Z oso v človeške možgane
Intervju z Urošem Cerkvenikom
Od nekdaj me pritegnejo ljudje, ki so kreativni, razmišljajo izven svoje cone udobja, jih ni
strah izstopati, imajo ambicije in znajo ostati mirni v kriznih situacijah. Prav tak se mi zdi moj intervjuvanec Uroš Cerkvenik, navdušenec nad biologijo, ki je svoje znanje gradil tudi na Nizozemskem. Vedela sem, da bo pogovor z njim zelo zanimiv. In imela sem prav.
Ivana Čehovin, 4. BG
Gospod Uroš Cerkvenik, lepo pozdravljeni.
Kako bi se na začetku najinega pogovora predstavili v nekaj stavkih?
Kot otrok sem bil vedno vedoželjen, zvedav in radoveden ter tudi malo trmast. Ko me je nekaj zanimalo, sem takoj želel dobiti odgovor. Imam pa kar veliko domišljije in čeprav sem bolj introvertirana oseba, imam rad tudi adrenalinske pustolovščine.
S čim pa se trenutno ukvarjate?
Trenutno sem podoktorski raziskovalec na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Ukvarjam se z zaznavo magnetnega polja pri žuželkah oz. nočnih veščah in metuljih.
Večina ljudi ima srednjo šolo v dobrem spominu. Kako se vi spominjate svojih srednješolskih let na naši šoli?
Tudi sam sem eden izmed teh, ki imajo šolo v lepem spominu; mogoče tudi zato, ker mi ni delala velikih preglavic. Začetek srednje šole se mi je zdel na nek način razburljiv in tudi malo kaotičen, saj je bilo vse novo. Ko prideš iz osnovne šole v srednjo, se že počutiš malo bolj odrasel in dobiš tudi nekaj več svobode. Spomnim pa se svoje paralelke, v kateri je večina dijakov imela status športnika in zato napovedano spraševanje, medtem ko je v našem razredu večina imela nenapovedano spraševanje, kar je nam povzročilo več stresa. Nasploh sem rad hodil v šolo, še posebej zaradi družbe.
Vsi poznamo frazo »šola je na prvem mestu«. Kaj je bila vam v najstniških letih prioriteta?
Šola je bila ena od prioritet, zagotovo pa ne najpomembnejša stvar. Takrat so mi največ pomenili prijatelji. Vedno smo nekaj počeli; spomnim se, da smo se naučili igrati tarok in ga potem igrali vsak odmor. Vedno smo si našli čas za druženje, kljub temu da ga v šoli ni bilo veliko; še posebej pa smo bili veseli, ko nam je kakšna ura odpadla. Načeloma nisem nikoli »šprical«, se pa spomnim, da smo enkrat vsi skupaj kolektivno špricali neko uro in seveda so potem profesorji to ugotovili. Zame je bil zelo pomemben tudi šport, saj sem trikrat do štirikrat na teden treniral karate.
Kateri profesor se vam je najbolj vtisnil v spomin in zakaj?
Najbolj se mi je vtisnil v spomin moj nekdanji razrednik, ki sedaj ne poučuje več, in sicer Srečko Vidmar, ki je učil slovenščino. Njegove ure so bile ponavadi sproščene in kot dijaka me je imel rad, saj sem spise vedno dobro pisal. Zapomnil sem si tudi profesorje naravoslovnih predmetov, saj sem te imel raje. V spominu sta mi ostala profesorica Stariha in profesor Čotar, predvsem zaradi njune strogosti. Že prvo uro matematike nas je profesor Čotar tako prestrašil, da smo se ga bali še dve leti. V tretjem in četrtem letniku pa smo postali že skoraj prijatelji. Prva klop je bila zaradi tega strahu pred njim vedno prazna. Spomnim se tudi profesorja Muniha, ki je poučeval fiziko na malo kaotičen način, in profesorice Rožmanove, ki sem jo poznal že od prej (od tabornikov) in sem si jo zapomnil med drugim tudi zaradi njenih dobrih predavanj. Seveda pa imam v lepem spominu tudi profesorico Ireno Dolgan Požrl, ki poučuje moj najljubši predmet – biologijo. Vedno sem bil hvaležen tudi profesorjem športa za organizacijo športnih tednov, na katerih smo se vedno zelo zabavali.
Sežansko gimnazijo ste končali kot zlati maturant. Vam je mogoče kakšno področje v srednji šoli ali potem na fakulteti vseeno delalo težave? Kaj je po vašem mnenju ključ do uspeha?
Nisem bil popolnoma brez težav, kajti predmeti, kot sta zgodovina in umetnost, so mi delali težave, saj me niso pritegnili in sem težko našel motivacijo za učenje. Moj najslabši predmet takrat pa je bila nemščina, ki mi ni šla ravno dobro. Po mojem mnenju je ključ do uspeha predvsem vztrajnost.
Odločili ste se za študij biologije in elektrotehnike, nato pa po končani fakulteti nadaljevali z magistrskim študijem v tujini, in sicer na nizozemski univerzi v Wageningenu. Zanima me, kakšno je življenje tam. Kaj se vam zdi boljše in kaj slabše od življenja v Sloveniji? Kje ste se počutili bolje?
Oba študija sem pričel, vendar sem končal le študij biologije. Priznati moram, da opravljanje dveh študijev hkrati zahteva nekaj »logistične telovadbe«, pa še velikokrat se moraš odreči zabavi zaradi obveznosti. V prvem letniku sem študiral le biologijo, v drugem letniku pa sem si kot drugi izbirni predmet izbral osnove elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, na katero sem se še dodatno vpisal. V drugem letniku biologije sem naredil dva »elektro« predmeta, v tretjem še dva, nato pa sem vpisal absolventski staž in delal v laboratoriju ter nadaljeval študijem na elektrotehniki. Vse, kar sem moral narediti pri študiju biologije, sem namreč že naredil. Absolventski staž sem vzel, ker ni bilo razpisanega magisterija, na katerega sem se želel vpisati. Medtem sem še vedno hodil na elektro faks, a ko sem ugotovil, da sem sprejet na univerzo na Nizozemskem, sem študij prekinil. Sem si pa tudi v času študija vseeno uspel najti čas za sprostitev, včasih še sam ne vem, kako.
Glede na to, da je v Wageningenu kar velik odstotek študentske populacije, je bilo tudi življenje prilagojeno študentskemu načinu življenja. Vse je bilo na dosegu roke oz. na enem mestu. Nizozemska se mi zdi zelo dobro organizirana država, izpolnjevanje davkov je bilo tam veliko lažje, saj je zaradi boljše tehnologije potekalo veliko hitreje kot pri nas. Opazil sem tudi, da so ljudje na Nizozemskem praviloma ponudili pomoč in pomagali poiskati rešitev, ne le povedali, kaj si naredil narobe. Zanimivo se mi je zdelo, da sem tam dobil več prijateljev iz tujine kot iz Nizozemske. So zelo prijazni, vendar pa potrebuješ kar nekaj časa, da prideš v njihov notranji krog. Javni prevoz je v primerjavi s slovenskim veliko boljši. Vlaki prihajajo vsakih deset minut; če enega zamudiš, pride drugi že čez deset minut. Kar sem pa zelo pogrešal, je bila predvsem narava, saj tam ni neke divje narave. Bolje sem se počutil doma, v Sloveniji, predvsem zato, ker sem zelo pogrešal svojo družino in prijatelje.
Kakšno je vaše mnenje o slovenskem izobraževalnem sistemu in kako se razlikuje od nizozemskega?
Menim, da bi bilo treba naš učni sistem malo spremeniti in nameniti več poudarka sodelovanju, kritičnemu razmišljanju, povezovanju in interdisciplinarnosti. Malo manj pa memoriziranju podatkov. Opazil sem, da je bilo na Nizozemskem ogromno poudarka na sodelovanju. Vsak predmet je imel nekaj skupinskega dela in nekateri predmeti so bili zgolj skupinsko delo. Moram pa reči, da me je slovenska srednja šola oz. sežanska gimnazija dobro pripravila za nadaljnji študij, saj kasneje nisem imel težav.
Po končanem magisteriju ste začeli delati doktorat o parazitskih osah. Zakaj ravno ose? Kaj je bil cilj vašega raziskovanja in kako je potekala raziskava?
Teme si nisem izbral sam. Razpisali so prosto doktorsko mesto, na katerega sem se prijavil in bil nato izbran. Kasneje sem videl, da so bila finančna sredstva zagotovljena z eno zelo kratko prijavo, kar mi je omogočilo, da sem večino projekta spisal kar sam. Več inženirskih fakultet je namreč dobilo denar za raziskavo, kako izboljšati medicinske pripomočke, da bi bili še bolj natančni in povzročali manj ran, zaradi česar bi pacienti hitreje okrevali. Pomislili so tudi na ose oz. njihove igle. Med projektom sem sodeloval z doktorsko študentko iz Italije, ki je študirala inženirstvo v Delftu.
Parazitske ose pa smo izbrali, saj imajo na zadku leglico (votel organ nekaterih členonožcev, ki ga uporabljajo pri izleganju jajčec, op. p.), s katero v raznoraznih substratih iščejo gostiteljske ličinke muh, hroščev, drugih os, itd. Ko jih najdejo, jih pičijo jih in vanje izležejo jajčeca, ki se potem razvijejo v ličinke, ki gostitelja pojedo od znotraj. Ko so ličinke dovolj velike, se pregrizejo ven iz gostitelja ali pa se zabubijo kar v njem in iz njega prileze odrasla osa. Spraševali smo se, kako je možno, da lahko s tako dolgo in ozko leglico vrtajo v les ali sadje, ne da bi jo zlomile, poleg tega pa jo še usmerjajo. Pri operacijah, npr. možganskih, moramo namreč biti popolnoma natančni.
Raziskava je potekala tako, da sem najprej snemal ose, ko so vrtale v prozorne substrate – in mislim, da sem prvi na svetu, ki je to naredil. Pozorno sem opazoval, kako se deli leglic premikajo in česa so ose pravzaprav sposobne med vrtanjem. Druga metoda, ki sem jo uporabil, je bila mikro CT v sinhrotronu v Švici. Tam smo pri eni vrsti ose posneli mišice, s katerimi upravljajo z leglico; pri več desetih vrstah pa smo posneli različne tipe leglic in poskušali najti povezavo med obliko konice in substratom. Potem pa sem preučil tudi materialno sestavo leglic, in sicer s pomočjo konfokalne laserske mikroskopije. Pri tej metodi z laserjem kratkih valovnih dolžin vzbujamo fluorescenčni vzorec, ki odda fotone nižjih valovnih dolžin (nižjih frekvenc) – katerih, je odvisno od materialne sestave vzorca. Spraševali smo se namreč, kako osa uspe leglico zviti brez mišic. Za raziskavo sem bil plačan osem ur na dan, a sem velikokrat delal veliko dlje. Zanimivo pa je, da je le 20 % ljudi, ki so poskusili doktorirati, doktorat v štirih letih, kolikor pač traja doktorat na Nizozemskem, tudi končalo.
Kaj ste poleg os še raziskovali?
Kot študent sem najprej raziskoval elektroporacijo celic (vzpostavitev por v celični membrani s pomočjo električnega toka) na Fakulteti za elektrotehniko (UL), potem pa kako mutacije v očeh drozofile (sadna muha, op. p.) vplivajo na kaskadno pot za zaznavo svetlobe na Biotehniški fakulteti (UL). Med magisterijem sem raziskoval sluh pri čričkih (Wageningen University, Nizozemska), kasneje pa uglašenost nevronov v primarni vidni skorji pri miših (Radboud University Nijmegen, Nizozemska). Ose sem raziskoval med doktoratom, potem pa me je zanimalo, kako lahko hrošči hodijo v vertikalni smeri po vseh substratih (University of Liège, Belgija). Trenutno delam na projektu o barvnem vidu pri metuljih.
Zelo zanimivo. Ste že kmalu vedeli, da se boste ukvarjali s tem področjem? Veliko dijakov, še posebej gimnazijcev, ima težave z odločitvijo, kaj bi radi postali oz. s čim bi se radi ukvarjali v prihodnosti. Kako je bilo z vami?
V osnovni šoli še nisem vedel, kaj bom, so me pa od nekdaj privlačile miselne igre. Nekaj časa sem celo hotel postati detektiv, a najverjetneje zato, ker sem to videl v televizijskih serijah in se mi je zdelo »kul«. Vendar potem ni bilo nič iz tega, saj me je veliko bolj pritegnila znanost. V znanosti sem videl priložnost, kajti Slovenija nima ravno veliko znanstvenikov. Za biologijo sem se odločil, ker sem želel raziskovati Zemljo, saj je edini planet, za katerega vemo, da se je na njem razvilo življenje, kar se mi zdi nekaj unikatnega. Vedel sem, da ne želim neke preveč rutinske službe.
Pravijo, da nam potovanja širijo obzorja. Vi tudi radi potujete. Kam vse ste že potovali? Kje vam je bilo najzanimivejše? Vas je morda kakšno potovanje razočaralo?
Obiskal sem že kar nekaj destinacij. Najprej sem med fakulteto šel za dva meseca v Avstralijo, ki jo vsem toplo priporočam. Obiskal sem tudi Gruzijo in Kirgizistan, ki ju tudi zelo priporočam, saj nista tako turistični destinaciji in zato zagotovo dobiš malo drugačno izkušnjo. Bil sem tudi v Keniji, Gani ter Kaliforniji. Kot biologu mi je najbolj ostala v spominu Avstralija; tam dobiš občutek, kot da hodiš skozi neko prazgodovinsko deželo – vsepovsod je veliko živali. Tudi naravni parki v Keniji so bili nepozabni, saj sem na srečo uspel videti leoparde, geparde, slone in afriške divje pse. V Kaliforniji pa sem najbolj užival na sprehodih med orjaškimi sekvojami, ki se po višini nikakor ne morejo primerjati z našimi drevesi. San Francisco me je malo razočaral, saj nikjer drugod nisem videl tako velikega števila bosih in golih brezdomcev na ulicah. V Afriki so me presenetile razmere, v katerih ljudje delajo, pa tudi to, kako iznajdljivi in pretkani znajo biti. Če si bil kot turist malo naiven, so te lahko hitro ogoljufali. Presenetilo me je tudi, koliko kokakole zaužijejo, saj je tam skoraj popularnejša od vode, in kako onesnaženo je vsepovsod.
Za kateri nasvet, ki ga v preteklosti niste radi slišali, bi danes rekli, da še kako drži?
Dobro je izkoristiti študentsko življenje ne le za uživanje, ampak predvsem za pridobivanje delovnih izkušenj in poznanstev, ki bodo pomagala po koncu študija. Dijakom se ni treba obremenjevati s položnicami in podobnimi stvarmi, zato toplo priporočam, da ta čas izkoristijo za razmislek o svoji prihodnosti. Dobro je poskusiti tudi čim več različnih služb, da mlad človek ugotovi, kaj mu je všeč in kaj ne.
Uroš, lepo ste to povedali. Tudi sama mislim, da bi se morali večkrat zamisliti in se zavesti, da nikoli več ne bomo tako mladi, kot smo v tem trenutku, in da bi bilo bolje, da se ne bi toliko ozirali na mnenje drugih, ampak bili pogumni in sledili svojim sanjam, tudi če se na prvi pogled zdijo neuresničljive.
Hvala za pogovor.
*Fotografije so iz intervjuvančevega arhiva.