Skoči na glavno vsebino

Intervju z Jasno Fakin Bajec

Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor in resen življenjski pristop. Jasna Fakin Bajec je nekdanja dijakinja Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. Doma je iz Komna, danes pa stanuje v Vipavski dolini. Je profesorica zgodovine, poleg tega pa je tudi doktorica s področja etnologije in kulturne antropologije. Danes je zaposlena na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Novi Gorici. Njen življenjski moto je povezan z rodnim Krasom – biti delaven in vztrajen, hkrati pa prijazen in čuteč.

Lara Štremfel, 2. BG

Ukvarjate se predvsem z zgodovino in ste diplomirana etnologinja in antropologinja. Mi lahko za začetek podrobneje opišete svoj poklic? Kaj zahteva od vsakega posameznika? Kaj je čar vašega poklica?

Etnologija je veda, ki se ukvarja s kulturo in različnim načinom življenja ljudi danes, v preteklosti, razmišlja pa tudi o načinu življenja v prihodnosti na podlagi preteklih dogodkov. Sama se z etnologijo ukvarjam predvsem na področju raziskovanja zgodovinskih okoliščin – kako so ljudje živeli z različnimi šegami in navadami, kako so politični sistemi vplivali na življenje ljudi v nekem lokalnem okolju. Raziskave delam na Krasu, v Vipavski dolini in tudi na Tolminskem.

Čar mojega poklica je predvsem to, da delam z ljudmi različnih generacij – tako z mladimi kot tudi starejšimi. Mladim generacijam večinoma predstavljam zgodovino pa tudi kulturno dediščino, ki jim jo skušam predstaviti na drugačen in zanimivejši način, da bodo tudi oni sami v dediščini prepoznali neko vrednoto in razumeli, zakaj so pomembne naše korenine.

Kot ste že sami omenili, se ukvarjate predvsem z raziskovanjem kulturne dediščine Krasa pa tudi Vipavske doline in območja Tolmina. Zakaj vas je prav Kras tako pritegnil? Kaj vidite na njem tako posebnega?

Interes do raziskav se je začel pojavljati še v času dodiplomskega študija, tj. okrog leta 2002, ko se je na Krasu zgodil nekakšen »boom« glede kulturne dediščine; začeli so prihajati raziskovalci iz osrednje Slovenije, ki so Kraševcem žugali, češ da niso kulturni, da ne znajo ohranjati starih elementov in da mečejo stran »šape« ter »kalone«. Ob tem mi je bilo zelo nelagodno, kajti tudi sama sem s Krasa in vem, da Kraševci že nismo taki. Zato me je prav ta dogodek spodbudil v raziskave, saj me je zanimalo, kaj se je zgodilo s kraškim načinom življenja in zakaj se raziskovalci naenkrat ukvarjajo s kraško dediščino. S svojimi raziskavami sem se hotela postaviti na stran Kraševcev, jih zaščititi, zato tudi čedalje bolj čutim Kras, kraško trmo in razumem, zakaj smo Kraševci takšni, kakršni smo še danes.

Si v prihodnosti želite, poleg Krasa, raziskovati tudi druga območja Slovenije ali celo tujine? Zakaj je pomembno poznati svoj kraj oz. pokrajino? Posameznika ta po vašem mnenju definira?

Prihajam z manjše kmetije, zato sva z bratom morala pomagati, biti vztrajna in menim, da me je prav to zaznamovalo, saj nikoli ne vržem puške v koruzo, vedno iščem pozitivne rešitve, zato mislim, da je zelo pomembno, da najprej poznamo svoj domači kraj. Tudi sama, dokler nisem postala študentka, nisem bila pozorna na kraške posebnosti – kraške zidove, kamnite strehe, vodnjake … Šele ko sem začela s študijem, sem začela opazovati kulturo in naravo. Zdi se, da moraš stopiti ven, da prepoznaš svoj kraj; ko opaziš druge kulture, začneš opažati in ceniti tudi svojo. Sem zelo patriotska, rada potujem v tujino, vendar se tudi rada hitro vrnem domov in po več mesecih ali celo letih raziskovanja ne vem, ali bi lahko zdržala v tujini, čeprav študij od mene to zahteva. Zato raje ostanem doma, v domačem kraju in okolici ter raziskujem območja, ki me zanimajo.

Vrniva se malce v preteklost. Vstop v srednjo šolo je za marsikoga velika prelomnica in vsak izmed nas jo je različno doživel. Kako ste vi doživljali šolske dni? Ste se radi učili?

Če povem po pravici, mi je bilo v gimnaziji kar težko, saj sem prihajala s podeželja, bila sem malce nesamozavestna in prestrašena. Spomnim se, da so bili prvi meseci grozni, sem se pa v naslednjih letih nekako vpeljala v sistem. Drugi letnik je bil nekoliko lažji, dobila sem več samozavesti, zaupanje profesorjev itd. Veljala sem za bolj pridno dijakinjo, nisem pa ravno blestela oziroma nisem bila odličnjakinja. Vedno sem imela visoka pričakovanja in cilje, zato sem bila tudi zelo utrujena, še posebej decembra in maja, ko je bilo obdobje samih testov. Danes bi si želela, da se ne bi toliko učila, da ne bi toliko vlagala v šolo, saj obstaja tudi drugo življenje. Mladim bi rekla, naj se učijo, ampak naj tudi uživajo v zunanjem svetu, v svojih hobijih, saj je življenje prekratko in trenutki gredo hitro mimo nas.

Glede na izbrani poklic predvidevam, da ste bili že od mladih let navdušeni nad družboslovnimi predmeti. Kateri predmet vas je najbolj navduševal? Menite, da ste iz srednješolskih let odnesli dovolj široko znanje za nadaljnje izobraževanje?

Seveda me je takrat najbolj navduševala zgodovina. Takrat nas je učila profesorica Nadja Prihavec in pri njenih urah sem res uživala; vedno je znala snov zelo lepo razložiti, in to na tak način, da zgodovina ni bila sama »piflarija«, ampak si jo moral predvsem razumeti. Mislim, da sem se za zgodovino odločila prav zaradi profesoric, tako v osnovni kot tudi srednji šoli. Uživala sem tudi pri sociologiji, saj so me družbena vprašanja zelo zanimala in sem razmišljala tudi o študiju razrednega pouka ali celo socialne pedagogike. Na splošno pa so mi bili všeč tudi naravoslovni predmeti, na primer pri matematiki nisem imela težav, pa tudi ne pri vseh ostalih predmetih, ki so imeli povezave z zgodovino in z razumevanjem družbenega prostora.

Moram reči, da mi sam študij ni povzročal težav, zame je bila gimnazija veliko težja. Za študij namreč  izbereš tisto, kar te veseli, je drugačen sistem v primerjavi s srednjo šolo. Na fakulteti nisem imela težav z učenjem. Mi je pa gimnazija dala veliko širino znanja, da sem potem lahko brez večjih problemov opravila diplomski študij.

Če bi lahko čas zavrteli nazaj v srednješolska leta, bi se po končani maturi še vedno odločili za enak poklic, kot ga opravljate danes?

Lahko rečem, da v svojem poklicu zares uživam, čeprav sem si etnologijo izbrala naključno. Vedno sem si želela postati profesorica zgodovine na srednji šoli, vendar se to ni godilo, ker ni bilo povpraševanja za delo. Zato sem si poleg študija zgodovine morala izbrati še dodatno področje, v mojem primeru je bila to etnologija. Če bi namreč izbrala samo zgodovino, bi bilo veliko jezikovnih predmetov, sama pa nisem jezikoslovni tip. Takratne odločitve ne obžalujem, saj rada delam z ljudmi in danes učim na Univerzi v Novi Gorici.

Kaj bi svetovali nekomu, ki si v življenju želi uspeti tako kot vi? Od kod ste »pobirali« motivacijo in željo po uspehu?

V bistvu sem imela kar veliko sreče, saj sem dobila status mlade raziskovalke in sem potem lahko doktorski študij zaključila v okviru službe ter mi ni bilo potrebno delati doktorata ob delu. Predvsem pa je bilo pomembno, kot sem že prej omenila, da so mi bile že v otroških in mladih letih privzgojene delovne navade in da se je treba za uspeh potruditi. Kot pravi rek »Brez dela ni jela« – svojo energijo črpam predvsem iz svojih dosežkov oz. uspehov (predvsem predavanj, delavnic z ljudmi …). Ko vidim, da sem od sebe dala svoj žar ter na drugi strani ljudi, ki so zadovoljni z mojim delom, je to zame uspeh. Na splošno me prav delo z ljudmi in nudenje pomoči ženeta naprej k postavljanju vprašanj za raziskovanje in delo.

Zagotovo je poklic etnologa in antropologa dokaj naporen, vedno morate biti motivirani za  raziskave, se vanje vživeti in biti vztrajni. Kako pa je z vašim prostim časom? Kaj najraje počnete?

Sama imam družino, tako da veliko časa namenim svojim otrokom in možu. Svoj prosti čas pa v zadnjem času najraje preživim v naravi. Rada tečem, plešem in se sprehajam s svojo psičko, včasih pa sem se rada ukvarjala z vezenjem. Drugih posebnih hobijev pa nimam, saj mi čas tega ne dopušča.

Med epidemijo smo bili obdani s stenami z vseh strani. Kako je potekala vaša služba med epidemijo, vam je povzročila veliko omejitev?

Ko je bil prvi val zaprtja, smo ravno zaključevali pomemben projekt. Takrat smo prvič imeli mednarodno konferenco prek Zooma in je bil to kar velik izziv. V tistem času sem tudi zaključevala priročnik in sem bila po eni strani zadovoljna zaradi vseh omejitev, saj sem imela čas, da sem ga dokončala. Po drugi strani pa mi je bilo težko, saj sem morala biti svojim otrokom učiteljica in seveda vanje vlagala veliko truda in energije. V drugem valu epidemije sem dopoldneve preživljala z otroki, popoldne pa svoj čas namenila zahtevam v službi, saj je bilo do določenega datuma potrebno oddati kar nekaj raznih projektov. Izvedli smo tudi nekaj delavnic, seveda »online«, kjer smo starejše naučili tudi na primer, kako se priključiti na video konference. To je bila zame zelo prijetna izkušnja. Mislila sem, da bo po epidemiji veliko bolje, kar se tiče medčloveških odnosov, da bomo ljudje znali živeti v sožitju, da bomo bolj razumevajoči in da bomo spoznali, kako pomembni smo drug drugemu. Vendar zdaj, po koncu epidemije, menim, da vsi še bolj hitimo in hrepenimo. To me malo žalosti, saj sem bila glede tega zelo optimistična. Upala sem, da bo lažje in bolje, da se bomo malce umirili in spoznali, da smo socialna bitja in se iz tega kaj naučili.

Zasledila sem, da ste tudi avtorica več knjig, kot je na primer ta z naslovom Procesi ustvarjanja kulturne dediščine. Mi lahko poveste kaj več o tej knjigi? O čem govori, za kakšne namene je bila ustvarjena?

Procesi ustvarjanja kulturne dediščine je bila moja doktorska disertacija, ki sem jo kasneje spremenila v knjigo. Govori prav o tem, kako se je na Krasu v določenem obdobju začelo govoriti o kulturni dediščini in kako smo naenkrat začeli ohranjati zgodovinske ostanke. V knjigi sem obrazložila, zakaj je do tega prišlo, torej socialne in družbene vidike. Govori tudi o zgodovini Krasa, sploh Komenskega Krasa, socialni in politični vlogi kulturne dediščine, o načinih varovanja naše kulture, predvsem na primeru Štanjela in Volčjega Grada. Je znanstvena knjiga in je namenjena bolj študentom in raziskovalcem, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino.

Povedali ste mi že, da ste zelo vztrajni, pozitivni in skušate biti sočutni do drugih ljudi. Kako bi še opisali svoj značaj?

Včasih sem tudi malo trmasta, ne odpustim prav hitro, ko se mi nekdo hudo zameri. Rada pa pomagam in ponudim pomoč, če le lahko, čeprav je po navadi pomoč usmerjena k raziskovalnim ali turističnim oz. bolj uporabnim projektom. Nisem vročekrvna oseba oziroma se zelo malokrat ujezim, a ko se enkrat razjezim, ko gre čez vse meje, potem traja kar nekaj  časa, preden se spet pomirim. Kot sem že prej povedala, pa sem delavnost in vztrajnost pridobila doma – na našem čudovitem Krasu.

Spoštovana Jasna Fakin Bajec, zahvaljujem se za vaš čas in sodelovanje v našem projektu.

(Visited 471 times, 1 visits today)
Dostopnost