Maturitetna zgodovinska ekskurzija v Gorico in Novo Gorico

V ponedeljek, 30. 9. 2024, smo se dijaki, ki smo izbrali zgodovino na maturi, ter profesorica Gabrijela Rebec Škrinjar, odpravili na zgodovinsko ekskurzijo v Gorico in Novo Gorico. Nanjo smo se maturanti že doma temeljito pripravili, saj smo napisali referate o zgodovini obeh mest.

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali na železniški postaji v Sežani, kjer smo pričakali vlak, ki nas je popeljal do Nove Gorice. Takoj ob prihodu sta nas pričakala profesor Stane Jablanšček in profesorica Polona Strnad Bensa, ki sta nas z avtomobili prepeljala do goriškega gradu. Tam smo imeli prvi postanek, kjer smo se poučili o zgodovini gradu in o Goriških grofih. Nato smo se po strmi poti spustili do prvega judovskega geta na ulici Kočevja, kjer smo poslušali prispevek našega sošolca o Judih v Gorici. Po tej ulici smo nadaljevali do bivše glavne nakupovalne ulice, imenovane Raštel. Nato smo se sprehodili mimo okna hiše Ungrispach, iz katerega je pridigal Trubar, do Trga svetega Antona, ki je bil pomembno srednjeveško središče mesta. Tu se nahajajo bivši samostan palače nekaterih bogatih goriških plemiških družin. Zatem nas je pot peljala do Trgovskega doma, kjer smo se pogovarjali o njegovem pomenu za Slovence in usodi v času fašizma.  S hitrim tempom smo nadaljevali pot do glavnega trga, tako imenovanega Travnika. Ogledali smo si Neptunov vodnjak, ki je dolga leta služil za dovajanje pitne vode v mesto ter jezuitsko cerkev in steber svetega Ignacija. Ker je bil Travnik v zgodovini prizorišče številnih dogodkov, smo si vzeli čas še za krajši predavanji o  tolminskem kmečkem puntu in o goriški čitalnici. Na trgu smo si privoščili tudi kratek postanek za malico. Pot nas je nato vodila do judovskega geta v ulici Ascoli, kamor so se goriški Judje morali preseliti konec 17. stoletja.

Zatem nas je čakal vzpon na Kostanjevico nad Novo Gorico, kjer se nahaja frančiškanski samostan. Tu nas je vodička toplo sprejela. Najprej smo si ogledali notranjost cerkve, nato smo se odpravili pod cerkvene prostore, kjer za vedno počiva zadnji burbonski kralj Karel X. s spremstvom. Vodička nas je nato popeljala skozi bogat rožni vrt v Škrabčevo knjižnico, kjer smo si lahko med drugim ogledali originalni izvod slovenske slovnice Zimske urice s podpisom avtorja Adama Bohoriča. Iz Kostanjevice, ki ji domačini pravijo Kapela, smo se spustili do potoka Koren. Bili smo že nekoliko utrujeni, zato nam je dobro del postanek za predstavitev mladinskih delovnih brigad, ki so pomagale pri gradnji Nove Gorice.  Nato smo se sprehodili še do Bevkovega trga.  Na poti tja smo se pogovarjali o gradnji Nove Gorice, predvsem o velikem razkoraku med idejami tedanjega političnega vodstva in arhitekta Edvarda Ravnikarja, in njihovo realizacijo. Ogledali smo si Magistralo, se ustavili pri ruskih blokih, nekaterih spomenikih, maketi Ravnikarjeve Nove Gorice in mogočnim poslopjem občine. Nato smo se mimo starega pokopališča in Eda centra napotili proti železniški postaji. Ekskurzijo smo sklenili z obiskom muzejske zbirke Kolodvor, kjer nam je kustos predstavil, kako je meja iz leta 1947, ki nam je dokončno vzela Gorico,  zarezala v življenje okoliških prebivalcev. Na vlaku, ki nas je popeljal domov, pa smo slišali še nekaj drugih zanimivosti, predvsem o bohinjski progi. Domov smo se vrnili živi, zdravi, ter polni novih znanj in spominov.

Po zapisih Jana Družine, 4.ag