Intervju z bratoma Povh
Matija in Gašper Povh, rojena leta 1997 in 2001, sta oba bivša dijaka naše šole. Že od malega balinata, kar se pozna tudi pri njunih uspehih. Ob njunih imenih se pogosto pojavijo besedne zveze, kot so »zlata medalja«, »svetovni prvak«, »državni prvak« in še mnoge druge. Danes ju lahko najdemo v Ljubljani, kjer študirata. Vabim vas, da ju podrobneje spoznate.
Lucija Vrečko, 2. AG
(Intervju je nastal v jeseni 2021.)
Oba sta bila dijaka naše šole. Kateri program sta obiskovala, ko sta še bila pri nas?
Gašper: Jaz sem obiskoval program ekonomski tehnik
Matija: Jaz pa program gimnazijo.
Če bi se danes spet odločala za vpis na našo šolo, bi se odločila za isti program ali za katerega drugega?
Matija: Jaz bi se odločil za istega. Meni je bilo super in sem dobil toliko znanja, kolikor sem ga hotel.
Gašper: Po eni strani bi spet izbral spet program ekonomski tehnik, po drugi strani pa bi zaradi znanja matematike, ki mi ga sedaj malo zmanjka za študij, izbral gimnazijo. Ampak najverjetneje bi izbral kar ekonomski tehnik, bil bi pa v malo večji dilemi.
Kakšne imata pa spomine na ta svoja dijaška leta? Mogoče kakšne prigode, zgodbe, lepe spomine na profesorje ali predmete?
Gašper: Meni je bilo v redu, saj šola ni bila preveč zahtevna in sem imel čas tudi za športne aktivnosti in za prosti čas in bil vseeno prav dober vsa štiri leta.
Glede profesorjev pa so mi bili v redu vsi in tudi vsi so mi bili pripravljeni pomagati, če sem pomoč potreboval.
Matija: Meni so bili zelo všeč moduli, ki smo jih imeli. Take zadeve so se mi zdele zelo v redu, da se še kaj dodatno naredi, kar se pri klasičnem pouku morda ne da. Tudi ekskurzije in športni tedni in podobno so bili v redu in tudi vsi profesorji so se mi zdeli korektni. Pa tudi, ko se pogovarjam z ostalimi iz Slovenije, se mi zdi, da je naša šola kar ena izmed boljših in kvalitetnih.
Vama je trening v kombinaciji s šolo oziroma študijem kdaj otežil tudi delovanje v šoli?
Matija: Jaz sem imel status športnika, tako da mi je to zelo pomagalo – vsa tista napovedana spraševanja –, ker drugače je res zelo veliko vsega in je malo težko, a je bilo v tej kombinaciji zelo učinkovito.
Sva imela pa tudi to srečo, da sva trenirala v Sežani, tako da se ni bilo treba kam voziti, drugače bi bilo verjetno težje. Tako da se je kar dalo.
Gašper: V bistvu, eno leto, v drugem letniku, sva igrala v Gorici. Tisto leto se mi je zdelo najtežje. Drugače pa so bili tudi kakšni vikendi, ko je bila v soboto tekma, v nedeljo tekma in teh se ne da preložiti, zato je bilo treba za šolo opraviti toliko prej, da si lahko imel potem tekmo.
Kako vama gre pa kaj trenutna sezona? Bi lahko opisala svoje trenutne dosežke?
Gašper: Letos, ko je bilo svetovno prvenstvo kakšen mesec in pol nazaj (intervju je bil izveden v začetku novembra, op. p.), sem osvojil zlato in bronasto medaljo, tako da je bilo to za to sezono. Ligaško tekmovanje smo pa šele začeli.
Gašper, tebi sem želela tudi čestitati za naslov svetovnega prvaka in te vprašati, ali mi lahko poveš kaj več o tem vrhunskem dogodku.
Gašper: Vse je potekalo po planu. Najbolj se spomnim polfinala, ker sem igral proti domačinom, tako da je tudi publika malo vplivala. V bistvu mi je polfinale ostal bolj v spominu. V finalu je bila velika razlika na koncu v rezultatu. Drugače pa izjemni občutki.
Matija, tudi ti si v balinanju zelo uspešen. O temu zgovorno pričajo tudi številna odličja na državnih, pa tudi svetovnih prvenstvih. Kateri dosežki pa so se tebi najbolj vtisnili v spomin?
Matija: Tudi jaz sem hodil po svetovnih mladinskih prvenstvih in z mlajšimi člani, sedaj sem pa prišel že med člane, tako da ne hodim več z Gašperjem in s to generacijo okoli. Če bi moral izbrati en dosežek, bi izpostavil leto 2020, ko smo bili državni ekipni članski prvaki Slovenije. To bi bil recimo en tak dosežek, ki bi ga najbolj izpostavil.
Sicer pa sem zdaj prišel med člane, torej imam malo manj teh reprezentančnih in mednarodnih tekmovanj.
Za take uspešne rezultate morata zagotovo veliko trenirati. Kako poteka vajin običajni teden?
Gašper: Zdaj med ligaško sezono imamo trening dvakrat na teden in še eno tekmo; poleti, ko se pripravljamo za svetovno prvenstvo, je pa različno – lahko je tudi petkrat na teden, šestkrat. Pa tudi splošne športne aktivnosti, recimo tek in podobno, se tudi štejejo sem. Sam trening v dvorani je trikrat ali štirikrat tedensko, plus še vse ostalo, kar spada pod fizično pripravo.
Matija: Tudi jaz sem imel do dvajsetega leta približno tako kot Gašper – na polno zasedeno s treningi čez teden in tekmami čez vikend. Zdaj pa sem v Ljubljani na faksu in imam malo manj treningov, saj opravljam magistrski študij, tako da je balinanje malo bolj na strani. Trenutno nastopam v stalni ligi, nimam nič kaj mednarodnih ali podobnih tekmovanj.
Kako, kdaj in zakaj sta se odločila za balinanje? Je bilo vmes tudi kaj bratske tekmovalnosti?
Gašper: No, jaz sem začel zaradi Matije, saj je on začel prvi in sem sam ponavljal za njim.
Matija: Jaz sem pa najprej začel trenirati nogomet, potem pa nekaj časa nič. Nato pa sem začel balinati zaradi nonota, ki je balinal in je bil tudi selektor članske reprezentance in jugoslovanski prvak in, če sem iskren, če on ne bi balinal, verjetno tudi jaz ne bi vedel, kaj je balinanje. Tako da je bilo vse to predvsem zaradi njega.
Oba sta trenutno študenta. Kaj študirata in kako sta se odločila za študij?
Matija: Jaz študiram kemijo in sem trenutno drugi letnik magistrskega študija. V bistvu mi je bila kemija od petega razreda osnovne šole že všeč, tako da sem že takrat vedel, da bom to študiral. To mi je bila praktično edina želja in če bi si izbiral ponovno, bi si izbral isto.
Gašper: Jaz hodim sedaj v prvi letnik visokošolskega študija računalništva in informatike v Ljubljani. Po srednji šoli sem eno leto pavziral, saj nisem ravno vedel, kaj me zanima, tako da sem se imel čas odločiti, kako in kje nadaljevati šolanje. Zaenkrat mi gre v redu in upam, da mi bo šlo tako tudi naprej.
Sedaj pa k malo bolj aktualnim temam. Celotna covid situacija je bila precej težka za vse; verjamem, da tudi za vaju in za ostale športnike. Kako so vajini treningi potekali v času prve karantene?
Gašper: Takrat ni bilo ne treningov, ne nič drugega. Tisto leto sem imel tudi maturo, tako da sem se osredotočal samo na šolo in sem res opustil vse treninge tisto leto.
Matija: Takrat na začetku – marca 2020 – se prva dva meseca itak ni smelo nič, saj je bilo vse prekinjeno. Kljub vsemu je bila takrat ena velika sreča, da sva bila že kategorizirana športnika in zaradi tega sva lahko trenirala, drugi niso smeli. Je bilo kar eno celo leto bolj … tako. Šele sedaj smo se začeli spet postavljati nazaj.
Kakšne so pa vajine športne vizije za prihodnost?
Gašper: Naslednji cilj je nastop s člansko reprezentanco na svetovnem prvenstvu. Bomo videli. Na prejšnjem svetovnem prvenstvu do 23 let sem dosegal take rezultate, ki bi lahko bili že pri članih konkurenčni za zmago … To je ta cilj.
Matija: Tudi jaz si želim nastopati s člansko reprezentanco v prihodnosti. Bi si pa najbolj želel ponoviti lanski uspeh, se pravi biti državni prvak.
Kakšne so pa vajine poklicne vizije?
Matija: Jaz bom, če bo šlo vse po načrtih, naslednje leto zaključil magisterij. Nato si pa želim delati v kakšnem podjetju, mogoče v Leku ali kakšni taki smeri.
Gašper: Jaz v bistvu o službi še ne razmišljam, saj sem s študijem komaj začel. Trenutno imam največ dela z učenjem predmetov, ki jih nisem bil prej ravno navajen.
Preden pa se poslovimo, me zanima, ali imata kakšne spodbudne besede ali nasvete za naše dijake?
Matija: Rekel bi, naj gredo predvsem študirat to, kar jih najbolj veseli. Najbolj važno je, da nekaj delaš z veseljem, tudi če na začetku ne vidiš najbolj, kaj bi s tem v življenju počel. Pomembno je, da te to veseli; mislim namreč, da če nekaj z veseljem delaš, potem tudi rezultati pridejo – prej ali slej.
Gašper: Tudi jaz bi rekel nekaj podobnega. Pa tudi to, da se moreš odreči veliko stvarem, če hočeš uspeti v neki stvari, na katero se fokusiraš.
Matija in Gašper, najlepša hvala za sodelovanje. Želim vama še veliko uspehov tako na poklicnem kot na športnem področju.