Četrtek, 23. 6. 2022
6:55 Prispel sem na železniško postajo v Sežani. Vlak je prispel z rahlo zamudo, vkrcal sem se nanj in začel svojo pot v Divačo, kjer bom presedel na vlak za Koper.
7:15 Vlak pelje mimo Povirja. Moj sošolec pripomni, zakaj se nisem vkrcal tukaj, saj živim v Povirju. Bil sem nekoliko razočaran nad svojo površno pripravo na to »potovanje«.
7:19–7:45 Vlak prispe v Divačo. Izstopim in s še nekaj sošolci počakam na vlak za Koper. Vlak je bil neizmerno poln. Prehodil sem celoten vlak, ki je imel dve nadstropji, a še vedno ni bilo veliko prostora. V nekem trenutku sem celo dobil idejo, da bi se usedel v prostor za kolesa.
8:33 Koper. Vroče je. Spotim se v naslednjih petih minutah. Z obema profesoricama se pred stavbo Primorskih novic zberemo tako točno, da se bolj točno skoraj ne bi mogli – skoraj dobesedno se zaletimo.
8:50 Stavba Primorskih novic je skrita v majhni ulici. Njena zunanjost je lepo ohranjeno pročelje starih koprskih nepremičnin. Najpomembneje pa: stavba je hladna in znova sem lahko zadihal.
8:52–9:05 Uredniki in novinarji Primorskih novic nam predstavijo svoje delo in vsakdanjik. Pogovarjali smo se tudi o našem projektu pri pouku slovenščine, tj. intervjujih z uspešnimi dijaki naše šole. Pohvalili so naše delo in nas seznanili s svojimi izkušnjami ter napotki za prihodnost. Ob vsem tem se je naša profesorica slovenščine domislila novega projekta za naslednje leto – reportaže. Ko sem bil seznanjen s to novico, sem dobil enako reakcijo kot osem mesecev prej, ko sem bil seznanjen s projektom intervjuja.
9:08–11:00 Naša razredničarka, prof. Mateja Grmek, nas pelje na brezplačen voden ogled Kopra. Predstavi nam več starejših zgradb in pri vsaki pove eno ali dve zanimivosti. Še vedno je zelo vroče, a hodimo pretežno po senčnih delih ulice, da je kolikor toliko znosno. Med tem smo se srečali še z dvema vodenima skupinama turistov z ladje Viking Sea; pomislil sem na to, da so morali oni plačati ogled, mi pa ne. Za konec nam prof. Grmek kupi še sladoled; sošolka izračuna, da je porabila približno 105 EUR. [V resnici profesorica ni plačala toliko, sošolka se je pri izračunu uštela.]
11:01 Razredničarka nas častno spusti, da gremo na plažo in se vrnemo domov na poljuben način, priporoča nam vlak ob 13:50.
12:30 Pridem k noni, ki pripravlja kosilo. Pomagam ji pri kosilu in pazim na svojega bratranca dojenčka, ki me ne mara, saj se začne jokati že ob pogledu name. Ob zvoku otroških pesmic poskušam napisati ta članek.
13:05 Pojem kosilo in zaključujem članek.
13:23 Članek je zaključen, samo pregledam ga še, si izmislim naslov in ga pošljem.
Ruj Kocjan, 2. AG
