»Takega intervjuja pa še nisva imela«
Na ta intervju sem se odpravil s kepo v grlu. Zakaj? Ker sta moja intervjuvanca imenitni osebnosti na svojih področjih in ker sem se podal na področje umetnosti, ki ga sam kot srednješolec šele dobro spoznavam. A strah je bil odveč. Pogovor je bil zelo prijeten, sogovornika pa iskriva in zanimiva. Zakaj je pomembno pisati poezijo in ohranjati suhe zidove? Kdo je bolj neizprosen pri rabi slovenščine in katera pesem ju je za vedno povezala? Spoznajte zakonca Magdaleno Svetina Terčon in Davida Terčona, ki sta seveda naša nekdanja dijaka.
Tilen Mahnič, 3. AG
V naših intervjujih obujamo spomine na srednješolska leta svojih sogovornikov. Ali bi delila te spomine z nami? Kateri program sta obiskovala in kaj je na vaju pustilo največji pečat?
Magdalena: Od mojih srednješolskih dni je minilo že veliko časa in vendar se mi zdi, kot bi bilo to še včeraj. V prvi letnik srednje družboslovne šole sem se vpisala v šolskem letu 1983/84. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem v času srednješolskega izobraževanja dozorela. Imam tudi zelo prijetne spomine druženje s sošolci pa tudi s profesorji. S sošolci smo imeli prijateljske odnose in tudi na šolskem področju smo spodbujali drug drugega. Za razliko od vas smo imeli manj projektnega dela in pretežno frontalni pouk. Kljub temu se mi zdi, da so nas učitelji naučili samostojnega razmišljanja in dejstva, da je treba biti prilagojen na spremembe in da moraš slediti tem spremembam in, nenazadnje, biti tudi sam sprememba. Imeli smo tudi nekatere predmete, ki jih v današnjem programu šolanja nimate več. Tak je bil npr. predmet samoupravljanje s temelji marksizma ali pa predmet obramba in zaščita. Takrat nas je profesor Vojko Žiberna naučil, da se lažje upreš, če poznaš te stvari. Vsebina predmeta ni bila samo seznanjanje z orožjem in tehnikami vojskovanja, ampak smo se naučili, da moramo spremljati dogajanje v svetu. Tako je vsakokrat pri uri obrambe eden od sošolcev predstavil članek, ki ga je moral poiskati v časopisu Delo, ga obnoviti in tudi ovrednotiti ter predstaviti svoj pogled na obravnavano temo. Zelo mi je ostal v spominu tudi zaključni izlet. Mi nismo imeli maturantskega izleta, ker smo bili vpisani v smer t. i. usmerjenega izobraževanja in smo bili prikrajšani za maturo, ki danes predstavlja nek zrelostni izpit. Ali smo zato manj zreli, pa ne vem.
David: Na svoje šolanje v sežanski srednji šoli imam samo lepe spomine. Obiskoval sem splošno gimnazijo med letoma 1975 in 1979, kar pomeni, da sem imel to čast, da sem bil dijak v prvi generaciji sežanskih srednješolcev (takrat se je namreč šola ustanovila). Zelo živ je moj spomin na prvi šolski dan; takrat stavbe sežanske srednje šole (t. i. Rumene podmornice) še ni bilo, svoje šolanje smo začeli kar na sežanski osnovni šoli. Zbrali smo se pred učilnico angleškega jezika, se negotovo prestopali, pogledovali drug drugega in bili kot kakšni »politi kužki«, saj nismo vedeli, kaj vse nas čaka v prihodnjih štirih letih. Spraševali smo se, seveda, kako strogi bodo profesorji, kako težka bo snov, kako se bomo med seboj razumeli, kako bodo ta šolska leta minila in kakšen pečat bodo pustila na nas. Večina se nas je že poznala iz osnovne šole, drugi pa so prihajali iz Dutovelj, Komna, Vremske doline itn. Verjetno se kaj dosti nismo razlikovali od današnjih srednješolcev; imeli smo podobne muhe in želje, po drugi strani pa smo morda nekoliko bolj resno pristopili k pouku in bolj spoštovali profesorje. Smo pa tudi mi počeli razne neumnosti, kakor jih pač mladi ljudje počnejo. Včasih smo si privoščili tudi to, da je kar ves razred odšel iz šole in smo »špricali« – zbrali smo se npr. v sežanskem botaničnem vrtu in se tisto urico ali dve zabavali malo drugače.
V najstniški dobi si pogosto že oblikujemo življenjske cilje. Ali sta imela tudi vidva v svoji mladosti take cilje? Ali sta jih dosegla?
Magdalena: Večino ciljev iz svojega otroštva sem uresničila, ker sem v svoji podzavesti verjetno vedela, da jih dosežeš, če se zanje potrudiš, kar vedno svetujem tudi svojim učencem. Zdi se mi, da moraš imeti več ciljev; če ti pri enem spodleti, imaš še drugo možnost. Od nekdaj pa je bila na prvem mestu želja, da bi delala na področju slovenščine. Nisem si želela poučevati, ampak včasih se zgodi tudi tisto, česar si ne želiš, in tako sem postala učiteljica slovenščine. Poleg poučevanja sem se ukvarjala tudi z lektoriranjem, ki me je od nekdaj veselilo. Mogoče so tudi profesorji na srednji šoli slutili, kam me bo zanesla poklicna pot. Zdi se mi, da je bil profesor slovenščine Igor Škrab zato malo bolj zahteven do mene. Kot študentka sem se enkrat z njim srečala in mu rekla: »Profesor Igor, ali veste, da nisem prebrala vseh knjig za domače branje?« Povedal mi je, da je to vedel, saj je bilo to pri šolskih spisih razvidno, ampak je bil zelo vesel, ker sem v prihodnosti to nadoknadila.
David: No, v osmem razredu osnovne šole se je bilo treba odločiti, kaj storiti s svojim mladim življenjem in kako nadaljevati svojo izobraževalno pot. Po pravici povedano, se meni takrat niti sanjalo ni, katero srednjo šolo bi izbral. Pritegnila me je misel, da bi se vpisal na srednjo medicinsko šolo v Piranu. Skoraj bi to že storil, nato pa so nenadoma ustanovili sežansko gimnazijo, ki je takrat v resnici spadala pod Gimnazijo Koper. Splošna gimnazija je seveda odskočnica za marsikaj, predvsem pa mi je dala še nekaj časa, da sem lahko razmišljal o svoji prihodnosti. V tem času se je nekako izkristaliziral moj odnos do slovenskega jezika in tudi do literarnega ustvarjanja. V gimnaziji sem sodeloval na prireditvah in pri šolskem glasilu, pesmi pa sem pisal že kot osnovnošolec; pravzaprav je to tisto, kar me je najbolj pritegnilo, zato sem se potem vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na študij slovenščine in srbohrvaščine; pozneje sem sicer ta študij opustil. Ostal sem gimnazijski maturant, se zaposlil in se po opravljeni vojaščini prepustil toku življenja ter iz njega sprejemal tisto, kar me je najbolj zanimalo. Še vedno sem deloval na literarnem področju (in to počnem še danes) in to svojo strast razširil na organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi. Zaposlil sem se v Kosovelovem domu Sežana, kjer sem bil organizator dogodkov in koordinator programa, zdaj pa sem že devet mesecev v pokoju. Novi izzivi, torej. Zadnja leta sta me najbolj pritegnila obnova suhih zidov in ohranjanje naše kulturne dediščine; tako sem postal tudi mentor suhe zidave, kar je tisto, kar me (ta trenutek, op. p.) seveda najbolj označuje.
Ali sta bila v srednji šoli uspešna dijaka? Ali je bil kakšen predmet, ki ga nista preveč marala?
Magdalena: Bila sem zelo resna dijakinja; sicer nisem bila odličnjakinja, ampak se zaradi tega nisem obremenjevala. Mislim, da sem svoje znanje kar enakomerno razporedila na vse predmete. Najmanj sem se učila matematiko, pri kateri sicer nisem imela težav; se pa včasih zalotim, da še vedno sanjam o kakšnih integralih in odvodih. Moj najljubši predmet je bila zgodovina. … Hm, zdaj ugotavljam, da sem se pri prejšnjem vprašanju malo zlagala; poleg študija slovenščine sem namreč sanjala tudi o arheologiji in zdi se mi, da bi mi zgodovina dala te osnove, ampak potem sem se odločila za slovenščino.
David: Težave so zagotovo bile, moram pa priznati, da sem bil za večino izmed njih popolnoma sam kriv. Nerad sem se učil oziroma bil sem dijak, ki se je učil kampanjsko, in večina težav je izhajala iz te moje značajske poteze. Matematika in fizika sta bila predmeta, ki sta mi delala največ preglavic – preprosto nisem imel in še vedno nimam nekega matematičnega uma. Če pa moram izbrati tisti predmet, ki ga res nisem imel rad ali pa sem ga celo sovražil, je to zagotovo matematika, še posebno tisti del matematike, ki ne služi za neke praktične, vsakodnevne potrebe, npr. kakšne funkcije, odvodi, integrali. V celotnem življenju še vedno nisem dojel, za kaj gre pri tem.
David, zasledil sem, da ste se kot gimnazijec ukvarjali s poezijo in že takrat izdali svojo prvo pesniško zbirko Ptica. Kako ste se kot pesnik od dijaških let do danes spremenili?
David: Poleg poezije, s katero sem se ukvarjal v osnovni in srednji šoli, sem bil tudi vnet športnik –treniral sem nogomet v Nogometnem klubu Tabor, bil sem vratar. A s poezijo sem se ukvarjal ves čas. No, da je prišlo do izida zbirke Ptica, je pripomoglo naključje.
Ob koncu našega šolanja je v Celju izšel zbornik Pokušina, to je bil zbornik slovenske srednješolske lirike. Literarni ustvarjalci smo bili povabljeni k sodelovanju. V Pokušini so vsakemu objavili po eno pesem, čeprav smo jih poslali več. Nenadoma pa je prišlo pisno sporočilo Vinka Möderndorferja, takratnega celjskega dijaka, danes pa zelo uspešnega pisatelja, dramatika, gledališkega in filmskega režiserja, da bodo v okviru zbornika izšle štiri drobne knjižice poezije, med njimi tudi moja (Ptica), kar je bilo resnično velikansko presenečenje. Je pa to je bila prava srednješolska lirika. Pesmi so v glavnem malo prenapete, nekoliko patetične, značilno mladostniške. Pri nekaterih sem se celo zgledoval po drugih pesnikih, tudi po Srečku Kosovelu. Ptica je bila knjižica, s katero se je moja pesniška pot začela, in je lahko zanimiv dokument tistega časa mojega življenja, kakšne večje pesniške oziroma literarne vrednosti pa seveda nima. Zelo sem bil vesel, ko je Kosovelova knjižnica pripravila predstavitev te knjige, ki je bila v Kosovelovi sobi. Program so oblikovali nekateri moji sošolci, sooblikovala pa sta ga tudi pesnik Dane Zajc in igralec Aleš Valič.
Če se ne bi ukvarjali s poezijo, čemu bi se posvetili oz. v kaj bi se usmerili? Je še kaj, kar vas izpopolnjuje tako kot pisanje pesmi?
David: Če se ne bi ukvarjal s poezijo oz. bi lahko izbiral, s čim bi se ukvarjal, bi zagotovo bil rokovski glasbenik, to zatrdim na vso moč! Sicer ne vem, kaj bi igral – ali kitaro ali bobne. Če še enkrat pomislim – pel bi. Ukvarjam se še z marsičim: z mentorstvom suhe zidave oziroma obnavljanjem suhih zidov, veliko hodim, nabiram gobe, fotografiram, kolesarim, delujem tudi v nekaterih veteranskih društvih, ki ohranjajo spomine na slovensko osamosvojitveno vojno, izročilo druge svetovne vojne in partizanstva.
Magdalena, izvedel sem, da se tudi vi ukvarjate z veliko različnimi hobiji: ste pevka, igralka, moderatorka, prevajalka, tudi v folklori sodelujete, eden izmed hobijev pa je tudi poezija. Ali bi nam jo predstavili?
Magdalena: V primerjavi z Davidom sem sama glede objavljanja poezije počakala, da zaključim srednjo šolo in se osvobodim ujetosti v okolje, v katerem sem živela. Poezijo sem začela objavljati v študentskih letih v raznih literarnih revijah; prve take resne objave so bile v reviji Sodobnost in tam sem spoznala pesnika Cirila Zlobca, ki me je spodbujal na moji poti. Začutila sem, da sem dokaj dobra pesnica; pri pesniškem ustvarjanju pa mi je pomagal tudi Tomaž Šalamun, svetovno znani pesnik. Naslov moje prve pesniške zbirke je Prosojna galeja potepuška in zanjo je spremno besedo napisal Ciril Zlobec. Tudi te pesmi so bile tako kot Davidove v Ptici še začetniške, a sem jih napisala kot odrasla oseba, zato so bile tudi malo zrelejše in so že začrtale mojo pesniško pot. Večina moje poezije je še danes osebnoizpovedna.
Za svojo dvojezično pesniško zbirko Krčenje neskončnosti (zanjo je intervjuvanka dobila literarno nagrado Prem, op. p.) sem dobila zamisel, ko sem enkrat nadomeščala profesorja fizike na osnovni šoli. Takrat se mi je porodila ideja, da spregovorim o tem, kako je vesolje neskončno, ampak si ga vseeno omejujemo.
Vsa ta področja, ki si jih omenil, so mi blizu; z nekaterimi se sicer ne ukvarjam več – denimo s folkloro, saj mi je zmanjkalo časa zanjo. Rada imam nove izzive; nikoli se npr. nisem poglabljala v poezijo Srečka Kosovela, sedaj pa njega in njegovo poezijo spoznavam na Kosovelovi domačiji, kjer občasno vodim skupine obiskovalcev. Čutim, da lahko preko Srečka Kosovela spregovorim o načinu življenja oziroma o življenju Primorcev nasploh.
Zasledil sem, da ste kar 20 let poučevali slovenščino. Zanima me, kakšno mnenje imate o šolskem sistemu? Ali opazite kakšno razliko med poučevanjem pred dvajsetimi leti in danes?
Magdalena: Spet bom kar malo zašla k Srečku Kosovelu … Ugotovila sem, da se pravzaprav položaj učitelja od časa, ko je poučeval Anton Kosovel, Srečkov oče, do danes ni bistveno spremenil. Mislim, da šolski sistem ni več pisan na kožo otrokom oz. otroci niso pisani več na kožo šolskemu sistemu. Moja sanjska vizija poučevanja je, da bi učitelj učence spodbujal k samostojnemu raziskovanju in razmišljanju in bi bile ure pouka take, da bi se učenci po skupinah seznanjali z nekim področjem, učitelj bi jih zgolj usmerjal. Vendar mislim tudi, da tak način šolanja ni mogoč, kajti na ta pristop niso pripravljeni ne učitelji in ne učenci. Učitelj bi moral biti pristen in svojim učencem odkrito izražati navdušenje nad stvarmi, ki jih poučuje. Ko se srečujem s svojimi nekdanjimi učenci, me najbolj preseneča to, da se bolj spominjajo naših pogovorov, ne pa same snovi. Če bi lahko, bi zaklenila vrata staršem, kajti šola so učitelji in učenci, starši pa so svojo šolo že zaključili in morajo pustiti dihati tako svojim otrokom kot učiteljem ter jim zaupati.
Glede na to, da sta življenjska sopotnika, me zanima, kako je imeti partnerja, ki se tudi giblje v pesniških oz. kulturnih krogih?
Magdalena: Ko sem bila še mlada, sem mislila, da je idealno, da imaš doma za isto mizo sogovorca, ki ga zanimajo iste stvari. Vsekakor je to dobro za občasne pogovore, a je v resnici pri tem najpomembnejše razumevanje, da ima vsakdo od partnerjev svobodo, v kateri se najde. Zagotovo pa nekdo, ki ga zanima isto področje, svojega partnerja bolj razume.
David: Da se ukvarjava z leposlovjem, urejanjem knjig, vodenjem literarnih večerov, spremljanjem različnih kulturnih prireditev, je seveda zelo dobro, saj lahko svetujeva eden drugemu, si pomagava, se včasih zamenjava, če je eden od naju že zaseden s čim drugim. Glede ustvarjanja pa sta najina pristopa zagotovo zelo različna, kot to velja za katerega koli ustvarjalca. Puščava si popolnoma svobodno pot oz. na noben način ne vplivava na ustvarjalne procese; vsekakor pa si dava prebrati zapisano in se o tem malo tudi pogovoriva ter konec koncev tudi sodelujeva pri izdajanju najinih knjig; uredil sem npr. Magdine pesniške zbirke, Magda lektorira moja besedila ipd.
Magdalena: Točka spopada med nama je sicer običajno slovenščina oz. odnos do slovenščine, saj sem, kljub temu da sem profesorica slovenščine, bolj prizanesljiva in tolerantna do sprememb v jeziku, David pa malo manj, tako se včasih zaradi kakšne besede lahko tudi spreva.
Kljub temu da imata različne hobije, sta še vedno oba pesnika. Gledate na to kot prednost in medsebojno dopolnjevanje ali je med vama kdaj tudi kanček tiste zdrave tekmovalnosti?
David: Kot sem že prej dejal, vsako ustvarjanje ima svoje poti, svoje zahteve, svoje načine in tekmovalnosti pravzaprav ni. Eden drugemu pomagava.
Magdalena: Tudi jaz mislim, da se zavedava, kje je najino mesto in da vplivati na ustvarjalnost ali pa spreminjati nekoga nima smisla.
Kako se počutita ob izdaji pesniške zbirke?
Magdalena: Najlepše je tisto obdobje, ko knjigo delaš, tj. ko jo sestavljaš, izbiraš besedila, jih oblikuješ, se pogovarjaš, kakšna bo naslovnica, in se veseliš trenutka, ko pride knjiga iz tiskarne in literarnega večera, na katerem jo boš predstavil. Potem po navadi sledita utrujenost in strah, kako bodo obiskovalci sprejeli tvoje pesmi, in nato je dolgo časa neka praznina, vsaj pri meni je tako. Kmalu pa se pojavijo novi cilji.
David: Izdaja vsake nove knjige povzroči pozitivno razburjenje, najlepši pa je trenutek, ko knjigo dobiš iz tiskarne, jo primeš v roko in si jo ogledaš. Ko še diši po tiskarski barvi, kot radi rečemo. Potem sledi predstavitev, ki je morda podobna kakšnemu športnemu dogodku – več kot je ljudi, bolj sem vzhičen. Včasih preberem kakšno svoje v preteklosti objavljeno besedilo in velikokrat se zalotim pri vprašanju, ali sem v resnici to res jaz napisal. Tako je lahko celo lastno delo čez nekaj časa za avtorja majhno presenečenje.
David, ob svoji 60-letnici ste izdali svojo najnovejšo pesniško zbirko Vračanje v gnojnico sanj. Kaj se skriva za njenim naslovom in ali obstaja povezava med knjigo in vašo letnico rojstva (1960)? Ali je zaradi tega v knjigi kaj posebnega?
David: Vračanje v gnojnico sanj simbolizira večno človekovo hrepenenje po nečem novem in obenem nenehno srečavanje z neuspehom. Kljub temu da se naše sanje velikokrat ali celo največkrat razlijejo v nekakšno greznico razočaranja, pa naše hrepenenje vztraja. Gre za nenehni boj človeka s samim sabo in iskanje nečesa boljšega, novega, drugačnega. Svojo pesniško zbirko ob 60-letnici sem zasnoval tako, da je simbolično razdeljena na šest ciklov – za vsakih deset let mojega življenja en pesniški cikel. Prav zato je vsak pesniški cikel vsaj na zunaj nekoliko drugačen, izpovedno in pomensko pa so si pesmi precej blizu. V pesmih sem poleg večne teme človekovega hrepenenja spregovoril tudi o okoljski in socialni problematiki.
Približno polovica pesmi je nastala tik pred izidom knjige, torej v času najhujšega spopadanja človeštva s pandemijo koronskega virusa, tako da te pesmi govorijo o odnosih, ki so se v tem času spletali med nami, oddaljevanju drug od drugega, umiranju družbenega življenja; dotikam pa se tudi problematike jezika oziroma umiranja ali zanemarjanja slovenskega jezika. Zbirka je motivno zelo široka.
Magdalena, vi ste bili direktorica Kosovelove knjižnice, zato me zanima, koliko vam pomenijo knjige? Ali imate najljubšo knjigo?
Magdalena: Knjiga je moje življenje; najbolj se bojim tega, da se mi bo poslabšal vid in ne bom mogla (kljub pripomočkom) več brati. Knjige so skozi zgodovino spreminjale obliko in danes imamo na voljo zvočne ali pa elektronske knjige, kjer si lahko poljubno povečujemo besedilo, ampak vonj po papirju je tisti, ki ima še vedno vrednost. Mislim, da sem boljša bralka kot ustvarjalka. Kljub vsej literaturi, ki je danes na voljo, pa imam najraje slikanice. Mogoče tudi zato, ker sem zadnjih nekaj let žirantka pri izboru za najlepše, najboljše, najkvalitetnejše mladinsko delo, ki izide v preteklem letu. Tako imam priložnost, da preberem vse knjige za mlade, ki so v tistem letu izšle, in vedno me najbolj navduši slikanica, čeprav je zelo redko nagrajena. Zdi se mi, da je slikanica namenjena vsem generacijam in da je v njej zelo težko ujeti harmonijo med zgodbo, besedilom in sliko. Kdo je moj najljubši avtor, pa ne bi znala povedati, saj je vsak teden nekdo drug. Na prvo mesto med pesniki bi sicer izbrala Franceta Prešerna, saj je bila njegova spretnost pisanja poezije v začetku 19. stoletja izjemna. Izredno rada imam poezijo in bi si želela, da bi ljudje bolj posegali po poeziji. Ključno se mi zdi, da imamo različne pristope k branju; recimo Boris Pahor, naš znani tržaški pisatelj, je napisal krasne romane. Prvi njegov roman, ki sem ga prebrala, je bil Mesto v zalivu. Vsakokrat sem obupala na trideseti strani, z branjem sem začela vsaj šestkrat, sedmič sem prišla do štiridesete strani in nato sem prebrala vse njegove romane. Včasih pa nekega dela ne moreš prebrati. Pred leti sem sklenila, da ne bom nadaljevala z branjem, če ne nekega dela ne morem več brati. Danes pa se potrudim, da zaključim branje, saj se mi zdi, da si avtor to zasluži.
Kaj menite, kakšna bo prihodnost Kosovelove knjižnice (ali katere koli druge knjižnice) ob vsej tej moderni tehnologiji?
Magdalena: Dokler bodo knjige, bodo tudi knjižnice. Ko sem bila direktorica, je bil moj moto, da je knjižnica dnevna soba našega življenjskega prostora. Želim si, da bi knjižnica to tudi ostala. Ne samo prostor, kjer so knjige, kjer se dogajajo literarni večeri, ampak prostor, kjer dobivamo koristne informacije, kajti teh imamo toliko, da ne vemo več, katere so resnične in katere izmišljene. Knjižnica je predvsem prostor, kjer bomo lahko prisluhnili drug drugemu, in mislim, da bo Kosovelova knjižnica ohranila to vlogo tudi v prihodnje.
Vajini hobiji so zelo različni. David, vi se ukvarjate tudi s suhozidno gradnjo, kar je izredno zanimiva dejavnost. Kje ste se tega naučili? Zakaj je ta dejavnost pomembna? Ali je zanimanje ljudi še vedno prisotno oz. kako jih pritegnete, da vam priskočijo na pomoč?
David: Suhi zidovi so seveda pomemben gradnik kraške krajine, to vemo vsi. Povsod po Krasu naletimo na krasne suhe zidove. Ko se je pred skorajda desetletjem ustanovilo Partnerstvo kraške suhozidne gradnje, katerega poslanstvo je, da bi zopet obudili in razširili spretnost suhe zidave, je ta projekt zelo hitro pritegnil mojo radovednost. Z Magdo sva odšla na delavnico Partnerstva kraške suhozidne gradnje. Prej se s suho zidavo nikoli nisem ukvarjal, saj me tudi starši in stari starši niso nikoli spomnili, opozorili ali želeli od mene, da bi, recimo, popravil kakšen zid. Niti tega ne, da bi kakšen kamen, ki je ležal na tleh, vrnil na zid. Začel sem sodelovati na akcijah po celotnem Krasu, na katerih suhe zidove obnavljajo, in tako sčasoma tudi sam postal mentor suhe zidave. Pretežno se posvečamo obnavljanju zidov pri vstopnih točkah v kraška naselja, saj s tem sodelujemo pri obogatitvi turistične ponudbe Krasa. Seveda pa so tudi suhi zidovi še vedno tista ovira, ki ob kakšnih požarih preprečujejo prehajanje požara v pokrajini, to se je pokazalo prav ob zadnjem velikem požaru na goriškem Krasu. Na delavnicah poskušamo usposobiti čim več ljudi krajanov, da bi se spretnosti suhe zidave naučili in potem sami nadaljevali ter obnovili tiste zidove, za katere menijo, da jih je vredno obnoviti. Posvečamo se tudi otrokom; vsako leto imamo prireditev, ki ji rečemo Kamenton, na kateri sodelujejo skupine iz najrazličnejših šol in tudi vrtcev. Tovrstne delavnice in akcije pomenijo tudi druženje in spoznavanje ljudi. V današnjem sodobnem času, ki ga precej oblikujejo elektronski mediji, nekako pozabljamo na pristne človeške stike, na teh akcijah pa se vedno zbere veliko ljudi (npr. v Gradišču pri Divači nas je bilo celo več kot štirideset) in to so res prvovrstni in krasni družabni dogodki, ki tudi dodatno razvijajo medčloveške odnose.
Magdalena, vaša zadnja pesniška zbirka nosi naslov Igra kresnic. Ali se za tem naslovom skriva kakšna posebna zgodba oz. kakšno vlogo igrajo kresnice?
Magdalena: Kresnice so meni zelo ljube živali; tukaj v Štorjah jih zelo redko vidiš. Svoje otroštvo sem občasno preživljala pri svoji noni v Danah pri Divači in v poletnem času je tam mrgolelo kresnic, kar se mi je zdelo zelo zanimivo. Ta pesniška zbirka je nekoliko nenavadna, saj gre za poklon mojim prednikom. Sestavljena je iz treh ciklov; prvi cikel ima naslov Moji noni – to so pesmi, ki pripovedujejo o vlogi ženske v preteklosti. Drugi cikel, Moj nono, pa spregovori o moškem v neki tradicionalni družini v preteklih dobah. Moj oče je naslov tretjega cikla, v njem pa je v ospredju spomin na pripovedi mojega očeta. Sprva so bile te pesmi kratke zgodbe, potem pa mi je Majda Peršolja, znana zbirateljica ljudskega slovstva, svetovala, naj ta besedila predelam v pesmi.
Nekje sem zasledil, da rada poslušata glasbo. Katera pesem vaju povezuje?
David: Za železno zaveso. Predvajala se je, ko sva se spoznala. Mene je takrat navduševala skladba skupine Pankrti, Za železno zaveso, in sem jo nenehno prepeval. To je na Magdo naredilo velik vtis, čeprav sam nimam pravega posluha in je bilo moje petje bolj podobno kakšnemu hreščanju zarjavelih koles.
Magdalena: Pesem je iz časa, ko smo prenašali Titovo štafeto – to vam najbrž ni več poznano. V Jugoslaviji smo v dneh okrog 25. maja, ko je Josip Broz – Tito praznoval rojstni dan, nosili štafeto, ki je povezovala mlade iz vse Jugoslavije. Šlo je za predajo palice, ki je simbolično povezovala kraje od Makedonije do Slovenije. Del poti smo palico nesli, del poti pa smo se peljali z avtomobilom. No, mi smo se s to štafeto peljali v avtomobilu iz Sežane v Ilirsko Bistrico in takrat sem slišala, kako David poje to pesem. Pel je popolnoma razglašeno, ampak zdelo se mi je zelo pogumno, da nekdo, ki nima posluha, poje. Ta pesem naju res povezuje.
Konec našega prijetnega pogovora bi rad sklenil z igro asociacij. Ali sta za?
Magdalena in David: Seveda.