Potica v Ameriki bolj zadiši kot v Sloveniji

Intervju z dr. Zvonetom Žigonom

Kako živeti in delovati na mednarodnem področju, je tematika, ki me je pritegnila, da sem za svojega intervjuvanca izbral Zvoneta Žigona. Moj sogovornik je namreč naš nekdanji dijak, ki je srednjo šolo obiskoval v času t. i. usmerjenega izobraževanja. Po srednji šoli ga je pot vodila v novinarstvo, pozneje pa se je znašel na mednarodnem prizorišču. Zakaj potica bolj diši v Ameriki kot v Sloveniji, pa boste izvedeli v najinem pogovoru. 

Leo Sikošek Manzin, 2. BG

Gospod Zvone Žigon, lepo pozdravljeni. Šolali ste se na naši srednji šoli v Sežani. Kateri program ste končali in kakšni so vaši spomini na srednjo šolo?

Ko sem jaz obiskoval srednjo šolo, se je ta imenovala Srednja družboslovna in jezikovna šola. Takrat ni bilo gimnazije, to je bil pač program usmerjenega izobraževanja, ki je trajal nekaj let. Mi smo bili druga generacija, nekakšni poskusni zajčki torej. Sam sem bil na družboslovni smeri. Šolo sem končal leta 1986. Kakšni so spomini na srednjo šolo? Zelo pozitivni in lepi. Mimogrede, jaz sem zdaj med glavnimi organizatorji obletnic srednje šole.

Kateri dogodek vam je ostal najbolj v spominu?

Moram kar malo pomisliti. Pravzaprav je bilo dogodkov in anekdot veliko. To je bil še čas prejšnjega političnega sistema in spomnim se zaključne ure z našo razredničarko, ki je poučevala angleščino. Okoliščine so tako nanesle, da je bila v nemilosti pri takratnem ravnatelju oziroma politično ni izpolnjevala nekaterih kriterijev, mogoče pa je bilo še kaj drugega. Tako smo si mi razlagali. In tista zadnja ura je bila mešanica joka, ves razred je jokal (vključno z učiteljico) in se smejal hkrati, saj je bil to vendarle praznični dan – naš zadnji dan pouka. Vedeli pa smo, da bo ona premeščena, da tudi ona zapušča šolo skupaj z nami. Bila je, po našem (mojem) mnenju, kazensko premeščena nekam drugam. To je en tak grenko-sladek spomin; grenek zaradi tega, kar se je zgodilo naši razredničarki, sladek pa zato, ker smo se kot razred zaradi tega konca med seboj pa tudi z razredničarko zelo povezali. Prej namreč nismo bili zelo povezani, razredničarka nam je pogosto »pridigala« (rekli smo ji kar »razredna mati«). Na koncu šolanja pa smo vendarle toliko dozoreli, da smo znali ceniti njen pedagoški žar, s katerim nam je skušala vcepiti ne samo tiste učne snovi, ampak tudi določene življenjske modrosti. In šele takrat smo zaslutili, da je ona s tem verjetno marsikaj tvegala, saj se je včasih tudi malo oddaljila od učnega načrta. Vsa ta anekdota je zame nek tak trenutek soočenja z odraslim svetom in takratnim dogajanjem – to je bilo leto ’86, ko so se že kazala prva znamenja političnih in nacionalnih sprememb.

Vse te izkušnje – kakšno podlago so vam dale za nadaljevanje študija?

Rekel bi, da nam v nekem strokovnem smislu šola takrat ni dala toliko, kot dá sedanjim dijakom. Vedeti morate, da je bila ta šola takrat v bistvu na novo ustanovljena, tudi fizično, saj je bila naša »Rumena podmornica« (vzdevek naše šole, op. p.) takrat čisto nova, še dišala je po novem.

Večina učiteljev je bila zelo mladih in časi so bili drugačni, ni bilo toliko sredstev; mi o kakšnem izletu, kot ste bili vi v Londonu, niti sanjali nismo, niti pomislili nismo na kaj takega. Če smo šli smučat na Koblo z vlakom, je bilo to že vrhunec vsega. No, šli smo tudi v Trst v gledališče, in to v času, ko je bilo prehajanje meje prepovedano oziroma je bilo dovoljeno samo s posebnimi dovolilnicami. Mi smo pa kot šola lahko šli. To je bil poseben privilegij.

Spominjam se tudi, da so nas učitelji poučevali s posebnim žarom in zavzetostjo. Pri nekaterih predmetih, npr. samoupravljanju s temelji marksizma – to je bil predmet, za katerega se vam verjetno niti sanja ne, kaj bi to bilo; no, saj tudi nam se takrat ni 😊–, smo se pogosto pogovarjali o politiki, o porajajočih se političnih spremembah, o demokratizaciji, po kateri je počasi dišalo ipd. V tem vidim določeno podlago, ki mi jo je ta šola dala.

Že v srednješolskih letih sem bil zelo aktiven. Imeli smo šolski radio, organizirali smo šolske prireditve – na neki sem nastopal tudi kot Dedek Mraz po imenu Franc. Tudi to je nekaj, kar cenim – da mi je šola dopuščala, da sem bil aktiven in ustvarjalen.

Od kod pa pravzaprav prihajate in zakaj ste se odločili za šolanje na naši šoli?

Prihajam iz Postojne, kjer živim še danes. Kot sem rekel, takrat je bilo usmerjeno izobraževanje, gimnazije ni bilo in smo se morali že konec osmega razreda odločiti, kam bomo hodili v srednjo šolo. Izbira je bila naslednja: srednja matematična in naravoslovna, lesarska in gozdarska šola (te tri so bile v Postojni), družboslovno-jezikovna in kovinarska v Sežani. En avtobus se nas je potem vozil v Sežano in obratno; iz Sežane so se vozili v Postojno. Šolo sem torej izbral, ker sem bolj videl na družboslovnem področju.

Za marsikoga je ena večjih življenjskih prelomnic odločitev, kje nadaljevati po srednji šoli. Kam vas je življenje popeljalo po srednji šoli?

Dolgo nisem vedel, kaj bi šel študirat. Imel sem milijon idej – videl sem se kot filozofa, psihologa, jezikoslovca. Potem sem pa počasi izločal; za zgodovino in umetnostno zgodovino sem ugotovil, da nista zame, ker nisem človek, ki bi z lahkoto memoriral podatke. Potem me je prešinilo, da pravzaprav dobro pišem in bi lahko šel študirat slovenščino. Težava je bila v tem, da sem za šolske spise dobil petko, ko pa sem bil vprašan slovnico, pa ocene niso bile tako bleščeče. Nikoli nisem znal povedati, zakaj sem pisal spis brez napake oziroma zakaj sem postavil vejice, kjer sem jih postavil. Jaz sem pač to delal po posluhu. Na koncu sem se odločil za novinarstvo. In če mi tu ne bi uspelo, bi najbrž poskusil z geografijo.

Potem je vaša kariera zavila v mednarodne vode. Bili ste zaposleni v vladnem sektorju za Slovence po svetu. Bi nam lahko povedali kaj več o tem?

Skoraj vsi študentje novinarstva smo ob zaključku študija že delali pri kakšnem od časopisov. Meni se je nasmehnila sreča, saj sem kmalu po koncu študija dobil status mladega raziskovalca na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije, kot se zdaj imenuje, na ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, op. p.). Kot mladi raziskovalec sem na FDV (Fakulteta za družbene vede) dokončal magisterij iz kulturne antropologije in potem doktorat iz politologije.

V tem času sem v sklopu svojega raziskovalnega dela izdal tudi štiri knjige. To raziskovalno delo je v meni pustilo močan pečat; še vedno imam tudi stike z nekaterimi raziskovalci in se počutim v teh vodah precej domače. Ko sem pripravljal doktorat, je moja plača prihajala iz naslova statusa mladega raziskovalca. Ko sem pa enkrat doktoriral, na inštitutu ni bilo sredstev zame, zato sem si mrzlično iskal službo in jo potem našel na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu; to je bilo področje, ki sem ga zaradi narave svojega raziskovalnega dela zelo dobro poznal. Ta urad je takrat spadal pod Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Tako se je na nek način začela moja kariera v mednarodnih vodah, ki je privedla tudi do poklica diplomata. V nekem trenutku se je pojavila možnost, da postanem generalni konzul v Clevelandu. Ta izziv sem sprejel, saj sem se vso poklicno in akademsko pot ukvarjal s Slovenci po svetu.

Kakšne veščine in spretnosti pa so potrebne pri vašem delu in ali bi lahko s svojo izobrazbo počeli še kaj drugega?

Dobro je, da imaš primerno izobrazbo. Predvsem so to znanja s področja politologije – mednarodna smer –, lahko prava, ekonomije, sociologije, zgodovine … Največ diplomatov ima izobrazbo iz politologije oziroma mednarodnih odnosov, ki jo pridobijo na Fakulteti za družbene vede. Nekaj pa je tudi novinarjev, kot sem jaz. To so torej bolj družboslovni profili, čeprav najdemo med diplomati tudi matematike, inženirje lesarstva ipd. Predvsem je pomembna splošna seznanjenost s političnim in siceršnjim dogajanjem doma in po svetu. Več jezikov znaš, bolje je. Najbolje je, da znaš tudi jezik države, v kateri deluješ; včasih je to tudi pogoj za to, da lahko zasedeš tisto mesto, ni pa vedno povsod tako. V Italiji skoraj ne moreš biti, če ne znaš italijansko (vsaj za silo). Če greš v Egipt, ni nujno, da znaš arabsko, je pa zaželeno. Če diplomat zna jezik neke države, je to velika prednost. Človek mora biti v tem poklicu tudi odprt in imeti smisel za improvizacijo, saj se kot diplomat ukvarjaš z mnogimi zadevami. Obvladati moraš protokol, bonton (npr. protokol pri izobešanju zastav, hierarhijo pozdravljanja, organizacijo dogodkov itn.). Gre predvsem za neko odprtost, za nek zdravorazumski pristop, tudi samozavest mogoče.

Kje vse pa ste službovali? Ali ste pri svojem delu v tujini občutili domotožje? Je vaša družina potovala z vami?

Ko sem bil diplomat?

Da.

Zelo veliko sem namreč potoval tudi, ko sem bil raziskovalec. Kot generalni konzul pa sem bil štiri leta v Clevelandu v ZDA, potem sem bil leto dni začasni upravnik poslov v Canberri oz. na veleposlaništvu v Avstraliji, potem deset let spet na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, zdaj sem pa po novem (oz. eno leto bo že) svetovalec na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu. V Ameriki je bila z menoj moja žena (nimava otrok). V Avstraliji sem bil sam, v Sarajevu sem zdaj prvo leto sam, a se mi bo pridružila tudi žena. Domotožje? V Clevelandu ga praktično nisem imel. Bil sem zelo angažiran, tudi čez vikende; oba z ženo sva pravzaprav zelo pogosto hodila okrog, zelo veliko sva bila pri tamkajšnjih Slovencih. Pokrival sem deset zveznih držav; ves čas je bilo zelo zanimivo – pravzaprav ni bilo dneva, da ni bilo kaj početi. Z ženo sva si med bivanjem v tujini ustvarila kar nekaj prijateljstev. Ko sem bil sam v Avstraliji, pa sem si npr. znameniti novoletni ognjemet v Sydneyu ogledal s tamkajšnjimi slovenskimi rojaki. Domotožja v bistvu nisem nikoli okusil.

Verjamem, da ste spoznali veliko Slovencev v tujini. Kateri so glavni razlogi, zaradi katerih se Slovenci odločajo (ali pa so se odločali) za življenje, začasno ali stalno, v tujini?

O tem bi lahko imel eno ali več predavanj, a bom skušal na kratko povedati. Najprej moram omeniti ogromno »skupino« ekonomskih izseljencev, ki so se s Slovenskega izseljevali vse od konca 19. stoletja naprej, največ v ZDA. Sicer pa so razlogi za izseljevanje v osnovi trije. Eden je politični. Gre za politične begunce oz. ljudi, ki so odšli v tujino iz političnih razlogov. Npr. Primorci, ki so bežali med prvo in drugo svetovno vojno z območja, ki ga je zasedla fašistična Italija, so bili na nek način politični izseljenci, hkrati pa  tudi ekonomski, ker pač so bežali tudi pred lakoto. Sledi povojna politična emigracija oziroma begunci, ki so bežali zaradi svojega nasprotovanja komunizmu, in potem imamo eno daljše obdobje, ko so ljudje odhajali v tujino deloma zaradi razočaranja nad politično-ekonomskim sistemom. Ni jim omogočal, bom rekel, ekonomskega razvoja, kakršnega bi si želeli, in so odhajali v tujino. Tretji razlogi pa so bolj zasebne narave, npr. ljubezenski, če se nekdo v nekoga zaljubi, npr. Slovenec v Američanko, se izseli v Ameriko ali pa obratno. Zanimivi so tudi razlogi, povezani z vojsko. Primorci so v okviru mobilizacije v italijansko vojsko služili v Afriki. Tudi to je izseljenstvo na nek način, čeprav je zelo posebno. Aleksandrinke, o katerih ste gotovo že slišali, so bile tudi svojevrstne izseljenke.

Neka ocena je, da zunaj meja Republike Slovenije, če vključimo tudi zamejstvo, živi okrog pol milijona oseb slovenskega porekla. Zakaj tako »približno«? Problem je v definiciji. Kdo je Slovenec? Ali je Slovenec tisti, katerega oče in mama sta Slovenca, ki se je rodil v Sloveniji in se je potem izselil iz Slovenije? Ali je Slovenec tudi tisti, ki se je že rodil v tujini mami in očetu, ki sta oba Slovenca, rojena v Sloveniji, ali je to nekdo, ki se je rodil mami Slovenki, ki se je rodila v Sloveniji, pa se je preselila v Nemčijo, oče pa je Italijan, ki se je preselil v Nemčijo? Kaj je zdaj ta otrok? A je Nemec, a je Italijan, a je Slovenec? To je zelo kompleksno vprašanje. Sam raje uporabljam izraz osebe slovenskega porekla. Lahko je namreč nekdo, rojen v tujini, 100-odstoten Slovenec, nima pa slovenskega državljanstva, ker mu ga pač starši niso uredili ali pa morda mnogi celo ne vedo, da bi morali to registrirati v Sloveniji. Hočem reči, da je zelo veliko primerov, ko je težko reči, ali je nekdo Slovenec ali ne; tudi pri raziskovanju števila Slovencev po svetu imajo zgodovinarji zelo veliko težav. Slovenija namreč obstaja šele od leta 1991, prej je bila del Jugoslavije, še pred tem je bila del npr. Italije (Primorska) in Avstro-Ogrske. Nacionalnost je včasih pomenila, da si Avstrijec, ker si živel v Avstro-Ogrski. Tako da so te ocene zelo okvirne.

Kakšne pa so sploh slovenske skupnosti v tujini?

Zelo raznolike. Odvisno od tega, kdaj so ti Slovenci prišli, iz kakšnega razloga so prišli. Odvisno tudi, v katero državo so se naselili. Saj pravim, to bi bilo res lahko celo predavanje. Eni imajo društva, v katerih se družijo in prirejajo dogodke, imajo šolo slovenskega jezika, imajo folklorne skupine, pevske zbore, poslovne klube. Drugi so bolj ohlapno povezani ali pa sploh niso povezani. Nekatere starejše slovenske skupnosti počasi zamirajo, saj stari člani umirajo, mladi pa ne prihajajo zraven, saj jih ta način delovanja ne zanima. Vedeti morate, da včasih ni bilo interneta in je pač nek slovenski klub, dom, društvo predstavljal fizični nadomestek za domovino. Obisk društva npr. čez vikend je pomenil, da so prišli domov. To je njim nadomeščalo pravo Slovenijo. Takrat se ni potovalo tako pogosto, kot se danes potuje, ni bilo interneta, mednarodni telefonski pogovori so bili zelo dragi, pismo si pisal enkrat na mesec. Zdaj so se pa časi spremenili. Ljudje smo bolj individualisti, uporabljamo splet, komuniciramo lahko preko Skypa, razdalje so manjše … to je čisto nek drug svet. Zato tudi tista klasična društva nekako izgubljajo na pomenu.

Kot sem zasledil, ste na veleposlaništvu v Bosni in Hercegovini zaposleni kot pooblaščeni minister in politični svetovalec. Kakšna funkcija je to?

Pooblaščeni minister je pravzaprav samo naziv. To je uradniški naziv, ki ga lahko pridobijo zaposleni na Ministrstvu za zunanje zadeve. Kot politični svetovalec pa opravljam tudi funkcijo tudi namestnika veleposlanika (poleg ekonomskega svetovalca, ki tudi lahko opravlja to funkcijo). Predvsem pa sodelujem z veleposlanikom pri ocenjevanju politične situacije v državi, spremljam dogajanje, poročam o tem ipd.