Skoči na glavno vsebino

»Ne, ne – ona bo novinarka!«

Z mojo sogovornico Petro Mezinec sva se že na začetku pogovora dogovorili za tikanje. Ker sem bila sama prvič v vlogi novinarke, je bila moja trema pred pogovorom s pravo novinarko zelo velika. A Petra se mi je nasmehnila in spodbudno dejala: »Saj bo.« In tako sem s tresočim glasom začela s prvim vprašanjem, ki je bilo povezano prav z novinarskim poklicem, potem pa sva kakopak zajadrali tudi v srednješolske čase in še kam. Vabljeni k branju.

Arin Dezors, 3. AG

Na začetku najinega pogovora mi zaupaj, kako in kdaj je dozorela v tebi odločitev, da boš postala novinarka. Zadnje čase se zdi, da je to izjemno tvegan poklic. Je morda kdo v tvoji družini na tvojo izbiro vplival, te vzpodbujal in usmerjal na to poklicno pot?

Že kot otrok sem zelo rada brala in pisala, v srednji šoli so me vse bolj zanimala družbena vprašanja, začela sem spremljati medije, zato je bila odločitev za študij družboslovja logična. Študij novinarstva sem izbrala tudi zato, ker je ponujal najbolj konkretna znanja.

Mogoče me je k novinarstvu še najbolj usmeril nono. Veliko sva se pogovarjala o zgodovini in nekoč je nona pripomnila, da bom zgodovinarka, a je nono rekel: »Ne, ne, ona bo novinarka.«

Kot že vem, si bila dijakinja Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. Kateri program si obiskovala in ali imaš lepe spomine na to obdobje? Kaj ga po tvojem še posebej zaznamovalo?

Najbrž bi zdaj morala odgovoriti, da me je najbolj zaznamovala gimnazijska učna snov, ki smo jo predelovali, a ko se spomnim srednješolskih dni, pomislim predvsem na skupne trenutke s prijatelji in sošolci. Seveda so med temi trenutki tudi manj lepi, kar pa je povsem normalno; v srednji šoli so čustva na vrhuncu. Zelo lepe spomine imam na teden, ki smo ga preživeli v gorah. Triglava sicer nismo osvojili, a je prav to srečanje s slovenskim visokogorjem pripomoglo, da sem postala ljubiteljica pohodništva. Z izbiro srednje šole sem bila vedno zadovoljna. Še posebej cenim, da so nas profesorji varno pripeljali do mature in s tem do želenega študija. 

Si že kot srednješolka sodelovala pri različnih kulturnih dejavnostih? Morda pri šolskem glasilu?

Nekaj malega sem sodelovala tudi pri šolskem glasilu, poleg tega pa sem tudi večkrat recitirala in nastopala ob različnih obletnicah.

Ali se katerega predmeta še posebej rada spominjaš in zakaj? Kdo je bil tvoj razrednik?

Moja razredničarka je bila profesorica slovenskega jezika Jelka Hadalin. Predmet mi je bil zelo blizu, predvsem književnost, a moram reči, da sem si najbolj zapomnila ure psihologije pri profesorici Alenki Kompare. Všeč mi je bilo, da je v učno snov vključevala tudi primere iz popularne kulture. Poleg tega pa mi je bilo všeč razmišljati o sebi – kateremu srednješolcu pa ni?

Študirala si ekonomijo in novinarstvo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Ti je prehod iz srednje šole na fakulteto predstavljal težak izziv?

Prehod iz srednje šole na fakulteto mi ni predstavljal večjega izziva, saj mi je bil študij novinarstva pisan na kožo. Sem pa v drugem letniku vpisala še vzporedni študij mednarodne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Malo zato, ker mi je ostajalo veliko časa, malo pa tudi zato, ker sem malo vendarle pogrešala številke.

Si med študijem kdaj pomislila, da morda poklic novinarke ne bo pravi zate oz. da bi študij zamenjala?

Nikoli nisem pomislila, da poklic novinarstva ne bi bil zame. Bolj sem se spraševala, ali bom imela sploh možnost delati v njem. Že takrat je bilo namreč znano, da je zaposlitev v novinarstvu težko najti in da so pogoji dela slabi ali pa vsaj slabši kot v drugih poklicih, poleg tega je število medijskih hiš v Sloveniji precej omejeno.

Katera področja v novinarstvu te še posebej zanimajo?

Med študijem me je zanimala predvsem mednarodna politika, kasneje pa sem začela delati pri lokalnem časopisu Primorske novice, kar je nekaj povsem drugega. Vendar so me lokalne teme pričele zelo zanimati, saj se tičejo vsakdanjega življenja vseh nas in so po krivici zapostavljene. Poleg tega sem se imela pri Primorskih novicah možnost že zelo zgodaj preizkusiti v vseh novinarskih žanrih, kar je gotovo velika prednost.

Ali misliš, da novinar lažje piše o dogodkih s svojega geografskega področja?

Do neke mere je gotovo lažje. Pozna lokalno okolje in ljudi pa tudi zgodovino določene problematike. Po drugi strani pa je to še toliko večji izziv, sploh po dolgoletnem delu, saj prav vso to vedenje in ne nazadnje poznanstva vplivajo na to, kako bo novinar obravnaval določeno temo. 

Kako in koliko se po tvojem odziva mladina na aktualne politične dogodke, tako doma kot na mednarodnem področju? Ali misliš, da se mladina ne želi ukvarjati s politiko in je nekako indiferentna zaradi razmišljanja, da ne more vplivati na odločitve v svojem okolju?

Prepričana sem, da ste mladi danes ozaveščeni glede dogajanja v svetu. Ste prva generacija, ki jih skrbi prihodnost prihodnjih generacij, kar se mi zdi zelo vzpodbudno. Menim pa, da bi morala biti naloga odločevalcev, da bolj aktivno vključijo mlade v odločanje in se ne le izgovarjajo, češ da mladih nič ne zanima. Mogoče jih ne zanimajo njihove (naše), ampak vaše teme. Vključevanje mladih je pomembno zato, ker morajo vedeti, da lahko v svojem okolju nekaj spremenijo. Če tega ni, potem postanejo 40- ali 50-letniki, ki so še vedno prepričani, da spremembe niso mogoče. A obeti niso dobri. Že iz sestave list na lokalnih volitvah (pogovor je potekal pred prvim krogom lokalnih volitev v letu 2022, op. p.) je razvidno, da je na njih le malo mlajših od 30 let.

Se po tvojem mnenju osrednja primorska regija uspešno razvija in ima dobre napovedi za prihodnost (npr. podnebne spremembe, vodni viri, visoko šolstvo in turizem)?

Mislim, da je bilo v zadnjih letih veliko zamujenih priložnosti na področju gospodarstva; ni malo podjetij, ki so v zadnjih letih Sežano zamenjala za drug kraj, saj so bili drugje pogoji boljši. Tudi na področju turizma kraško-brkinska regija (še) ni dosegla preboja. Vsekakor pogrešam skupno vizijo predvsem na področju okolja in vodnih virov. Vsi vemo, da je to za prihodnost ključno vprašanje, vendar se glede tega premalo naredi. Na posege v okolje v sosednji Italiji se naši odločevalci velikokrat sploh ne odzivajo ali pa zelo medlo. Zato tudi glede razvoja v bližnji prihodnosti nisem največji optimist, a upam, da se motim. 

Vsak novinar ima svoj slog pisanja. Koliko sebe daš kot novinarka v besedilo, ki je kasneje objavljeno?

Novinarski prispevki se na grobo delijo v dve zvrsti, na informativne in interpretativne. Pri prvih je zaželeno, da je novinarskega sloga posameznega novinarja čim manj zaznati, pri drugih pa prav na tem temeljijo. Zato je vedno odvisno, kakšna je moja naloga. Na kratko, če pišem poročilo o nekem dogodku, je to nekaj povsem drugega kot pisanje kolumne. Nikoli nisem posebej razmišljala o slogu – je nekaj, kar se zgodi spontano.

Ali je na področju novinarstva prisotna cenzura oz. morda celo samocenzura? Je težko o tem javno govoriti?

Gotovo je prisotno oboje. Sama moram reči, da sem imela vsaj do sedaj srečo, saj tega nisem občutila. Zelo je pomembno, da ima novinar dobrega urednika, ki ga je pripravljen podpreti. In seveda, da na urednike ne pritiskajo lastniki, politiki in oglaševalci.

Delo novinarke zahteva veliko časa, kritičnosti in potrpežljivosti. Imaš tudi kaj prostega časa zase?

Vsako delo, ki ga opravljaš vestno, zahteva veliko, ne le novinarstvo, a mislim, da si mora vsakdo vzeti tudi čas zase.   

Za zaključek – imaš morda skrito vprašanje, na katerega nisi še dobila odgovora?

Nimam. Je bilo pa zanimivo sedeti na drugi strani snemalnika. Hvala za povabilo.

 

*Razredna fotografija je iz šolskega arhiva, ostale fotografije pa so v lasti intervjuvanke.

(Visited 442 times, 1 visits today)
Dostopnost