»Če mi sami ne bomo govorili slovensko, ne bo nihče drug namesto nas«

Intervju s Petrom Avbarjem

Peter Avbar je bivši dijak ŠC Srečka Kosovela Sežana. Že od nekdaj se je zanimal za kulturo, ki močno definira njegovo življenje. Trenutno je zaposlen kot učitelj slovenščine na OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini. Ukvarja se tudi z režijo, dela kot igralec in je avtor raznega strokovnega gradiva na temo slovenistike.

Timotej Konec, 2. BG

Gospod Peter Avbar, lepo pozdravljeni. Najprej bi se vam rad zahvalil, da ste se odločili za sodelovanje v intervjuju. 

Srednja šola je za marsikoga zanimiva izkušnja. Je bila tudi za vas? Kakšne spomine obujate nanjo?

V bistvu je bila res zelo zanimiva izkušnja. Takrat je bil na sežanski srednji šoli program poslovni tajnik, pa sem se takrat odločil – ne vem, zakaj –, da se vpišem nanj. Nikoli sicer nisem imel neke želje, da bi počel kar koli poslovnega, ampak takrat se mi je zdel to zanimiv program in sem se odločil, da se vpišem; pa še sošolec iz Ajdovščine se je odločil za to in sva šla skupaj tja. Skozi ta tri leta se nisem dobro počutil, niti ne v skupini niti ne kakor koli drugače. Pojavila se je možnost, da bi delal diferencialne izpite, zato sem se v 3. letniku prepisal na ekonomski program, ki me je prisilil v to, da sem začel malo bolj delati. Poslovni tajnik je bil usmerjen program in si stvari z lahkoto naredil, če si vsaj malo delal; v ekonomskem programu pa so se stvari zahtevale, saj je bila cilj uspešno narejena matura. Takrat se je zares začela moja dogodivščina na tej srednji šoli. Tisto leto, ko sem šel še enkrat v 3. letnik, se je pojavila možnost, da se vključim v šolsko gledališče – takrat ga je imel Bojan Podgoršek, zdaj žal že pokojni – in takrat sem jaz zares zaživel na tej šoli. Po uspešno končani maturi sem začel razmišljati o nadaljnjem življenju. Prva izbira je bilo gledališče v Ljubljani, ampak zdaj vem, da sem bil preotročji. Moja želja je bila, da bi šel študirat režijo, še bolj pa se mi je zdel privlačen poklic igralca. Nisem uspel na sprejemnih izpitih in sem potem kot drugo možnost izbral slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Potem sem se vrgel v ta študij; bilo mi je res lepo in študij sem potem tudi uspešno zaključil. Pred koncem študija pa so me že klicali iz osnovne šole Ajdovščina, da me čakajo, ker sem v domačem okolju veliko tudi že prej ustvarjal. Sicer je zelo verjetno, da bi ostal v Ljubljani, saj sem takrat razmišljal, da bi kljub vsemu študiral režijo v Ljubljani, na AGRFT, ampak življenjska pot me je usmerila nazaj in zdaj sem tukaj.

Med drugim ste trenutno zaposleni na OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini kot učitelj slovenščine. Zakaj ste se odločili za študij slovenistike?

Kot sem že prej omenil, je bil študij slovenistike zame kot nekakšen izhod v sili. Moja prva prijava je bila na AGRFT, kjer žal na izpitih nisem bil uspešen. Potem sem se odločil za slovenistiko. Tukaj bi pa res rad omenil svojo profesorico slovenščine Karmen Škrk. V 3. letniku nas je dobila in nas je vodila skozi preostali srednješolski leti. Prvi utrinek iz tega obdobja je, ko je prijavila moj spis na nekakšen natečaj, na katerem sem osvojil prvo nagrado. Skupaj sva šla v Ljubljano po nagrado in takrat sem si o sebi mislil: »Vav, ti pa res znaš pisati.« Potem smo čez dva tedna pisali esej in sem dobil cvek. Prav lepo je rekla: »Avbar, od tebe pa sem malo več pričakovala.« Tako da so se ta moja videnja lastnih sposobnosti hitro porušila na »nulo« in potem sva gradila naprej. Pri njej mi je bilo všeč, kako nas je znala voditi in pripravljati; vse je stremelo k pripravi na maturo. Bila je izredno topla, prijetna, razumela nas je in se tudi potrudila, da smo nekaj sobot z njo preživeli na šoli, da smo lahko nadoknadili tisto, kar so gimnazijci že imeli. Meni je bilo lepo in lahko bi rekel, da je ona na nek posreden način kriva, da sem o slovenistiki sploh razmišljal.

Kot profesor slovenščine imate najbrž veliko močnih čustev, povezanih s slovenskim jezikom. Kaj menite o uporabi slovenščine med mladimi? A podpirate vključitev prevzetih besed v vsakdanjo slovenščino?

V bistvu – ja. Kar se tiče slovenščine, sem jaz na strani tega, da je jezik živa tvorba. Raba jezika je tista, ki te vodi. Je pa seveda na nas, slovenistih, tistih, ki poučujemo, ki reklamiramo, ki pravzaprav dajemo zgled v rabi slovenščine, na nas je, da navdušimo mlade, da ohranijo ta jezik in govorijo v njem. Zgražam se, ko slišim nekatere svoje učence, ko ne najdejo v slovenščini izraza, ga pa najdejo v angleščini. Mogoče so nekateri že tako daleč, da nadomeščajo slovenske besede z angleškimi – to me ne moti, mogoče me zgolj malce skrbi. Bolj me moti pri odraslih. Imam znance, ki že kot odrasli to počnejo, nadomeščajo slovenske besede z angleškimi, ker se ne spomnijo slovenskega izraza, in to je zanimiv pojav, ki se zelo hitro dogaja. Ni rešitev v tem, da mi zdaj to prepovemo, da nergamo, da šolamo ljudi, da to ni prav, ampak da s svojim zgledom in z idejo, da je slovenščina v bistvu svojevrsten, zanimiv, drugačen jezik od drugih, skozi ta vidik prepričamo, da bi Slovenci govorili slovensko. Zagotovo primanjkuje v šolah te nacionalne zavednosti. Hrvati gredo mogoče v neke skrajnosti, imajo pa neko zdravo nacionalno identiteto – to se vidi po tem, da imajo v šolah grbe, zastave. Skozi te simbole izražaš pripadnost; ne le narodno, temveč tudi jezikovno.

Kot ste dejali, se veliko slovenskih besed zamenjuje z angleškimi. Kaj menite, kakšna bo prihodnost slovenskega jezika? A nam preti kakšna večja nevarnost poleg teh prevzetih besed?

Vedno govorim učencem, da če mi ne bomo govorili slovensko, ne bo nihče drug namesto nas. Noben Italijan, noben Avstrijec, noben Madžar, noben Američan (sploh Američani, ki tako radi rešujejo svet) ne bo rekel: »Joj, Slovenci, dragi moji, izgubili ste svoj jezik, vam ga bomo mi pomagali rešiti!« Ne, če mi sami ne bomo govorili slovensko, ne bo nihče drug govoril namesto nas. Meni se zato zdi pomembno, da ozaveščam tudi svoje učence o tem, da dajmo govoriti v slovenščini, četudi v narečju. Mene res ne moti, da govorijo učenci v narečju, niti ne zahtevam od njih, da govorijo knjižno slovenščino. Naučili se jo bodo v srednji šoli, jo spoznavali skozi življenje in tisti, ki jo bo potreboval, se jo bo tudi naučil, ker to je proces. Meni lahko bralno značko povedo kar v narečju. Včasih smo se narečij sramovali, danes se mi zdi, da kar koli je izraženo v jeziku – navsezadnje je narečje tudi materni jezik –, je tudi v redu.

Glede prihodnosti našega jezika pa tako: menim, da res gremo v napačno smer s to amerikanizacijo in s potujčevanjem, po drugi strani se mirim, to je proces. V zgodovini smo bili pod veliko večjim vplivom držav, že v habsburški monarhiji, pa potem pod Avstro-Ogrsko, saj smo bili Slovenci ves čas pod neko drugo državo ali pa so bila naša mesta, kot so Ljubljana, Celje, Maribor, praktično nemška, a smo uspeli ohraniti slovenščino. Zato si mislim, da jo bomo znali tudi v prihodnje; nenazadnje veliko tujcev pride k nam, pa se naučijo zelo dobro slovensko. Vidimo pa ponavadi samo tiste, ki še zdaj ne znajo, ampak je mnogo takih, ki se slovenščino zelo dobro naučili in ostanejo tukaj in zelo dobro govorijo slovensko.

Dandanes ste aktivni tudi kot režiser. Kdaj ste najprej začeli z režijo?

Moj prvi režiserski izziv je bil z bratom dvojčkom. V Cicibanu sva dobila neko kratko zgodbico in sva rekla, da bova za starše in sosede priredila gledališko predstavo. Takrat sem se jaz prvič preizkusil v tem in potem sem se začel vključevati v podobne stvari v šoli. V drugem razredu sem tako v razredu organiziral praznovanje za Dedka Mraza in smo interno v razredu pripravili kratko predstavico. To je bil prvi režijski projekt zunaj mojega doma in potem me je to ves čas spremljalo. V osnovni šoli sem sodeloval v gledališkem krožku. V času srednje šole pa sem bil v domačem kraju zelo dejaven v organizaciji miklavževanja. Potem se je zgodilo to, da me je gospod Podgoršek v 3. letniku povabil k sodelovanju v šolskem gledališču. Takrat se mi zdi, da sem zablestel, sicer bolj igralsko kot režisersko. Gospod Podgoršek je imel blazno veliko recitalov za razne družbene dogodke, kamor me je vedno vzel s seboj. Vem, da smo hodili v Lipico, pa tudi veliko tovrstnih nastopov je bilo na srednji šoli, za razne praznike smo vedno nekaj nastopali. On me je tudi povabil na razne zasebne zabave, praznovanja, tako da sva imela veliko nastopov in počasi je v meni rasla želja – niti ne po igranju, temveč po ustvarjanju, po režiji. Potem je to eskaliralo na faksu, tako da to je res postopen proces. Sodeloval sem tudi s svojo nekdanjo osnovnošolsko učiteljico, ona me je tudi vabila na razne dogodke. Spomnim se, ko sem enkrat moral na mizi recitirati neke pesmi in bilo mi je strašansko nerodno stati na mizi, ampak sem vseeno, saj me sicer seveda ne bi videli. Počasi so me malo povprašali, ali bi kaj sodeloval za razna praznovanja – npr. ob prvem novembru pa po raznih dogodkih v mestu. Tako sem počasi prevzemal vodenje in režijo prireditev. Z leti dobiš vse več izkušenj, vse več izzivov ti dajo. Na občinski in regijski ravni sem torej pripravljal prireditve, leta 2019 pa je bila prva moja državna prireditev, in sicer Priključitev Primorske k matični domovini, takrat sem v celoti vzel vajeti v svoje roke. Imel sem tudi že večje projekte, ki so bili bolj lokalno usmerjeni in morda malo bolj zahtevni, toda ta je bil izziv z vidika celote, oblikovanja, sodelovanja z RTV Slovenija in drugimi.

Ravno naslednje vprašanje se navezuje na to proslavo. A bi lahko malo podrobneje opisali, kaj vse je potrebno za vsebinsko osnovo tovrstne proslave?

Tukaj imam srečo, kar se tiče občine, saj mi res prepuščajo vse vajeti. Vedno se dobimo kot ekipa (zdaj smo že ustaljeni), razmišljamo, kaj je tema neke proslave, kaj je namen in potem jaz počasi naredim osnutek, kaj želimo sporočiti s tem dogodkom. To je izhodišče, potem pa razmišljaš v več smeri, npr. ali boš vključil glasbene, plesne, besedilne elemente. Potem sama zgodba, vse se pne skozi ta osnutek. Organizacija nečesa, sploh velikih projektov, je timsko delo; vedno nekdo prevzame bodisi glasbeni bodisi plesni del, jaz sem pa tisti, ki to celoto koordinira. Ponavadi napišem nek sinopsis, neko zgodbo na podlagi sporočilnosti. Zelo rad vključim besedila znanih slovenskih ustvarjalcev, potem pa sčasoma začnem iskati izven okvira. Za proslavo ob dnevu priključitve Primorske k matični domovini sem izbral Siddhartino pesem Calvo, tako da nisem šel v smer nekih književnih ustvarjalcev, ampak sem šel v smer nekoga, ki je znan in ki ima lahko s svojimi stvaritvami še močnejši sporočilni učinek. Iščem različne poti, kako nek besedilni svet, ki ima močno sporočilno konotacijo, vključiti v samo zgodbo. Zelo rad imam kombinacijo glasbe in plesa, to se vedno povezuje, sploh instrumentalna glasba mi je zelo blizu, sem malo mahnjen na to monumentalno stopnjevanje.