Skoči na glavno vsebino

Intervju s Sašo Likavec Svetelšek

Saša Likavec Svetelšek je bila dijakinja Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. Od nekdaj jo je zanimalo delo z ljudmi, zato je bila njena poklicna pot vedno povezana z različnimi oblikami sodelovanja, komuniciranja in pomoči ljudem. V preteklem letu je bila tretjič izvoljena za županjo Občine Hrpelje – Kozina in izkazano zaupanje ji veliko pomeni. Včasih je igrala rokomet, zdaj pa raje kolesari. Ima štiri vnučke, vsak dan obišče svoja starša, pogreša pa več prostega časa. Županja je županja 24 ur na dan.

Nina Metlika, 2. BG

Gospa Saša Likavec Svetelšek, lepo pozdravljeni. Kako ste se počutili ob povabilu na pogovor? Na kaj ste pomislili?

Pomislila sem, kakšen zanimiv projekt! (PRI NAS KLESANI, V SVET POSLANI, op. p.)

V raziskavi za ta pogovor sem izvedela, da ste najprej delali na Občini Sežana, potem ste se zaposlili na Občini Hrpelje – Kozina. Kakšna je sicer vaša karierna pot?

Prvo službo sem imela v Ljubljani, in sicer v podjetju IMP, TOZD Trata avtomatika, potem sem se preselila na Štajersko v Šmarje pri Jelšah, kjer sem službovala v javni upravi dobrih sedem let. Leta 1996 sem se vrnila v Hrpelje in se zaposlila na Občini Sežana. Leta 2007 sem prišla na Občino Hrpelje – Kozina, in sicer na delovno mesto direktorice občinske uprave. Vsekakor sem bila vesela, da sem se vrnila domov v domač kraj.

Delali ste torej tudi kot direktorica občinske uprave. Kakšno delo je to?

Delo direktorja občinske uprave je zahtevno. Direktor vodi in usmerja občinsko upravo in skrbi za nemoteno izvajanje nalog iz pristojnosti lokalne uprave. Preden sem se prijavila na delovno mesto za direktorico občinske uprave, sem razmišljala o tem, ali bom sposobna to nalogo uspešno opravljati. Nekako nisem zaupala vase in v svoje znanje. K lažji odločitvi so pripomogle sodelavke in sodelavci iz občinske uprave Občine Sežana, ki so me podprli pri moji odločitvi in me prepričali, da bom nalogi kos.

V občini Hrpelje – Kozina ste potem tudi kandidirali za županjo. Kako ste se odločili za ta korak? Ker ste že poznali ustroj oz. delovanje občine? Ste kdaj pomislili, npr. v otroštvu, da boste županja?

V času službovanja na delovnem mestu direktorice občinske uprave so me nekateri občani pa tudi sodelavci spraševali oz. spodbujali k temu, da bi se odločila kandidirati za županjo občine. Preden sem sprejela odločitev, sem se pogovorila s svojimi najožjimi člani stranke (bila sem politično opredeljena), potem sem povprašala za mnenje in prosila za podporo svoje starše in oba otroka, kasneje sem iskala podporo tudi pri sodelavcih. Ko sem imela vsa mnenja, sem se odločila in kandidirala za županjo.

Ne, nikdar nisem pomislila na to, da bi postala županja. Po končani gimnaziji v Sežani sem študirala socialno delo; opravila sem višjo in nato še visoko šolo. Kot otrok pa sem si želela odpreti sirotišnico za otroke.

Vsakogar je vsaj malo strah, ko nekaj počne prvič. Kako je s tem pri vas?

Ja, strah tudi pride velikokrat  v ospredje. Menim, da je to na nek način zdravo. Ko sem se odločala za delovno mesto direktorja občinske uprave, kljub temu da sem bila predhodno v državni in občinski upravi že vrsto let in sem poznala delo, sem imela tremo in strah, ali bom zmogla oz. ali bom obvladala. Kolegice iz občinske uprave v Sežani so me opogumljale in opominjale, da so vsi zaposleni strokovnjaki na svojem področju in da znajo opravljati svoje delo. Zavedala sem se, da če se bom tudi sama bolj potrudila, bom hitreje osvojila znanje s področij, ki mi niso bila tako blizu. In potem bo šlo tudi naprej lažje. Pri samem nastopu opravljanja nalog direktorice občinske uprave so mi pomagali novi sodelavci. Ko sem se odločala za kandidaturo za županjo, sem bila tudi polna dvomov, a na koncu se je dobro izteklo. Pomagalo mi je to, da so sodelavci občinske uprave stopili na mojo stran. Na ta način sem lažje začela delati kot županja.

Delovni mesti se namreč med seboj močno razlikujeta, zato je bil potreben tudi miselni preskok. S tem sem mogoče imela največ težav na začetku.

Do sedaj ste kandidirali že trikrat. Zaupanje občanov v vaše delo in sposobnosti se pokaže na volitvah. Je bilo iz kandidature v kandidaturo lažje?

Ni bilo lažje. Letošnja kandidatura je bila posebna in zelo naporna. Kljub temu da sem kandidirala že poprej, je bilo potrebno ogromno kreativnosti, prostega časa, opravili smo obiske vseh vasi v občini in pogovore z občani, ki so se srečanj udeleževali. Ni jih bilo malo. Poleg rednega županskega dela sem morala usmeriti svoje moči tudi v kampanjo. Delala sem od jutra do poznih večernih ur, vse dneve in vse vikende. V petek pred polnočjo, preden je nastopil volilni molk, smo bili v ekipi močno utrujeni. To obdobje je bilo res zahtevno, vendar lepo. Izmučeni smo bili po vseh prevoženih kilometrih, po vseh opravljenih obiskih in pogovorih, po vseh stiskih rok, poslušanju kritik, pohval in neprespanih noči. Kljub vsemu smo bili srečni, ker smo preživeli veliko lepih trenutkov z občani in seveda kot ekipa. Končnega volilnega rezultata sem bila resnično vesela.  Neizmerno sem bila hvaležna svojim občanom, ker so me ponovno izbrali in s tem pokazali, da mi zaupajo.

Na zadnjih lokalnih volitvah ste bili ponovno izvoljeni. Kaj vam pomeni ta potrditev s strani občanov?

Pomeni mi, da smo do sedaj delo opravljali dobro in pa tudi to, da bi ga lahko še bolje. To je zame zelo pomembno in neka posebna čast. Priznanje, da smo na pravi poti.

Je funkcija županje stresen poklic?

Biti župan ni samo funkcija, ampak postane to način življenja. Delo županje je konstantno. Nisi županja samo osem ur, ko si v delovnem času, ta funkcija se prikrade tudi v zasebno življenje. Npr. ko te občani srečajo v trgovini, na sprehodu, na igrišču – vedno si županja. Županja si 24 ur na dan. In vendar sem to rada. Rada opravljam svoje delo.

Del vaših obveznosti so tudi številni govori. Si govore pišete sami? Vam predstavljajo kakšno težavo? Kako se spopadate s tremo?

Sem velik »tremaš«. Spomnim se primera, ko sem imela na eni izmed prireditev pozdravni nagovor. Znala sem ga naprej in nazaj, ponoči in podnevi, vendar sem, ko sem stopila na oder, zmrznila in pozabila celotno vsebino. Še vedno imam tremo. Mnenja sem, da to tudi ni tako slabo. Vsaj pri meni pomeni, da mi je mar, kako bom svojo vlogo opravila. Moč treme se spreminja glede na to, katere ljudi nagovarjam. Vedno poskušam jasno izraziti sporočilo, ki sem ga poslušalcem namenila. Kar se tiče govorov, večino govorov napišem sama. Sodelavci mi občasno pomagajo dopolniti govore. Najtežje je biti izviren in sporočilen pri govorih za nekatere prireditve, ki se vsako leto ponavljajo. V takih primerih se obrnem po nasvet k sodelavcem. Oni pripravijo takrat osnutek govora s svojega vidika, potem pa jaz dodam še svojo »noto«.

Se vam zdi pomembno, v kateri zvrsti slovenščine nagovarjate svoje občane (v narečju, zbornem jeziku)?

Odvisno od dogodka. Vendar sama ne govorim narečja. Moja mama je slavistka in doma smo vedno govorili precej knjižno. Zato v svojih govorih vedno uporabljam slovenski knjižni jezik oz. nagovarjam poslušalce v tej zvrsti slovenskega jezika. Zelo rada pa poslušam narečje naših Čičev in Brkincev. Narečja zame predstavljajo bogato kulturno dediščino, zato jih je potrebno negovati. V naši upravi finančno podpremo vse pisne izdelke, ki so napisani v narečju in so jih spisali naši občani. S tem bogatimo tudi naše knjižne police.

Vaša služba zahteva veliko javnih nastopov. Ste radi v »soju žarometov«?

Nisem. Če me boste videli med javnim nastopanjem, bo vidno moje nelagodje.

Del vašega vsakdana je tudi srečevanje oz. stik z občani. Katere vrednote (vaše ali na splošno) po vašem mnenju pritegnejo ljudi?

Mislim, da sem človek, ki vedno najde prijazno besedo, sem odprta in preprosta. Rada se smejem in sem dobrovoljna. Rada prisluhnem in slišim, kar mi je povedano. Trudim se uresničiti potrebe ljudi.

V Sloveniji ni ravno veliko županj. Kakšno je vaše mnenje? Se vam zdi, da so ženske manj samozavestne, drzne?

Sploh ne vidim problema v drznosti ali samozavesti, bolj vidim problem v vlogi žensk v družbi. Ženska opravlja veliko zahtevnih vlog. Poleg tega, da smo ženske zaposlene in imamo svojo kariero, smo mame in učiteljice hkrati; če imamo družino, ta prinese skrb za otroke in dom; smo partnerke oz. žene, ki moramo v partnerski odnos zaradi modernega načina življenja veliko vlagati, smo otroci (hčerke), ki moramo drobec ljubezni in prostega časa nameniti tudi svojim staršem. In ko opravimo vse te vloge, ostane ali pa ne ostane čas za žensko in njene želje ter potrebe. Zato sem mnenja, da se ženske manj odločajo za to funkcijo, ker jim zmanjkuje časa ali pa se zanjo odločajo bolj po štiridesetem oz. petdesetem letu starosti, ko so pripeljale svojo družino in otroke do te točke, da družina deluje in da so otroci bolj samostojni. Takrat pride čas, ko se končno lahko posvetijo tudi svoji karieri.

Se vam je v času županovanja zgodil kakšen zanimiv dogodek? Kaj pa v času srednje šole?

Takšnih dogodkov je veliko, na primer obisk predsednika države. Med tem časom sem postala štirikrat babica. Veliko je različnih dogodkov, ki so bili zanimivi in pomembni. Kar se pa tiče srednje šole, je bil pa eden najlepših dogodkov zagotovo naš maturantski izlet in vse, kar je bilo povezano z njim. Denar smo si zaslužili sami, in sicer tako, da smo pobirali grozdje in pogozdovali oz. sadili smreke.

Verjamem, da ste kot županja zelo zasedeni. Imate še vedno dovolj časa za družino in prosti čas?

Zelo malo časa je. To je tudi ena izmed stvari, ki me najbolj muči pri poklicu županje. Pri sestavljanju mojih urnikov poskušamo pustiti vsaj en vikend v mesecu brez službenih obveznosti, da sem lahko s svojo družino. Poskrbim tudi, da imam vsaj en dan v vikendu dela prost in lahko skuham kosilo in povabim družino na obisk. Mamo in očeta pa vidim skoraj vsak dan, saj pri njiju jem kosilo.

V občini Hrpelje – Kozina je veliko športnih prireditev; tudi vaš brat se je profesionalno ukvarjal z rokometom. A se tudi sami ukvarjate s športom? Ste se morda v času srednje šole?

Rada se ukvarjam s športom, bila sem tudi v prvi rokometni skupini Jadran. Menim, da smo bile kar dobre, saj smo igrale tudi v slovenski zahodni ligi. Sicer v prostem času rada kolesarim in hodim v hribe.

Ljudje doživljamo šolanje različno, lahko nam je zabavno ali pa celo mučno, naporno. Kako ste ga doživljali vi? Bili ste seveda dijakinja naše šole.

Spomnim se, da je bilo veliko zabave. Imela sem super razred, v katerem smo se sošolci veliko družili – tako v šoli, kot po pouku. Bili smo zelo, zelo povezani in si med seboj veliko pomagali tudi z inštrukcijami. Skupaj smo pripravljali gledališke predstave. Še vedno se dobivamo in večinoma se srečanj udeležimo vsi. In vedno, kadar se srečamo, imamo drug drugemu veliko povedati. Naši profesorji so bili zelo dobri. V tistih časih je veljalo medsebojno spoštovanje. In ker smo spoštovali odnose, smo imeli s profesorji zelo dobre odnose.

V šoli ima vsakdo nek predmet raje kot druge. Kateri vam je bil najljubši in kateri vam ni bil všeč?

Najljubša mi je bila biologija, nisem pa marala fizike.

Zaključiva najin pogovor z mislijo, namenjeno predvsem mladim, saj intervjuje z nekdanjimi dijaki naše šole opravljamo sedanji dijaki ŠC Sežana. Kaj bi vi sporočili mladim?

Če imate dovolj močno željo, lahko pridete do želenega cilja. Vedno morate zaupati vase, biti morate iskreni do sebe in drugih in slediti morate svojim sanjam. Bodite vedoželjni, raziskujte, delajte dobra dela in se veselite novih zmag. Ne bodite polovičarski, ko se odločate za neko stvar. V to vložite vse svoje znanje in vso svojo moč.

Najlepša hvala za pogovor in sodelovanje.

(Visited 331 times, 1 visits today)
Dostopnost