačnosti. Po nekoliko razglašenem petju smo se odpravili na ogled francoske šole, ki je zelo moderna in svetla, a prav zato nekoliko dolgočasna. V tem trenutku sva nekoliko pogrešali naše barvite in okrašene hodnike in učilnice.
Zatem smo se odpravili do središča mesta in si na poti ogledali prekrasen japonski vrt, ki nas je popeljal na drug konec sveta. Obiskali smo tudi cerkev Saint- Sernin in mestno hišo ali toulouški Kapitol. Po koncu ogleda smo se dijaki s svojimi gostitelji ponovno odpravili domov.
V sredo je bil naš program bolj sproščen. Prvi dve šolski uri smo se s starejšimi dijaki, ki niso vključeni v naš projekt, pogovarjali o šolskem sistemu, izobrazbi, načinu življenja v Toulousu in seveda o aktivnostih, ki jih radi počnemo v prostem času. Na koncu nas je presenetila požarna evakuacijska vaja, ki je francoske študente rešila nadaljnjega pogovora v angleščini, ki je ne najbolj obožujejo. S programom smo nadaljevali v učilnici umetnosti, kjer smo okrasili knjižice, namenjene starostnikom v domu ostarelih, ki smo ga obiskali v četrtek.
Popoldne pa sva se s svojima gostiteljema Maximom in Violette do večera potepali po mestu, poskušali različne jedi in slaščice ter odkrivali zanimive kotičke Toulousa.
Četrtkovo dopoldne smo preživeli v majhni vasici Cadalen v okolici Toulousa, kjer smo obiskali tamkajšnji dom za ostarele (l’EHPAD Maison de retraite Sain-François Cadalen). Za starostnike smo pripravili različne delavnice. Z njimi smo tudi zapeli in zaplesali. Spoznali smo tradicionalne španske in romunske plese, midve pa sva poskrbeli, da se je ob pesmi Na Golici zaplesala tudi polka. Pogostili so nas z različnimi francoskimi prigrizki, za kosilo pa smo poskusili cassoulet, tradicionalno toulouško jed.
Popoldne smo pot nadaljevali do mesta Albi, v katerem smo si najprej ogledali vrtove palače Berbie in nato še imenitno katedralo sv. Cecilije. Navzven je videti kot trdnjava in velja za eno največjih opečnatih stavb na svetu. Notranjost je v celoti poslikana, njen strop s simetričnimi vzorci in modrikaste barve je dih jemajoč. V mestu je tudi muzej, posvečen delu slikarja Henrija de Toulouse-Lautreca, ki se je rodil v bližini Albija. Ogled mesta nam je nekoliko pokvaril dež, tako smo mesto zapustili precej mokri. To je bila tudi naša zadnja skupna aktivnost v okviru projekta AIDEES in poslovili sva se od vseh sodelujočih. Večer sva preživeli z družinama svojih gostiteljev.
Petek je bil popolnoma drugačen dan, saj sva se s profesoricama odpravili v Carcassonne. Mesto se deli na novejši spodnji del Ville basse in utrjeno staro mesto Ville haute oziroma Cité, ki je obdano z mogočnim dvojnim obzidjem s kar 53 stolpi. Kljub številnim in napornim stopnicam smo se uspešno prebile skozi labirint gradu in obzidja. Popoldne pa smo se sprehajale po prikupnih ulicah, si ogledovale trgovinice in posedale v kavarnah ter opazovale vrvež. Po prijetnem oddihu v mestu smo se vrnile v Toulouse in se nastanile v hotelu ob letališču, pripravljene na vrnitev domov.
Naslednji dan smo se že zgodaj zjutraj odpravile na letališče. Po popolnoma prespanem letu smo se ponovno znašle v Benetkah in ne dolgo za tem v naši domači Sežani. Spet sva bili doma in namesto nujno potrebnega počitka sva se lotili šolskega dela.
Za naju je bila mobilnost neverjetna izkušnja, saj nama je ponudila vpogled v nekoliko drugačen način življenja. Odkrivali sva drugačno kulturo, ki naju je v mnogih primerih presenetila. Prav tako pa sva začeli ceniti našo malo Sežano, kljub temu da se v njej po navadi nič ne dogaja.
Ana Kukanja in Amina Sejdinović, 4. AG
