V petek 20. septembra smo se gimnazijci družboslovnega in jezikoslovnega ITS odpravili na ekskurzijo na Reko. Tema ekskurzije je bila raziskovanje tega večnacionalnega in večjezikovnega mesta ob meji s pomočjo zanimivih zgodb. Z nami so šle profesorica angleščine in francoščine Jana Bele Lutman, profesorica geografije Mateja Grmek in profesorica zgodovine Gabrijela Rebec Škrinjar. Bile so dobre volje in polne energije.
Reka leži ob Kvarnerskem zalivu, pod gorsko pregrado Dinarskega gorstva, le par kilometrov od mondenega letovišča Opatija. Danes ima 107.000 prebivalcev in je tretje največje mesto na Hrvaškem.
Popotniki smo se dobili na železniški postaji v Sežani, od koder smo ob osmi uri z mednarodnim direktnim vlakom odpotovali proti cilju. Že na vlaku smo dobili delovne liste in prisluhnili predavanju profesoric. Ker je bila ta ekskurzija letos izvedena prvič, smo bili malce v negotovosti, kako se bo vse skupaj izšlo.
Ko smo prispeli na Reko, smo dobili navodila, potem pa smo se z mestnim avtobusom odpeljali na najvišji del mesta, imenovan Trsat. Včasih je bil samostojno naselje, danes pa je del mesta. Ogledali smo si trdnjavo, ki je bila namenjena obrambi, postavili pa so jo Iliri že v času pred Rimljani. Najbolj me je navdušila grobnica, v kateri je pokopan avstrijski častnik Laval Nugent, ki je trdnjavo v 19. stol. odkupil in obnovil. Po ogledu še znane božjepotne cerkve, ki slovi po čudodelni podobi Matere Božje, smo se po trsatskih stopnicah spustili do mesta. Prvih 118 stopnic je dal po zaobljubi postaviti uskoški vojskovodja Petar Kružić v 16. stol.. Bila sem zelo presenečena, ko je prof. Grmek kot zanimivost povedala, da nekateri športniki pretečejo vseh 564 stopnic v 5 minutah!
Ob Mrtvem kanalu smo poslušali profesoričino pripoved o politični zgodovini Reke. Ta je bila v vseh zgodovinskih obdobjih mesto ob meji. Zato so si številne države prizadevale, da bi bila pod njihovo oblastjo. Prebivalec Reke, ki je npr. živel med leti 1914 in 1994 je v svojem življenju spadal kar pod 9 držav!
Razburkani reški politični zgodovini je sledil odmor za kosilo. Imeli smo čas, da smo se sami malo razgledali po mestu in napolnili želodčke. Ta del ekskurzije nam je veliko pomenil, saj smo kot pravi turisti doživeli in občutili energijo mesta.
V popoldanskem času smo s sprehodom skozi mesto spoznali še številne reške zgodbe. V 1. stol. pr. K. so to področje zasedli Rimljani. Preselili so mesto bližje morju, na območje, kjer je danes staro mestno jedro, in svoje mesto imenovali Tarsatica. Vanj smo vstopili skozi mestna vrata (rimski lok), in si ogledali, kako je izgledal rimski principij, sedež vojaškega poveljstva. Tarsatica je bila pomembna tudi zato, ker je bila del alpskega zapornega zidu Claustra Alpium Iuliarum. Občutek je bil veličasten, ko smo se sprehajali po istih ulicah, kot so se sprehajali ljudje v rimskih časih pred dva tisoč leti.
Na Korzu smo pred mestnim stolpom spregovorili o srednjeveški zgodovini mesta. Ogledali smo si mestni stolp, na katerem so upodobljeni različni motivi, analizirali smo grb in zastavo Reke in spregovorili o pomenu Habsburžanov za mesto. Posebej pomemben je bil Karel VI., ki je dal Reki status svobodne luke, s čimer se je začel hiter razvoj pristanišča. Nenazadnje je bila Reka edino morsko pristanišče za ogrski del Avstro-Ogrske. Kruta je bila zgodba o mlekaricah iz Grobnika, ki so že mlade preživljale pravi pekel. Pripoved me je pustila brez besed. Na drugi strani pa me je presenetila slavna zgodba ladje Carpathie, ki je rešila precej preživelih ljudi iz potopljenega Titanika. Danes se eden izmed petih ohranjenih rešilnih jopičev nahaja ravno v muzeju v Reki!
Reka je doživela razcvet v 19. stoletju. V mestu so živeli in delovali nekateri zelo pomembni posamezniki različnih narodov in jezikov. To so bili npr. Anglež Robert Whitehead, ki je odprl prvo tovarno torpedov, pa tudi turško grški konzul Nikolak Nikolaki Effendi de Nicolaides, ki je pustil svoj pečat s Turško hišo. Pomembno vlogo v mestu pa so imeli tudi Francozi, saj so Reko vključili v Ilirske province. Nanje nas spominja krogla vzidana v katedralo svetega Vida.
Za konec smo se odpravili še na pokopališče. Po pogovoru smo se strinjali, da po nagrobnikih in lokaciji pokopališča lahko izvemo marsikaj. Ogledali smo si grobnico nekdanjega najbogatejšega Slovenca Josipa Gorupa, ki je živel na Reki. Krasi jo veliko umetniško delo – oltar grobnice, ki predstavlja slovo in ločitev Gorupa in njegovih osmih otrok od ljubljene matere. Na pokopališču nas je presenetila tudi mogočnost, pa tudi neurejenost grobnice Roberta Whiteheada.
Po pogovoru smo se vsi dijaki strinjali, da je bila ekskurzija čudovito doživetje. Reka kot destinacija nekako ni medijsko razvpita. A tu je ključ presenečenja. Ko človek ne pričakuje veliko, je dostikrat pozitivno presenečen.
Dijaki smo ob raziskovanju zelo uživali in delili marsikatero misel z profesoricami. Vsi se že zelo veselimo naslednje ekskurzije.
Po zapisih Elize Grubar, 2.bg
