Ne »piflaj« se. Razumi.

Ne »piflaj« se. Razumi.

Intervju z Aljošo Krtom

»Čeden. Prizadeven in zahteven do sebe. Družaben fant, ki je rad nastopal,« so besede, s katerimi razredničarka Sandra Grmek opiše mojega intervjuvanca, Aljošo Krta. Na šolskem hodniku srečam še profesorja fizike, Uroša Borjančiča, ki predstavitev Aljoše dopolni: »Vedno je priskočil na pomoč, dijakom ali učiteljem.« Hudomušno še doda: »Bil je tudi močan fant. Eden redkih, ki je uspel ‘parirati’ najmočnejšemu profesorju na šoli. Bo že vedel, o čem govorim, ko bo bral te vrstice.«

Zala Cek, 4. BG

Aljoša, pozdravljeni. Ko smo izbirali intervjuvance, je profesorica povedala, da ste zdravnik, ste pa bili nekaj časa tudi maneken. Ta kombinacija se mi je zdela zanimiva. Kakšna je vaša zgodba?

Srednjo šolo sem končal pred več kot desetimi leti. Že dlje časa sem vedel, da želim postati doktor medicine. To je bila moja prva izbira pri vpisu in nikoli nisem razmišljal o ničemer drugem. Maneken … to je pa tako: kot študent včasih rad kaj dodatno zaslužiš; to je bila nekako obstranska dejavnost. Zame je bil študij vedno na prvem mestu. Že v višjih letnikih medicine sem ta manekenski del opustil, ker se mi to ni zdela ravno primerna kombinacija s poklicem zdravnika.  

Zdravnik sem postal, ker me veseli pomagati. Redki in zanimivi primeri mi predstavljajo izziv. V največje zadovoljstvo mi je, če pacienta uspešno pozdravim in ob tem občutim njegovo hvaležnost.

Ste otorinolaringolog. Zasledila pa sem, da ste sodelovali z mentorji plastične kirurgije. Kakšen zdravnik torej ste, kakšno specializacijo ste končali in kje ste zdaj zaposleni?  

Sedaj sem zaposlen kot specialist otorinolaringologije v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica. Poleg tega delujem tudi v zasebni ambulanti kot estetski zdravnik ter kirurg glave in vratu. Med študijem sem delal z doktorjem Francem Planinškom. On je bil moj prvi mentor in učitelj, ki me je naučil osnov kirurgije, dal zelo veliko znanja in odprl mnogo vrat. Med delom z njim sem ugotovil, da me zanima kirurgija, predvsem kirurgija glave, vratu in obraza. Ravno zato sem se potem usmeril v otorinolaringologijo.

Menda ste študij medicine končal kot prvi iz generacije. Kako vam je to uspelo? Imate kakšne skrivne recepte za učenje? 

Skrivnih receptov za učenje ni. Na fakulteti sem za izpite študiral sproti. Predavanj nisem najbolj oboževal, saj sem imel pogosto občutek, da lahko sam natančneje predelam snov. Redno pa sem obiskoval vse seminarje in vaje; medicina je le veda, ki se jo v veliki meri naučiš s praktičnim delom. Študentje smo bili razdeljeni v skupine in znotraj naše študijske skupine smo oblikovali posebno vez in prijateljstvo. Tudi zato je bil študij lažji, saj smo si med sabo precej pomagali.

Moj nasvet glede učenja pa je ta, da se ne »piflaš«, ampak da se učiš koncepte. Bistveno je razumeti osnovo, šele nato se lahko posvetiš podrobnostim. »Piflarija« na faksu težko učinkuje. Predvsem zato, ker znanje dejansko potrebuješ za naprej. Res je, da sem študij končal kot prvi iz generacije. Vedno sem rad dosegal cilje, ki sem si jih zadal, in nikoli nisem odnehal na polovici ali tik pred koncem. Želel sem čim prej pričeti z delom zdravnika.

Splošno znano je, da veliko mladih po študiju odide v tujino – zaradi boljših priložnosti, več možnosti za zaposlitev, napredovanja …

Tudi sam sem razmišljal o odhodu in študiju v tujini. Mislim sicer, da imamo v Sloveniji dober šolski sistem. Naš sistem izobraževanja je predvsem dostopen za vse. Če zbereš dovolj točk na maturi, lahko prideš na katero koli fakulteto in lahko delaš tisto, kar si želiš. O odhodu v tujino sem razmišljal tudi po končanem študiju, a sem to misel kmalu opustil. Učil in izobrazil sem se v Sloveniji, zato se mi zdi prav, da ljudem, ki so me »izšolali«, to znanje na nek način vračam. Da, veliko kolegov zdravnikov je odšlo v tujino. Ponekod v tujini je nagrada za opravljeno delo boljša kot pri nas. Ampak jaz menim, da si v tujini vedno tujec, redko te sprejmejo povsem za svojega. Meni je v Sloveniji čisto všeč, tu imam vse, kar potrebujem.

Kaj pa menite o težavi odhajanja zdravnikov v tujino oz. pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji? Zakaj menite, da se to dogaja?

Predvsem je težava pomanjkanje zdravnikov na primarnem nivoju, na področju družinske medicine. V Sloveniji je v zadnjem času skoraj nemogoče dobiti osebnega zdravnika. Težavo vidim v tem, da so obremenitve specializantov in mlajših zdravnikov precej velike. Dela se več od povprečja. Delavnik naj bi bil približno 168 ali 172 ur mesečno. Mnogi oddelamo tudi kakšno uro več; veliko kolegov dela veliko več od mene, govorimo o npr. 240 urah mesečno. In če v tujini dobijo ponudbo za manj dela, boljše pogoje in višjo plačo, potem je pogosto logično, da se odločijo za odhod. V zadnjem času se s kolegi prav tako veliko pogovarjamo tudi o noveli zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi lahko določene veje medicine zaradi novih omejitev močno okrnila. S tem bi se lahko dostop do nekaterih specialističnih strok precej otežil, kar bi posledično lahko pomenilo daljše čakanje na obravnavo.

Čeprav ste rekli, da je bilo vaše delo v svetu mode bolj obstranska dejavnost, me vseeno zanimajo vaše izkušnje s tega področja. Zdi se mi zelo zanimivo, da ste delali kot maneken.

Kot rečeno, to sem delal med študijem, nekih velikih kariernih uspehov s tem nisem požel, niti nisem tega zelo intenzivno poskušal doseči. Večinoma sem delal po Sloveniji, kakšne modne revije, veliko sem sodeloval s Citycentrom v Celju pa s fotografom Dejanom Nikoličem in drugimi. Ampak vedno je bila to postranska zadeva poleg študija. V tujini sem nekaj malega poskusil v Milanu, ampak mi manekenski svet ni preveč dišal.

Gotovo so standardi glede telesne podobe in zdravega videza na tem področju še vedno zelo strogi. Kaj pa se vam kot zdravniku zdi na splošno? Da smo kot družba vedno bolj zdravi ali vedno bolj zanemarjamo svoje zdravje? 

Po mojem mnenju smo v Sloveniji precej zdravi. Precej se ukvarjamo s športom in zdravo prehrano. Zdi se mi, da je v zadnjih petih do desetih letih trend zdravega načina življenja močno prisoten in v porastu. To se sicer nanaša na telesno zdravje. Po drugi strani pa imamo vedno več odvisnosti od socialnih omrežij, kar vodi v razna depresivna stanja zaradi nenehnega primerjanja z lepotnimi ideali, ki niso resnični.

Vrniva se v preteklost. Kakšne spomine imate na sežansko srednjo šolo, na profesorje, sošolce? Vaša razredničarka vas opiše kot dijaka, ki je na dnevu odprtih vrat zavzeto in z navdušenjem seciral kravje oko.  

Moja razredničarka je bila profesorica Sandra Grmek. Midva sva se odlično razumela. Sicer pa sem se skoraj z vsemi profesorji dobro razumel. Gimnazijska leta so bila zame zelo lepo obdobje. Če bi se lahko, bi se za kakšen dan z veseljem vrnil v čas srednje šole. Ta štiri leta so minila zelo hitro, prehitro. V naši generaciji sta se oba razreda – jaz sem bil razred B – zelo povezala med sabo in v neki taki razširjeni družbi se redno srečujemo še danes. Najmanj enkrat ali dvakrat na leto imamo kakšen piknik in ohranjamo stike. Srednja šola in vsi profesorji so mi ostali v res zelo lepem spominu. Posebno vez sva stkala s profesorjem Vojkom Žiberno. Zaradi opozoril o krčenju vpisa in posledično programov smo takrat pričeli z intenzivno promocijo našega šolskega centra. S kombijem smo se vozili po različnih krajih vse od Kopra do Postojne in Pivke ter predstavljali našo šolo. Uspešno, saj nam je uspelo precej povečati vpis ter ohraniti programe. Res zelo lepi spomini. Vsakomur še dandanes priporočam našo srednjo šolo v Sežani.

Ste bili od nekdaj nagnjeni k naravoslovnim vedam ali se je vaš »okus« po znanju z leti spremenil? 

Vedno sem se bolj nagibal k naravoslovju, predvsem sta me zelo privlačili kemija in biologija. Me je pa zelo zanimala tudi zgodovina. Matematiko sem se moral učiti nekoliko bolj, tudi geografijo sem se moral precej »piflat«.

Bili ste tudi zlati maturant. Koliko dela se skriva za takim dosežkom? Ste si v življenju od nekdaj postavljali visoke cilje? 

Da, vedno sem si postavljal zelo visoke cilje, saj sem vedno hotel doseči dobre uspehe. V maturo sem vložil zelo veliko truda. Vsaj meni se je to takrat zdelo. No, potem pa prideš na fakulteto in ugotoviš, da je celotna matura podobna enemu večjemu izpitu. Vsaj pri nas na medicini … Za maturo sem se učil sproti oz. skozi vse leto. Priznam, da sem si želel biti zlati maturant, predvsem zato, da bi mi bilo enostavnejše pri vpisu na medicino. Je pa matura zagotovo izkaz dela vseh štirih let.

Matura je zelo zanimiva izkušnja, predstavlja velik strah, preden jo opraviš, a ko je opravljena, si nase ponosen. Vsaj jaz sem bil.