Treba je iti takoj!

Treba je iti takoj!

Intervju z Mašo Pušnik

Maša Pušnik, grafična oblikovalka in naša nekdanja dijakinja, je izjemno zanimiva oseba. Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem v svoji raziskavi zasledil, da je po končani gimnaziji v Sežani študirala je na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani in bila na izmenjavi v Lizboni. Leta 2021 je magistrirala iz grafičnih in interaktivnih komunikacij. Zdaj dela v kulturi in založništvu, kjer se ukvarja predvsem z oblikovanjem knjig, ilustracij in plakatov. Za svoje delo je prejela več nagrad (med drugim častno omembo na Graphis New Talent Annual 2021, nagrado Brumen za odlično oblikovanje in posebno omembo na natečaju Plaktivat); njene razstave so bile na ogled v več državah. Na srednjo šolo jo vežejo lepi spomini, a se kljub temu ne bi več vrnila v to obdobje. S Krasom v žilah in odprtim pogledom je našla svoj avtentični glas, dijake pa spodbuja, naj to storijo tudi sami.

Jan Hreščak, 4. AG

Za začetek vas bom vprašal nekaj o šoli. Kateri program ste obiskovali na naši šoli? Kako ste doživeli svoj čas na šoli? Kako ste se razumeli z razrednikom in sovrstniki?

Na Šolskem centru Sežana sem obiskovala gimnazijski program; na splošno imam ta leta v spominu kot zelo prijetna, čeprav se ne bi rada vrnila nazaj, saj se mi zdi, da precej uživam v »staranju«. Prijetno mi je bilo pri skoraj vseh predmetih. Če kaj ni bilo zanimivo, smo s sošolci poskrbeli, da je bilo. Zdi se mi, da smo bili tak precej šaljiv razred.

Kvaliteto gimnazijskega programa pa sem začela ceniti bolj proti koncu srednje šole in potem prva leta na faksu. Sploh takrat sem nekatere srednješolske profesorje res pogrešala; bili so res pripravljeni na ure in imeli so nalezljivo zavzetost. Gimnazijski profesorji so mi vcepili prijeten in optimističen občutek, da je vse možno, če se dovolj potrudiš.

S sošolci smo se dobro razumeli; z nekaterimi sem si še danes blizu. Z Jovano Đukić, na primer, ki je sicer obiskovala paralelko, na faksu pa sva obiskovali isti študijski program, še danes sodelujeva na raznih projektih.

Naša šola, Sežana, pa seveda ves Kras, so zelo tesno povezani s pesnikom Srečkom Kosovelom. Bi rekli, da je to okolje vplivalo na vašo kreativnost? A ste ustvarjali tudi kot dijakinja?

Nad Kosovelom sem se bolj navduševala ob koncu osnovne šole in na začetku gimnazije. Dizajni njegovih knjig so se mi zdeli fascinantni. Moram priznati, da sem se ga potem precej »prenajedla«. Težko je ostati navdihnjen od neke osebe, če se toliko zgradb, ulic in dogodkov v enem mestu imenuje po njej. Dobila sem občutek, da ni prostora za nikogar drugega. Vzpostavila sem distanco, a sem se z Kosovelom in njegovim delom znova srečala junija 2022 v okviru projekta Pesmi v grafiki, ki ga je gostila Hiša kulture v Pivki. Šlo je za grafične delavnice, na katerih smo sodelovali štirje umetniki. Zanimivo je bilo vrniti se nazaj in Kosovela preučiti na svež način.

Bolj je na moje delo bolj vplivalo kraško okolje. Kras mi je res blizu; ko kam grem, ga začnem pogrešati. Predstavlja sotočje več meni ljubih stvari: razgibanost v letnih časih, posebno vreme, kulturna dediščina, umetnost (Kosovel, Spacal, Černigoj) in tudi kobilarna Lipica je pomemben del kulture. Tu je tudi bližina drugih kultur! Italija s Trstom dá zelo zanimiv pridih temu prostoru.

Po mojem je lažje ustvarjati za kraj, ki ga imaš rad. V meni vzbuja željo, da zanj naredim nekaj dobrega. Kot dijakinja sem se najbrž res povezala s Krasom, ker sem bila angažirana pri tabornikih, članica skupine dijakov prostovoljcev Srečku je mar, potem sem bila članica Kluba študentov Sežana, sodelovala sem pri Premikih. Vsa ta društva so (bila) tesno povezana z okoljem in skupnostjo ter so mi dala prostor za moje prve ustvarjalne začetke. Najprej je bilo to npr. risanje plakatov ali pa šivanje (v skupini Srečku je mar smo se prvič srečali s šivanjem, saj nam je takratna profesorica naredila delavnico in vzdušje za prosto ustvarjanje).

Tudi pouk umetnostne zgodovine v prvem letniku gimnazije mi je bil zelo ljub; poleg vse teorije (ki je bila odpredavana zelo zanimivo) smo imeli »hands-on approach«, tj. veliko smo preizkušali in delali.

Kako pa je izgledala vaša študentska pot? Kakšne ambicije ste imeli? Kot ste prej omenili, ste se bili zelo povezani s taborniki – je to kaj vplivalo na vašo odločitev?

Pravzaprav sem prav pri tabornikih dobila prvo priložnost za kreativno delovanje, in sicer kot vodnica pri delu z vodom (taborniški vod je skupina otrok, ki jo vodnik spremlja načeloma od prvega do devetega razreda, op. p.). Prav tu sem se naučila, koliko možnosti je, da prideš do nekega izbranega cilja. Ko sem učila svojo skupino, sem veliko časa posvetila temu, da jih bom to naučila na nek zanimiv način, da jim bo predano čim bližje, da ne bodo doživeli le togega predavanja, ampak nekaj izkustvenega.

Zdi se mi, da mi je taborništvo dalo širino, da sem kreativnost nehala gledati kot nekaj zelo ozko usmerjenega oz. izključno povezanega z umetnostjo, saj sem ugotovila, da je to način vsakodnevnega izražanja in delovanja.

Zaradi tabornikov tudi nisem dvomila, da si bom znala izbrati zanimiv študij. Kar koli bom izbrala, bom znala najti prostor za svojo kreativnost. Mogoče je bila zato odločitev še težja. V gimnazijskih letih sem recimo uživala tudi pri jezikih, še posebej pri slovenščini mi je bilo zelo všeč pisanje esejev. Všeč mi je tudi bila psihologija, ki je bila na koncu v jagodnem izboru poleg grafičnega oblikovanja in krajinske arhitekture. Na dan vpisa sem potem izbrala grafično oblikovanje.

Zdaj bom z vami delil nekaj svojih pogledov in nikakor ni mišljeno, da bi vam z njimi pihal na dušo. Ko sem pregledoval vašo spletno stran, je name naredilo velik vtis, kako raznovrstne projekte imate oz. kakšen multitalent ste. Morda vam je ob teh besedah nerodno, saj ste v najini dosedanji komunikaciji delovali kot zelo preprosta in skromna oseba. Opazil sem tudi, da vaš ustvarjalni razpon sega od nečesa lahkosrčnega, kot je »Pretzel-Shaped Lamp«, do pomembnih komentarjev na aktualne socialne tematike, npr. izključitev manjšinskih skupin. Rekel bi, da ste »psevdo-renesančni človek«. Od kod to obzorje in odprtost?

Najprej hvala za kompliment; veliko mi pomeni, da si se poglobil v moje delo in pogledal spletno stran. Mi je kar pogrelo srce.

Glede odprtosti se mi zdi, da znam dobro spremljati svoje ustvarjalne ritme. Včasih imam obdobja, ko si želim, da bi neprestano o čem razmišljala, preučevala, brala. To je predvsem prišlo do izraza med študijem. Pozimi, ko nastopi tema prej in grem rada tudi prej spat, pa imam razmišljanja dovolj in raje počnem kaj bolj oprijemljivega, npr. delam z novim materialom, šivam itd. Ta odmik, da lahko eksperimentiram, je zame blazno pomemben. Dá mi nove uvide, navdihe, pristope.  

Ravnotežje med tem, da delam bolj obsežne in družbeno-kritične projekte in imam obenem nekaj za počitek, je zame zelo pomembno.

Kdo je poleg tabornikov še zaznamoval vašo kreativnost? Morda kdo iz umetnostne zgodovine, družine, drugod?

V gimnaziji sem delala seminarsko nalogo o Andyju Warholu in sem bila takrat res navdušena nad njegovim pop-artom; sicer sem takrat spoznala njegov pozni opus, pa sem šele pozneje odkrila, kakšen multidimenzionalen umetnik je bil. Še zdaj menim, da je Warhol pustil neko sled na mojem ustvarjanju.

Sicer se mi zdijo zelo zanimivi umetniki in oblikovalci, ki vključujejo občinstvo v svoje delo. Zanje je pomembno, da ljudje ne pridejo zgolj na ogled razstave, temveč se vanjo vključijo in postanejo del kompozicije. Včasih ima občinstvo pomembno vlogo že pri raziskavi za neko delo, kot npr. pri projektu Deus Ex Machina Neže Knez, v katerem je umetnica prihodnost raziskovala skupaj s predšolskimi otroki in je nastala res »luštna« zadeva – maketa hibridnega bitja, ki ima možnost izboljšati družbene ureditve.

Vedno me je navduševalo združevanje različnih področij; recimo projekt Rigamajig je zame velik navdih. Gre za delo industrijske oblikovalke Cas Holman, ki se mi zdi genialna. Izdeluje pa igrače za otroke, ki temeljijo na konceptu odprte igre (navodila niso priložena) in spodbuja otroke, da ustvarijo svoje igrišče, kar se mi zdi pomembno za občutek suverenosti in kreativnosti. Če se mlad človek nečesa sam domisli in to naredi, lahko začne obstajati v prostoru.

Moj vzor in spodbuda so tudi t. i. avtentični ljudje – sošolci s faksa, prijatelji, sovrstniki –, ki živijo življenje, zvesto sebi in svojemu ustvarjalnemu potencialu.

V okviru Erasmusa ste študirali na Portugalskem. Nekateri vaši projekti vključujejo sodelovanje z drugimi umetniki oz. umetniškimi okolji. Kako pomembno se vam zdi, da se umetniki povezujejo? Kaj vam je tako sodelovanje pomenilo, prineslo?

Moji najljubši projekti so nastali v sodelovanju z drugimi oblikovalci. Dojemam jih kot resen izziv, saj ne zahtevajo le, da si iznajdljiv samo pri ustvarjanju, ampak tudi v komunikaciji in poslušanju. Všeč so mi obdobja, ko delam sama, ampak sodelovanje z drugimi mi daje optimizem, zagon in voljo za nove projekte.  

Tudi ko delam sama, se rada pogovarjam o delu z drugimi, da dobim pomembne uvide in mnenja, ki upoštevam v ustvarjalnem procesu.

Ko sva že pri tej temi: med vaše obsežnejše projekte spada tudi projekt Kulturo na cesto!, pri katerem je v letu 2022 sodelovalo veliko naših dijakov. Projekt je pomembna podpora za potencialne oziroma neznane mlade umetnike, da dobijo priložnost, da se izrazijo in ustvarijo nekaj novega. Kako pomembni se vam zdijo taki dogodki? Kaj menite o tem, da bi kultura morala »iti na cesto«?

Kulturo na cesto! je projekt, ki sva si ga z Jovano Đukić zamislili kot pobudo, da bi se lahko ustvarjalci na Krasu združili in spoznali na nekem skupnem prostoru. Če se tako združimo, je možno oblikovati veliko stvari. Prvič se je akciji pridružilo šest ustvarjalk, drugič pa nas je bilo že okrog dvajset. Poleg likovnega natečaja smo pri drugi izvedbi imeli tudi literarni del. Podporo za izvedbo projekta pa so nam nudili Mladinski center Podlaga, Kosovelov dom Sežana, Klub študentov Sežana, Društvo KONStruktivist in Občina Sežana.

Ti dogodki se mi zdijo blazno pomembni, saj na eni strani združujejo ljudi, mlade ustvarjalce, ki spoznajo lokalno okolje, po drugi strani pa dajo življenje mestu. Na dan izvedbe akcije Kulturo na cesto! se mi je zdela Sežana zelo »živa« in še dva tedna pozneje je bil sprehod po mestu zelo prijeten.