Nininih odločilnih deset sekund

Nina Cek – dijaška leta

Intervju z Nino Cek

Nina Cek je rojena 15. septembra 1982. Otroštvo je preživljala v Sežani, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo in gimnazijo na ŠC Srečka Kosovela v Sežani. Po opravljeni gimnaziji se je vpisala na pravno fakulteto v Ljubljani. Že od leta 2013 dalje deluje v okviru samostojne odvetniške pisarne.

Tudi mene zanimajo družboslovne vede, kot sta psihologija in zgodovina. Rada spremljam področje kriminologije, in sicer v delu, kjer preiskovalci odkrivajo storilce hujših kaznivih dejanj. Najbolj me fascinira to, kaj vse so ti storilci sposobni storiti. Obenem pa me zanima, zakaj to počnejo, kaj je vzrok za takšno vedenje. Izmed predlaganih intervjuvancev v našem projektu Pri nas klesani, v svet poslani me je zelo pritegnil poklic odvetnika, ki je najbližji mojemu zanimanju. Zato sem si izbrala intervju z Nino Cek, ki je odvetnica v Kopru in tudi sicer zelo uspešna naša nekdanja dijakinja.

Maja Goričan, 2. AG

Prehod iz osnovne šole v srednjo šolo je za večino dijakov težak, vendar zanimiv in raznolik. Kako se vi spominjate obdobja, ki ste ga preživeli v srednji šoli?

Srednješolsko obdobje je zame eno izmed najlepših obdobij v življenju. Sama sem imela srečo, da sem imela čudovite sošolce; takrat smo bili razporejeni v dve paralelki oz. a in b gimnazijo. Jaz sem bila v a razredu in moj razrednik je bil Božo Dragan, v zadnjem letniku pa se mu je po spletu okoliščin pridružil še Vojko Žiberna. Z Božom sva ostala v stiku in je še danes moj učitelj in vodnik skozi življenje, za kar sem mu nadvse hvaležna.

V dijaškem času sem se imela priložnost izražati skozi novinarstvo, dramsko igro, skratka skozi ustvarjalnosti, ki jih kasneje s strokovnim usmerjanjem nekako pozabimo ali potisnemo na stran.

V gimnaziji je bilo časa za vse, tako za šolo kot za razne hobije, da o spletanju prijateljstev, ki so ostala, niti ne govorim.

Poklic odvetnika je težak, vendar v današnjem času zelo iskan. Kaj vas je navdihnilo za poklic odvetnika oz. zakaj ste se odločili za ta poklic?

Pravijo, da se najpomembnejše odločitve v našem življenju zgodijo v desetih sekundah, in jaz mislim, da se je moja odločitev za študij prava zgodila točno tako. Sprva sem razmišljala, da bi študirala novinarstvo, potem me je v nekem trenutku pritegnila ideja, da bi šla študirat pravo. Po končanem prvem letniku fakultete sem začela opravljati študentsko delo v eni izmed odvetniških pisarn. Menim, da mi je bila pot v odvetništvo usojena že zelo zgodaj. Pritegnilo me je predvsem to, da sem se že pri devetnajstih letih ukvarjala s praktičnimi primeri in imela vpogled v to, kaj pravo pravzaprav pomeni. Drugih poklicev v pravu nisem sama izkusila. Šlo je za neke vrste naraven potek karierne poti, s katero sem rasla in se razvijala.

Delo odvetnika je verjetno zelo dinamično. Mi lahko opišete svoj običajni delovni dan?

Že od leta 2013 dalje delujem v okviru samostojne odvetniške pisarne. Najprej kot samostojna odvetnica, zdaj pa v okviru svoje odvetniške družbe, kjer sem direktorica. Poleg mene so v družbi zaposleni še odvetnik, odvetniška kandidatka in vodja pisarne. Poleg tega, da sem odvetnica, mi kot direktorici vzame veliko časa sama organizacija dela v družbi. Moj urnik je temu prilagodljiv. Urnik odvetnika se ne začne in ne konča ob uri, odvetnik si tako rekoč ves dan. Kljub temu pa greš v službo ob določeni uri in iz pisarne odideš ob določeni uri. Spise oz. svoje primere vedno nosimo s sabo, jih razrešujemo včasih tudi v sanjah. Ves čas razmišljamo o rešitvah problemov svojih strank.

Kakšne so vaše razmere za delo? Kje delate, kakšen je vaš urnik?

Moj urnik se začne z jutranjim sestankom s sodelavci, ki ga radi popestrimo s prvo kavo ali zajtrkom, poklepetamo o prejšnjem dnevu ali vikendu. Ob devetih začnemo vsak svoje delo, bodisi na sodišču na obravnavah bodisi za računalnikom, ko pripravljamo vloge in se nekje med dnevom ponovno dobimo, da predebatiramo morebitne odprte probleme, ki jih zaznamo. Preden zaključimo svoj delovnik, pogledamo ali je še potrebno pripraviti kaj za naslednji dan, ko so običajno spet obravnave na sodiščih. Priprava na obravnavo seveda lahko terja celo popoldne, večer, lahko tudi noč. Seveda se trudim razmejiti čas med zasebnim in poklicnim življenjem, vendar v vsakem primeru svoj poklic opravljam kot poklicanost, kar pomeni, da če zaznam stisko in ocenim, da terja takojšnjo pomoč, marsikdaj to počnem tudi na račun svojega prostega časa.

Kakšne veščine in spretnosti so potrebne pri vašem delu in ali bi lahko z vašo izobrazbo počeli še kaj drugega?

Poleg formalne izobrazbe, ki jo nudi pravna fakulteta in nato nadaljnjega praktičnega usposabljanja v okviru sodniškega pripravništva, so za opravljanje mojega poklica nedvomno potrebne veščine, kot je komunikativnost, kakor tudi karakterne lastnosti, kot je npr. empatija, da začutiš človeka, ki mu boš pomagal pri dolgotrajnih in mukotrpnih procesih na sodišču. Z izobrazbo univerzitetnega diplomiranega pravnika, ki ima opravljen pravniški državni izpit, lahko opravljamo tudi druge funkcije oz. druga dela v pravosodju, bodisi gre za sodniška dela bodisi dela tožilca ali dela državnih odvetnikov. Spekter znanja, ki ga pridobimo z našo pravno fakulteto, je zelo širok. Kako specializiramo in usmerimo svoje znanje, je pa nadgradnja tega, kar se naučimo na fakulteti.

Lahko navedete kakšen zanimiv primer, ki ste ga obravnavali oz. ki se vas je dotaknil?

Dotaknejo se me vedno primeri, ki jih opravljam s posebno predanostjo. To so primeri medicinskih napak, torej ko govorimo o pacientih, ki so utrpeli v procesu zdravljenja določeno škodo. V takih primerih je veliko tudi zelo majhnih otrok. Moja najmlajša stranka je mladoletni Julijan iz Prekmurja, ki je danes star osem let in je utrpel hudo škodo pri zdravljenju v UKC Ljubljana. Imela sem priložnost spoznati veliko zanimivih ljudi in veliko zanimivih življenjskih usod, čeprav sem relativno mlada odvetnica. Vendar je šlo skozi moje roke že kar nekaj takih primerov, preko katerih smo tudi ustvarili sodno prakso. Primer, ki bi ga omenila, je primer fanta, ki ga je v gozdu napadla medvedka in ga hudo telesno poškodovala, saj je po napadu postal invalid. Od države je zahteval odškodnino in v tožbi tudi uspel, kajti medved je zaščitena živalska vrsta in za škodo, ki jo povzroči, odgovarja država. Je pa potrebno poudariti, da je vsak primer drugačen in prav to človeka napolni, saj ne samo, da pride do nekega rezultata, ki ga pričakuje, ampak se sooča s pestrostjo in raznolikostjo zadev, zaradi katerih v tem poklicu ni nikoli dolgčas.

Ali morate biti v času zastopanja stranke na sodišču oblečeni v kakšno posebno oblačilo? Je to kje predpisano?

Pri svojem delu uporabljamo togo, to je odvetniško oblačilo, ki ga predpisuje Zakon o odvetništvu. Oblačilo je vijolične barve, podobno kot v filmih, s tem, da mi ne nosimo lasulj, ki se v nekaterih državah še vedno uporabljajo, kot npr. v Veliki Britaniji. Poleg odvetniške toge poznamo še sodniške toge, ki so črne barve, tožilske toge, ki so sive barve, in državne odvetniške toge, ki so zelene. Namenjene so poenotenju, uniformiranju nas, ki delamo v pravosodju.