Od dijaka do trenerja

Intervju z Urošem Barutom

Uroš Barut je nekdanji dijak ŠC Srečka Kosovela Sežana. Že v mladih letih je vzljubil nogomet, ki je kasneje postal pomemben del njegovega življenja. Profesionalno ga je igral za različne klube, trenutno pa je trener selekcije U19 v Sežani. Za intervjuvanca sem si ga izbral zato, ker tudi sam treniram nogomet in me zanima, kaj vse se lahko športniku pripeti v uspešni nogometni karieri. Je pa Uroš ravno letos moj trener in z njim se odlično razumem.

Intervju je bil izveden v živo, in sicer 22. 11. 2022, v popoldanskih urah.

Matevž Vrabec, 2.BG

Veliko naših intervjuvancev pripoveduje o svojih zabavnih in lepih spominih na srednjo šolo. Kakšni so pa tvoji?

U, ja, taka vprašanja so mi všeč. Ko sem prebral to vprašanje (vprašanja so bila med snemanjem intervjuja na mizi, op. p.), sem se spomnil na to obdobje … Malo šola, malo nogomet. Kako je bilo zanimivo v prvem letniku »gurat« gimnazijo, pa se »matrati« in potiti, kasneje iti na treninge, pa kakšnega tudi preskočiti za boljši uspeh v šoli. Spomini so gotovo enkratni, čeprav sem sam tak tip človeka, da veliko tudi pozabim. Vem pa, da sem zelo zelo užival v tistih časih, saj je bila super družba tako pri nogometu kot tudi v šoli. Tudi profesorji so bili super. Nekateri bolj, drugi manj. Definitivno same pozitivne stvari.

Kako to, da si se odločil za gimnazijski program v Sežani?

Kot se spomnim, je bilo takrat v mojih časih tako: pojdi na gimnazijo, »itak« boš potem lahko šel na katero koli fakulteto. Na mojo odločitev je tako vplivalo to razmišljanje, malo pa tudi takratni mit o zaposlitvi v Casinòju Lipica po zaključeni gimnaziji. Na koncu pa sem ta program izbral zato, ker sem bil še neodločen in zaradi večje možnosti izbire kasneje.

Zabava in prijatelji so zelo pomembni. Kakšno je bilo tvoje družabno življenje v času srednje šole?

Na začetku, nekje do drugega letnika, smo se držali bolj doma oziroma na igrišču, kasneje pa smo začeli v petkih in sobotah malo hoditi ven – kot verjetno vsi drugi – in se zbirati po raznih »Clintonih« (priljubljen bar v Sežani, op. p.), ki je bil takrat še na drugi strani ceste. Zahajali smo tudi v diskoteko Titanik in menim, da smo imeli mi, glede na to, kar imate vi zdaj, veliko več od družabnega življenja. Predvsem ob vikendih se je ogromno dogajalo, ne da bi bilo treba iti ven iz Sežane.

Sam kot športnik v prostem času počnem tudi veliko dejavnosti, ki niso vse povezane s športom. Ali si imel tudi ti poleg nogometa tudi druge hobije?

Predvsem sem se ukvarjal z nogometom, kasneje smo si s prijatelji pred blokom narisali tenis igrišče in smo igrali tenis, košarko … V glavnem je bilo večinoma vse povezano s športom – od rolkanja do rolanja; pomembno je bilo, da je bilo zunaj in da se je divjalo. 

Takrat pa seveda tudi še nista bila tako popularna PlayStation in internet, telefoni pa sploh ne.

Nekaterim, ki imamo poleg šole tudi druge dejavnosti, je včasih težko najti čas za vse. Vem, da si že v srednji šoli resno treniral nogomet. Si imel zato tudi ti težave pri usklajevanju športa in šole? Kako ti je uspelo?

Oboje sem usklajeval tako, da sem dal na prvo mesto šolo, saj konec koncev nikoli nisem upal, da bom od nogometa živel. Odrekel sem se kakšnemu treningu, saj sem pri nekaterih predmetih, kot so angleščina, nemščina in slovenščina, zelo trpel. In ko so bili kakšni izpiti ali zagovori pri teh predmetih, sem bil striktno doma in »zgural« za tisto mojo »bogo« dvojko, za katero mi je tudi Bog malo pomagal in takrat je bilo vedno tesno.

Ste imeli v šoli tudi možnost statusa športnika?

Vem, da je bila ta možnost. Jaz sem ga imel šele po 3. letniku.

Ali si bil za napredovanje v nogometu prisiljen v veliko odrekanja in prilagajanja?

Iskreno … ne, saj v takratnem času ni bilo toliko informacij in dobrih ljudi okoli mene, da bi mi svetovali, kaj naj počnem. Zanesti sem se moral izključno na Igorja Boleta, ki je bil moj trener od prvega do zadnjega leta, ko sem bil v mladinski nogometni šoli v Sežani. Najin odnos je bil vedno korekten in verjamem, da sva oba uživala vsak v svoji vlogi. Bilo je veliko igranja nogometa pred in po šoli ter za vikende (kar se sedaj vam očita, da delate premalo). Tudi če sem preskočil kakšen trening, sem bil zagotovo bolj aktiven kot marsikateri posameznik sedaj.

Mladi športniki vemo, da je v športu kar zahtevno uspeti in da to ni za vsakogar. Si imel ti od nekdaj načrte nadaljevati s športom ali so te mikale tudi druge smeri? O čem si razmišljal proti koncu srednješolskega izobraževanja?

Čeprav nisem prav veliko delal za to, sem si vedno želel, da bi igral nogomet za takrat oz. okrog leta 2000 zelo aktualen klub Milan. Moja želja je bila poskusiti priti čim dlje, saj sem bil v svojem lokalnem okolju uspešen. Res je, da je za uspeh potrebno veliko vložiti, jaz pa za to nisem bil ravno priden, sem pa imel neke fizične predispozicije in malo nogometne inteligence, da sem lahko kasneje prišel do nekega nogometnega nivoja, za katerega v Sežani opažam, da ga vedno manj fantov doseže.

Veliko ljudi ima idole in vzornike. Kdo pa je bil tvoj vzornik v času šolanja?

Takrat sem imel idola le na nogometnem področju, in to je bil igralec Milana, Nizozemec Marko van Basten.

Vem, da si imel kot igralec kar nekaj lepih sezon v Primorju, kjer si bil eno leto tudi najboljši klubski strelec, kasneje pa si devet let igral v Italiji. Če bi lahko še enkrat izbiral, bi se odločil za enako pot ali bi kaj spremenil?