Skoči na glavno vsebino

Intervju s Simonom Mezgecem

Simon Mezgec je nekdanji dijak naše šole, ki je po zaključku šolanja zelo uspešno nadaljeval svojo pot. Danes se ukvarja s komercializacijo že razvite tehnologije. Njegovo karierno pot krasijo številni dosežki, na katere je zelo ponosen. Med raziskavo za pripravo najinega pogovora sem izvedela, da je dodiplomski študij končal s povprečjem 9,71, magisterij z 9,83 in doktorat z 9,92. Leta 2019 je na povabilo predsednika Zveze evropskih prehranskih društev na največji evropski konferenci o prehrani (FENS 2019) predaval na temo razpoznavanja slik hrane. Je tudi eden najbolj citiranih avtorjev raziskovalnih člankov na področju razpoznavanja slik hrane na svetu (njegova dela so med drugim citirali Google, Amazon, Facebook in Samsung). Bil je tudi finalist v izboru za evropsko nagrado DSM Bright Science Award. Več o njegovem življenju, uspehu in dosežkih pa boste izvedeli v najinem intervjuju.

Katarina Suša, 2. BG

Pozdravljeni, Simon. Nekoč ste bili dijak naše šole in sodite med zelo uspešne in zanimive nekdanje dijake. Predlagam, da najprej pobrskava po spominih iz srednje šole. Kakšna je bila vaša izkušnja v srednji šoli? Kako se spominjate profesorjev, kaj je bil vaš najljubši/najmanj priljubljen predmet? Morda kakšen zanimiv dogodek?

Ja, v splošnem sem se imel v srednji šoli res odlično, to moram priznati. Načeloma to človek vidi šele, ko pogleda nazaj. Kar mi je najbolj ostalo v spominu, je bila družba sošolcev. Moja najljubša predmeta sta bila angleščina in matematika. Če ti je nekaj tako zelo všeč, potem se tudi vedno veseliš predavanj ali učnih ur.      Z učitelji nisem imel slabih izkušenj. Vsi so mi bili pri srcu. Eden od dogodkov, ki sem si ga najbolj zapomnil, je moja edina negativna ocena, ki sem jo prejel v življenju. To je bilo pri fiziki, in sicer v prvem letniku. Tega se spomnim, ker imam fiziko rad in take izjeme ostanejo v spominu. V zelo lepem spominu pa mi je ostalo tekmovanje iz angleščine v tretjem letniku, tudi maturantski izlet itd.

Ste se v času šolanja ukvarjali s kakšnim športom oz. hobijem? Kaj pa danes?

V času šolanja se nisem pretirano ukvarjal s športom. Igral sem košarko, pa še to bolj za zabavo. Izpostavil bi raje glasbo; takrat sem ljubiteljsko igral kitaro, ki je sedaj sicer ne igram več, učim pa se igranja klavirja. Glasba je neka stalnica v mojem življenju, ki me spremlja že iz časa srednje šole. Zelo rad poslušam različne zvrsti glasbe, tako pri delu kot v prostem času. Menim, da bi bil brez glasbe veliko manj učinkovit pri svojem delu.

Nam zaupate, kam vas je vodila pot po končani srednji šoli?

Najprej sem se vpisal na dodiplomski študij računalništva na Famnit v Kopru (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, op. p.), kjer sem potem zaključil tudi magistrski študij. Tam sem res užival. Vsi profesorji so bili zelo prijazni in sposobni. Ko prideš iz splošne gimnazije na tehnično smer, kjer je precej več poudarka na tehničnih predmetih, je to zelo zanimiva izkušnja. Nekateri moji sošolci so imeli boljše tehnično predznanje, ker so prihajali iz različnih tehničnih gimnazij. Zaradi super profesorjev je nato vse lepo steklo in sem se vsega naučil z isto hitrostjo kot ostali.

Po končanem magisteriju sem začel z iskanjem mentorja, pri katerem bi se lahko vpisal na doktorski študij. V Ljubljani, na Institutu Jožef Stefan, sem našel mentorico, prof. Barbaro Koroušić Seljak, ki je bila zelo pomembna za uspešno dokončanje doktorskega študija in vseh ostalih sedanjih dosežkov na raziskovalnem področju. Prof. Koroušić Seljak je sicer bila izbrana tudi za mentorja leta. Brez dvoma zasluženo. Zdaj, po končanem šolanju, pa se podajam v bolj poslovne vode. Realizirati poskušam svoje zagonsko podjetje, s katerim bi komercializiral že razvite tehnologije.

Izvedela sem, da ste v mladosti imeli nekaj zdravstvenih težav, povezanih s prehrano, ki naj bi bile povod za izdelavo prehranske aplikacije. Nam lahko kaj več poveste o tem? Kakšno aplikacijo ste izdelali, koliko časa je nastajala? Kakšni so bili začetki? Je aplikacija dostopna vsem?

Zanimivo je to, da to dvoje pravzaprav ni povezano. Imam omejitve pri prehrani, tudi med študijem sem imel nekaj zdravstvenih težav, vendar je ideja o aplikaciji oz. sama aplikacija prišla zelo naključno. Aplikacija se imenuje VID. Nastajati je začela v času doktorskega študija, ko sem razvil nekakšen prototip. Prototip je deloval zadovoljivo dobro, ni pa deloval na vseh vrstah hrane, zato je nisem nikoli dal v javnost. V prihodnosti si želim, da bi v podjetju aplikacijo še bolj razvili in bi bila dostopna vsem.

Za izdelavo aplikacije ste nedvomno porabili kar nekaj časa. Kako sploh nastane aplikacija?

Na začetku je bila pot od ideje do same aplikacije zelo težka in naporna, saj sem moral najprej razviti pristop za prepoznavo hrane iz slik, za kar sem porabil veliko časa (3–4 leta). Osnovna ideja aplikacije je hitrejše in učinkovitejše beleženje zaužite hrane, in sicer tako, da posameznik fotografira jed, aplikacija jedi na krožniku prepozna in jih vnese v dnevnik prehrane. Ta ideja se je razvila predvsem v upanju, da bi pripomogla k javnemu zdravju. Aplikacija ponuja tudi možnost zaznave jedila/živila, na katerega smo alergični in nas na to tudi opozori. Ima vgrajeno možnost zapisa receptov (npr.: uporabnik vedno da v juho poper, aplikacija potem ob sliki juhe predvideva, da je v njej poper).

Kot že omenjeno, imate tudi vi nekatere prehranske omejitve. Vam je izbira hrane na začetku povzročala težave pri izbiri in pripravi prehrane (tudi v šoli oz. pri šolski malici)? Kakšen je vaš pogled na prehranske omejitve danes? Jih medicina uspešno rešuje?

Težave so se pri meni začele pojavljati v času doktorskega študija. Takrat žal še nisem imel te aplikacije. Če bi jo imel, bi jo z veseljem uporabil in bi mi prišla zelo prav.

Ja, alergij je vedno več, vedno več ljudi uporablja aplikacije, ki ponujajo sicer ročni vnos živil, za kar pa je seveda potrebna motivacija in pa predvsem samodisciplina. Moja aplikacija ima to prednost, da ne zahteva ročnega vnosa sestavin, ampak je dovolj le fotografija.

Ukvarjali ste se tudi z različnimi problemi računalniškega vida, od zaznavanja prometnih znakov do obdelave medicinskih slik. Kaj vas je najbolj pritegnilo k raziskovanju takšnih problemov?

Do zadnjega trenutka nisem bil povsem prepričan v izbor teme zaključne naloge. Računalničarji smo imeli precej širok nabor tem in posledično veliko študijskih smeri v nadaljnjem šolanju. Šele zadnji trenutek sem v spletni učilnici zasledil, da eden izmed profesorjev ponuja predavanje o računalniškem vidu. Predstavljeno      je bilo, kaj vse lahko z računalniškim vidom narediš. To me je pritegnilo in zato sem izbral to smer. Že moj profesor mi je takrat napovedal, da se bom še nadaljnjih deset let ukvarjal z računalniškim vidom in točno tako je tudi bilo. Da bi izpopolnili računalniško obdelavo medicinskih slik, je prišlo do sodelovanja z Onkološkim inštitutom. Pretvarjali smo slike magnetnih resonanc (MR) raka materničnega vratu v CT-slike, ker so MR-slike redkejše, tak sistem pa bi pripomogel k hitrejšem ukrepanju oz. zdravljenju rakavih obolenj, predvsem v razvijajočih se državah.

Leta 2020 ste dosegli 2. mesto na edinem mednarodnem tekmovanju v razpoznavanju slik hrane, Food Recognition Challenge, za kar vam iskreno čestitam. So bile priprave na takšno tekmovanje zahtevne? So vam pri tekmovanju in visoki uvrstitvi pomagale tudi lastne izkušnje? Vaša aplikacija?

Definitivno so k visoki uvrstitvi pripomogle lastne izkušnje. V času tega tekmovanja sem že imel izdelane osnove za prepoznavo hrane. Vendar je bil poudarek na podatkih iz resničnega sveta. Jaz sem imel rezultate le na teoretičnih podatkih, torej na zelo idealiziranih slikah hrane, ki pa se ne pojavljajo v vsakdanjem življenju. Cilj je bil pristopiti k realnim slikam. To tekmovanje je prišlo v idealnem času. Trajalo je več mesecev, terjalo je veliko truda in zbranosti. Težave so se pojavile v razvoju pristopa, ki bi sliko različnih vrst hrane razdelil na posamezne dele, za vsak primerek hrane in pijače posebej. Če bi lahko imel na voljo še vsaj en mesec, bi mogoče lahko posegel tudi po prvem mestu. To, kar sem razvil zaradi tekmovanja, bomo uporabili tudi v aplikaciji, saj je eden pomembnejših delov prepoznave živil.

Ko sem iskala informacije o vas, sem na spletni strani Instituta Jožef Stefan našla vaše kontaktne podatke. S čim se ukvarjate danes?

Na Institutu sem bil do spomladi 2022 zaposlen kot raziskovalec. Sodeloval sem tudi na petih evropskih projektih. Po zagovoru doktorske naloge sem začel razmišljati, kako bi čimbolj učinkovito razvil svojo aplikacijo, ki bi jo lahko ponudil tudi javnosti. Prišel sem do zaključka, da bi bilo najbolje, da bi ustanovil zagonsko podjetje, v katerem bi poskušal že razvite pristope vključiti v aplikacijo. Ne vem še, kam me bo vodila celotna pot, ampak pri tem uživam. Želim si, da bi podjetje slej ko prej postalo dobičkonosno. V podjetju sem sam svoj šef. Sam si določam, kako pristopiti do problemov in kako nadgraditi aplikacijo, kar mi omogoča lažje prilagajanje trgu.

Bi v zaključku najinega pogovora želeli dijakom naše šole še kaj sporočiti?

Želim jim sporočiti, da je vredno pristopiti k vsakemu problemu s čim bolj odprto glavo, brez kakršnih koli predsodkov. Vredno je poskusiti najti tisto, kar človeka v življenju zares veseli in od tega ne sme odstopati, dokler tistega ne doseže. Ne glede na to, kakšna je pot do cilja, je treba samo verjeti vase in vztrajati. Menim, da se danes preveč poudarja intelekt in talent, premalo pa pomen trdega dela.

Iskreno se vam zahvaljujem za vaše sodelovanje v pogovoru. Želim vam še veliko uspeha na vaši poslovni poti.

*Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanca. Razredna fotografija je iz šolskega arhiva.

 

 

(Visited 870 times, 1 visits today)
Dostopnost