V petek  11. 11. 2022, smo se učenci 2. letnika gimnazije, ki obiskujemo interdisciplinarni tematski sklop družboslovje, odpravili na Goriško po poti slovenske zahodne meje. Namen naše ekskurzije je bil bolje spoznati nastanek meje in njeno spreminjanje predvsem v času po drugi svetovni vojni. To je za nas, ki živimo ob meji, še posebej zanimivo, saj smo veliko zgodb o tem slišali že od svoji staršev. Spremljale so nas profesorice Mateja Grmek, Gabrijela Rebec Škrinjar, Martina Smrdel in Luka, študent na praksi.

Iz Sežane nas je pot preko Komna vodila do Pomnika miru na Cerju. To je 25 metrov visok spomenik,  postavljen v spomin vsem braniteljem slovenske zemlje v zgodovini slovenskega naroda. Od tu se je pred našimi očmi odprl prekrasen razgled na goriško regijo. V bližini je lepo viden Mirenski grad, v ozadju pa pogled sega vse do Alp. Na  zahodu so vidne nižine italijanskih krajev in morje, vse do Gradeža.

Zatem smo odšli v Miren, kjer smo si ogledali mejne kamne, muzej »Spomni se name« in pokopališče, preko katerega je nekoč potekala meja med Jugoslavijo in Italijo. Mejo so nerazumno,  brez vsakega občutka in predvidenih posledic, na zemljevid vrisali ameriški vojaki po sklepu Mirovne pogodbe v Parizu leta 1947. Prerezala je vasi, domačije, polja, pa tudi pokopališče. Polovica pokojnikov se je tako znašla v Italiji, polovica pa v Jugoslaviji. Meja je bila močno zastražena, zato prehodi iz enega dela pokopališča na drugi del niso bili mogoči. V 70ih letih je po sporazumu pokopališče v celoti pripadlo našemu ozemlju.

Pot smo nadaljevali do stražnega stolpa na Vrtojbenskem polju, kjer so  jugoslovanski »graničarji« nadzirali mejo. Žal ga zaradi težav s ključem nismo mogli odpreti in si zato notranjosti, ki je preurejena v muzej, nismo ogledali. So pa nam obisk popestrile goske in kokoši v bližini.

Vedoželjnost nas je zatem vodila do bivše carinarnice Pristava, kjer je na ogled zanimiva muzejska zbirka. Slikovito nam prikazuje, kako in kaj vse so domačini v času Jugoslavije »prešvercali« iz sosednje Italije. Sošolec Tilen si je ob tem nadel uniformo in se prelevil v čisto pravega carinika.

Ker se je dan že prevesil v večer, smo se morali kar hitro odpeljati še v Gorico v Italijo. Povzpeli smo se na grad in k najstarejši cerkvi v Gorici, od koder smo lahko spremljali še čudovit sončni zahod. Nato smo se po znameniti tlakovani ulici Raštel sprehodili na trg Travnik, od tam pa nadaljevali pot do bivšega judovskega geta in sinagoge.

Polni novi znanj o bližini dveh narodov, prepletanja sobivanja skozi zgodovino in malce utrujeni od hitrega tempa ekskurzije, smo se odpravili proti domu.

Aurora Lozej Konjc, 2. b gim

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 115 times, 1 visits today)