Ogled gledališke predstave Trojanke

Dijaki 1., 2. in 3. letnika programa gimnazije ŠC Sežana smo si 4. 5. 2022 ogledali dramo Trojanke, ki je bila uprizorjena v SNG Nova Gorica.

Pred predstavo sem se, kot da bi vedel, da bom izbran za pisca tega besedila, malo pozanimal o tej predstavi; moji možgani so si najbolj zapomnili dejstvo, da to ni neko originalno napisano delo, ampak je adaptacija klasične tragedije, ki jo je napisal Evripid (mogoče ga poznate po njegovih dramah, kot so Medeja, Bakhantke, Helena, Alkestis itd., no, mogoče pa tudi ne). Celotna zgodba je namreč podaljšek in/ali interpretacija opevane trojanske vojne.

Najpomembnejše vprašanje, ki sem ga imel pred predstavo, je bilo: »Na kakšen način jo bodo uprizorili –  ali na nek »starinski« način ali pa jo bodo zavili v odejo nekega bolj modernega tona?« Izkazalo se je, da ne eno ne drugo, ampak oboje, in to naenkrat. Celotna lokacija drame je bila zelo klasična in postavljena v nek »pravilen« čas (antična Grčija); v tematsko polje ustreznosti sta spadali tudi kostumografija in način igranja. Predstava pa je vsebovala tudi cvetove moderne kulture, za katere se ne morem prav odločiti, ali so pomagali ali ne (npr. železen ladijski kontejner na sredini prizorišča ali pa popačen glas Menelaja, ki me je spominjal na glas pilota, posnet na kaseto).

Igra se prične z besednim dvobojem dveh klasičnih grških bogov, Pozejdona in Atene, katerih blago popačeni »človeški« maski me bosta še nekaj časa lovili v nočnih morah. Nato pa sledimo skupini Trojank in z njimi spremljamo posledice vojne, ki so doletele nesrečno mesto in njene prebivalce. Nanje ves čas preži nenaraven kamniti bojevnik brez dialoga, ki deluje tudi kot formalni mejnik med vsemi temi grozotami, ki jih doživljamo pred svojimi očmi. V predstavi se prav tako, kot se stopnjujeta težnost in suspenz pripovedi, stopnjuje tudi grozota zločinov, ki so jih zagrešili napadalci mesta in ki se končajo s hladnokrvnim umorom, na katerega bi bil ponosen vsak pisec Igre prestolov.

Teme in motivi klasične starogrške tragedije ostajajo nespremenjeni; vpliv usode je trdno zasidran v centru predstave, obenem pa je tudi kritiziran v Hekabini repliki: »Usoda je muhasta in nikdar nisi srečen sam od sebe.« Dramski liki so strastni, obsesivni, temačni in melanholični, kar je izraženo v Andromahinem verzu, ki ga ob izgubi sina nameni trojanski kraljici in ki bi lahko v nekaterih primerih lahko zvenel skoraj klišejsko, na srečo ne tukaj: »Njegova smrt je lepša od mojega življenja.«

Meni osebno pa se tudi zdi, da skoraj vsak lik v pripovedi izrazi agresivnost v takih ekstremih (verbalno ali fizično), da igra kdaj deluje celo kot nekakšen skupen spust v norost, kar je čudovito prikazano v Evripidovem najbolj znanem citatu: »Kogar želijo bogovi uničiti, ga najprej zmešajo.«

Ruj Kocjan, 2. AG

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 143 times, 1 visits today)