Skoči na glavno vsebino

Intervju z Jovano Đukić

 Še preden je človek znal izraziti svoje misli z zapisano besedo, je to počel s sliko. Iz besede so bili stkani različni jeziki, a jezik podobe ostaja vsem razumljiva govorica. Umetniki so še danes kritični presojevalci družbe, varuhi estetike in raziskovalci novih izraznih svetov. Tudi mene umetnost zelo zanima, zato sem si za svojo intervjuvanko izbrala Jovano Đukić, umetnico, ki je bila naša dijakinja.

 Alja Cergol Hadžić

Bi mi lahko na začetku najinega pogovora povedala kaj več o sebi?

Sebe najraje opišem kot ustvarjalko s Krasa, saj me zanima veliko različnih področij – grafično oblikovanje, 2D-animacija, ilustracija, keramika, vezenje … Po izobrazbi pa sem grafična oblikovalka. Po letih študija v Ljubljani in svetu – poleg Slovenije sem živela še v petih državah – sem trenutno spet na Krasu, ki ga imam zelo rada. Poleg ustvarjanja uživam v športu in naravi.

Zanimajo me tvoji spomini na našo srednjo šolo. Kako so si preživljala srednješolske dneve?

Na Šolski center Srečka Kosovela Sežana imam zelo lepe spomine. Dnevi so bili sproščeni in pristni, za kar sem hvaležna, saj menim, da je to velika prednost manjšega kraja, kot je Sežana. O tem sem veliko razmišljala, ko sem se kot študentka preselila v Ljubljano. Zadovoljna sem, da se nisem odločila za obisk srednje šole v Ljubljani; v srednješolskih letih sem bila namreč precej negotova in sta mi »čustvena varnost manjše šole ter zelo skrben odnos profesorjev omogočila prijetno odraščanje. Imela sem občutek, da je šoli resnično pomembno, da smo dijaki zadovoljni in imamo dinamičen šolski program. Številne ekskurzije so dober primer tega.

Kje si nadaljevala s šolanjem?

Ko se je bližal zaključek srednje šole, sem bila precej zmedena glede nadaljnjega šolanja. Po naključju sem izvedela za Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani, smer grafične in interaktivne komunikacije in se na ta program tudi vpisala. V času 1. stopnje sem se udeležila izmenjav na fakultetah v Novem Sadu in Lizboni ter študijske prakse v Amsterdamu. Izobraževanje sem nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer grafično oblikovanje, in med študijem 2. stopnje odšla na izmenjavo v ZDA. Moje univerzitetno šolanje je bilo zelo razgibano in dinamično.

Kaj te je navdušilo oz. pritegnilo k ustvarjanju?

Ustvarjam že od malega … Zakaj točno, ne vem. Risanje in ples sta bila moja ventila, odkar pomnim. Glasba (igrala sem klavir) in pisanje sta bila zame vedno neke vrste napor, risanje pa ne. V osnovni šoli sem ogromno risala, z vpisom na gimnazijo, pa je ta hobi nekoliko zbledel. Ko se je bližal vpis na fakulteto, pa se je ustvarjanje spet prikradlo nazaj kot odgovor na vprašanje: »Kaj me zanima, kaj bi počela?«

Trenutno me v ustvarjanju navdušuje predvsem to, da je to zelo široko in igrivo področje. Bolj kot eksperimentiram, bolje je. Bolj kot se trudim približati otroški brezskrbnosti, boljši izdelek (umetnina) nastane – to mi je lepo. Ko pa pride do naročniškega dela, kot sta npr. grafično oblikovanje in animacija, se igrivost pomeša s pravili ter omejitvami in takrat postane vse skupaj še bolj zanimivo.

Kaj želiš z umetnostjo doseči v prihodnosti? Kaj je tvoj cilj?

 Predvsem želim (p)ostati iskrena sama do sebe – imeti zmožnost razumeti, kaj je tisto, kar si resnično želim, in se proaktivno odzvati na razumljeno. Nočem se »zatakniti« v rutini, ki me ne osrečuje. Zato je zame pomembno, da je moje delo dinamično in skladno z mojimi vrednotami, v nasprotnem primeru hitro izgubim motivacijo. Ostati zvest samemu sebi je tako moj poglavitni cilj.

Svoje ustvarjanje vidim v preseku oblikovanja, animacije, ilustracije in igranja s fizičnimi materiali, kot je keramika. Predvsem me v prihodnosti mika odmik iz digitalnega v fizični svet ustvarjanja; računalnik je lahko zelo uporabna zadeva, ampak težko si predstavljam, da bi svoje dneve desetletja preživljala zgolj sede, pred ekranom …. Pomembni sta tudi skupnost in narava, kar poskušam prenesti v svoje delo s čim bolj trajnostnimi odločitvami in mislijo, kako lahko moje delo pozitivno vpliva na publiko.

Dolgoročno si predstavljam neke vrste kreativno skupnost na Krasu, kjer bi ustvarjalci/ustvarjalke drug drugemu dajali veter v krila in obenem vnašali v lokalno skupnost sveže ideje, premike … To je morda tudi največ, kar si želim z umetnostjo doseči; ustvarjati za svoje zadovoljstvo, izkoristiti kreativnost kot orodje povezovanja (tako z ljudmi kot kraji) in s svojim znanjem ter sodelovanjem z drugimi somišljeniki bogatiti lokalno skupnost oz. umeščati kulturno-umetniški napredek v decentralizirane kraje.

Razmišljaš, da bi poleg ustvarjanja počela še kaj drugega?

Mislim, da bo ustvarjanje vedno z mano. Če pa se slučajno kdaj naveličam »poklicnega« ustvarjanja, si samo sebe najlažje predstavljam med preživljanjem časa v naravi, športanjem in vrtnarjenjem. 🙂 Pri tej (precej utopični sliki, priznam) pa še vedno dobro živim. Povzetek: moja prihodnost je zelo odprta, bo pa zagotovo preplet več področij. Tako namreč najbolje delujem.  

Je v Sloveniji težko uspeti na področju umetnosti? Kako je s tem v tujini?

Sama se večinoma gibljem v storitvenem svetu, ukvarjam se predvsem z grafičnim oblikovanjem in 2D-animacijo za naročnike. Kar ni ravno umetnost, zato težko ocenim realno situacijo.

Ko mi ostane kaj časa, delam svoje stvari, a žal je tega zaenkrat bolj malo. Upam, da bo v prihodnje ta delež večji – še eden izmed ciljev.

Je pa tako pri delu za naročnike kot tudi pri umetniškem ustvarjanju najpomembnejše to, kako proaktiven je posameznik. Po mojih izkušnjah je poglavitni dejavnik pri uspehu. Nujno je, da pokukaš  iz svoje lupine in se pokažeš svetu. Tako v Sloveniji kot v tujini. Internet pa je za to idealno orodje, z njim so se tudi zabrisale meje tujine, svet je postal dostopen. Kreativni poklici lahko odlično izkoristijo te pogoje, brez težav se večina dela opravi na daljavo.

Morda pa bi še bolj izpostavila proaktivnost v lokalnem okolju in mreženje – tako sem tudi sama začela. V času šolanja sem izkoristila skoraj vse možnosti, ki jih omogoča študij, tj. študentske izmenjave in praksa. Poleg tega sem bila članica tabornikov, kluba študentov itd. Vse to so bile odlične priložnosti, da se preizkusim v različnih vlogah, spletem mrežo poznanstev in ugotovim, kaj mi gre dobro od rok in me zanima.

V širšem kontekstu umetnosti pa bi si upala trditi, da je v Sloveniji še veliko prostora za napredek. Še posebej v decentraliziranih krajih, kot je npr. Sežana. Umetnost in kultura lahko občutno izboljšujeta standard življenja, kar potrjujejo tudi moje izkušnje iz življenja v tujini. Se mi pa zdi, da se manjši kraji tega še ne zavedajo. Veščine in znanja, ki jih imajo oblikovalci, arhitekti, umetniki … lahko na zelo oprijemljiv način izboljšajo kakovost življenja vseh generacij. Upam, da bo to postalo kmalu samoumevno. Ravno zato sva skupaj z grafično oblikovalko Mašo Pušnik začeli s projektom Kulturo na cesto, ki bo, upava, lokalni kraški publiki čez čas približal pomen umetnost in njeno dobrobit za vse nas.

Kako je po tvojem z umetnostjo nekoč in danes?

O tem ne razmišljam preveč. Poskušam ostati osredotočena na sedanjost. Predvsem se mi zdi, da je danes umetnost bolj dostopna, kar je odlično. Več je priložnosti, da se kdor koli sreča z umetnostjo, se iz nje uči in tudi sam postane umetnik oz. umetnica. Obenem pa je področje postalo zelo nasičeno in to je včasih naporno. V tako saturiranem dogajanju se težko osredotočimo in si vzamemo čas, da se z umetniškim delom resnično poistovetimo. Običajno iz ene stvari »scrollamo« v drugo.

Kako prideš do ideje? Od kod navdih?

Zelo odvisno. Ko delam za naročnika, je to mešanica zahtev, mojega znanja in domišljije. Ko pa delam stvari zase, so navdihi zelo zelo različni. Včasih samo začnem, brez načrta. Pogosto je moj navdih narava. Če pa se soočam s kakšnim bolj razmišljujoče-čustvenim obdobjem, je ustvarjanje mehanizem, da mi je lažje. Včasih pa je priložnost, da se naučim kaj novega oz. da eksperimentiram. Nekoč me je bilo npr. strah risati človeške figure. Pa sem sklenila, da premagam strah in sem se skoraj prisilila, da sem začela z risanjem obrazov, rok, nog. Zdaj rišem skoraj samo še to. Rada preizkusim tudi kakšno novo tehniko ali pa se udeležim kake delavnice. To skoraj vedno vpliva, da dobim še več zagona in navdiha.

Kdo je tvoj vzor?

Velik vzor mi je moj mlajši brat. Pozitivno me presenečajo njegova razmišljanja in soočanje z različnimi življenjskimi situacijami, pa čeprav je »šele« najstnik. Marsičesa se učim prav od njega. Pa tudi na splošno so mi skoraj vedno vzor bližnji – družina, prijatelji, partner. V sebi nosijo določene kvalitete, ki bi se jih rada priučila in ponotranjila. To je moj vzor.

Seveda je tudi veliko drugih person, ki jih spremljam, občudujem. Ampak jih ne razumem kot vzornike, saj poznam le delčke njihovih življenj, pa še ti so pogosto iluzija. 

Kaj sporočaš s svojimi deli? Na katero delo si najbolj ponosna?

Ko ustvarjam zase, se ne želim omejevati in obremenjevati s tem, kaj sporočam. To je zame proces, v katerem moram uživati. V preteklosti sem se o tem veliko preizpraševala, kar mi je potem ukradlo veselje do ustvarjanja. Včasih se tudi zgodi, da so moja izhodišča za neko delo zelo konkretna, ampak  je končno delo skoraj vedno odprto za različne interpretacije. Zadovoljna pa sem, če nekomu moje delo pomeni le nekaj lepega ali pa če v njem prepozna globlje pomene; pa tudi če v njem ne vzbudi ničesar ali pa mu celo ni všeč. V redu je!

Ko pa delam na projektih z določenim ciljem, je običajno namen, kaj želim v ljudeh sprožiti, precej bolj definiran in zgodba bolj jasno predana. Nedolgo nazaj sem ustvarila kratki animirani film z naslovom Pravica do smrti ( teaser: https://www.jovanadukic.com/the-right-to-die), pred tem knjigo z naslovom Črvi so boljši od kobilic (https://www.jovanadukic.com/worms-are-better-than-grasshoppers). Že iz naslova teh del lahko sklepaš, da bi s svojim delom rada odprla debato na določenem področju. Vsekakor pa s svojimi deli raje odpiram vprašanja, kot pa da nanje odgovarjam.

Rada imam tudi svoj študijski projekt »upcycled« srajce z naslovom Pav (https://www.jovanadukic.com/peafowl-blouse). Predvsem zato, ker sem si dovolila, da iskreno sledim svojemu občutku. V okviru enega od predmetov na fakulteti sem se odločila, da bom ilustracije izvezla na srajco, kupljeno na sejmu oblačil iz druge roke. Pri tem projektu sem obkljukala vse kljukice, ki so zame pomembne pri ustvarjanju: iskrenost do same sebe, ustvarjanje z rokami (ne z računalnikom), skrb za trajnost in igrivost. Nagrajena sem bila z izdelkom, ki je bil časovno zahteven, ampak mi je kljub temu ostal čez celoten proces ljub (kar sem zgodi redko, saj se skoraj vedno, ko nekaj predolgo gledam, tega naveličam in v delu opazim vedno več pomanjkljivosti.

Ponosna sem tudi na svojo prvo samostojno razstavo, kjer sem se prvič izpostavila s svojim umetniškim delom; projekt Kulturo na cesto; na svojo prvo animacijo, ki je bila videospot za glasbenika Jakoba Kobala, saj je zatem 2D-animacija postala eno mojih pomembnejših področij delovanja; kratki animirani film Pogrešala sem te; sodelovanje z dansko znamko MENU (zdaj Audo), saj je bila to močna potrditev, da delam nekaj dobro (https://www.jovanadukic.com/menu) … 

Predvsem sem ponosna na projekte, pri katerih sem izstopila iz svoje cone udobja, se naučila nečesa novega, se nad tem navdušila in si dokazala, da je bil vloženi trud poplačan.

Kako bi pritegnila ljudi, da bi se začeli z umetnostjo bolj ukvarjati?

Predvsem bi si želela, da bi lahko vsaj del svojega delovanja posvetila umetnosti, umeščeni v javni prostor. Tako ljudem postaviš umetnost »pred nos« in opazuješ, kaj vse lahko to sproži. Da ni umetnost omejena na izbrano publiko, ki se čez vikend odpravi v muzeje, ampak da se ljudje srečujejo z njo na poti v trgovino ali šolo. Mislim, da je to učinkovit način, kako približati umetnost ljudem in v njih vzbuditi zanimanje.

Zelo bi si tudi želela, da je ustvarjanje (kakršno koli) nekaj samoumevnega za vsakogar in da se temu ne pripisuje talenta. Morda bi tudi izobraževalni sistem veselje do ustvarjanja pomagal ohranjati nekoliko dlje. Ni pa treba, da je vsakdo slikar. Menim pa, da je ustvarjalno izražanje marsikomu lahko terapija, umetnost pa neke vrste univerzalni jezik, ki ga lahko vsi razumemo.

Kaj bi še sporočila našim dijakom?

Vsem (vključno z mano) želim čim več poguma, da ostanemo iskreni in pristni – sami do sebe ter sveta. Verjamem, da je to bistveno, da najdemo tisto, kar nas osrečuje.

Pa še … To izhaja malo iz mojih spominov na leta odraščanja. Skoraj vsi problemi so manjši, kot se zdijo! Če problem ne bo relevanten čez 5 let, ne zapravi zanj več kot 5 minut časa. Tega se tudi sama še vedno učim.

Jovana, hvala za sodelovanje. Mislim, da bodo tudi bralci najinega pogovora začutili tvojo pozitivno energijo in navdušenje nad ustvarjanjem in življenjem. Želim ti še veliko ustvarjalnega navdiha in projektov, ki te bodo popeljali v nove svetove, ki jih tako rada spoznavaš.


*Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanke.

(Visited 450 times, 1 visits today)
Dostopnost