»Vesolje nas vedno napoti na prave tirnice«

Intervju z Barbaro Husu

Barbara Husu je, kot se za vizažistko spodobi, vedno urejena in prefinjeno oblečena. Je vesela, prijazna, pozitivno naravnana in topla oseba. Že po naravi ji je pri srcu vse, kar je povezano z estetiko. Z Barbaro sva se sestali v kavarni Clinton v Sežani, kjer sva izvedli intervju. Osrednja tema najinega klepeta sta bila njeno šolanje in njeno trenutno delo.

Kaja Teani Čok, 2. BG

Obiskovali ste Srednjo šolo Srečka Kosovela v Sežani in jo tudi uspešno zaključili, saj ste bili med uspešnejšimi dijaki na šoli. Kaj je vplivalo na izbor srednje šole?

Srednja šola Srečka Kosovela v Sežani je bila zame neka odskočna deska za prihodnost. Na odločitev za srednješolsko izobraževanje v Sežani pa je vplivalo tudi to, da sem iz Sežane in mi je bilo najbolj enostavno in najlažje izbrati šolo v svojem kraju. Sprva sem se želela vpisati na gimnazijo v Kopru. Očitno je vesolje že takrat vedelo, da to ne bo v redu in kasneje mi je bilo predlagano, naj se vpišem na gimnazijo v Sežani – in tako se je tudi zgodilo.

Na izobraževanje imajo velik vpliv ljudje okoli nas, s katerimi tudi odkrivamo to novo okno v svet. Kako ste se razumeli s sošolci? Kateri oddelek ste obiskovali?

Bili smo super razred, obiskovala sem a oddelek, ampak smo se kot razred zelo dobro ujeli tudi s paralelko. Kot generacija smo bili zelo uspešni; tudi sedaj, po toliko letih, se še vedno dobivamo na kakšni večerji in kakšno rečemo.

Katerega profesorja ste imeli najrajši? Kateri predmet ste imeli najraje? Kateri pa vam je povzročal največ preglavic?

Ajoj, to pa je vprašanje! Spomnim se, da je bil profesor športne vzgoje Karlo Kastelic tisti, ki je predvsem punce velikokrat razumel. Razumel je naše »muhe« … no, niti ne »muhe«, ampak naše ženske, najstniške probleme, tako da mi je ostal v lepem spominu prav zaradi posluha do nas, deklet. Kar se tiče ostalih predmetov – za nekatere se ni bilo treba tako zelo hudo truditi, pri ostalih je bilo treba malo več dela, ampak načeloma je bil vedno potreben nek vložek v znanje. Največ preglavic mi je v gimnaziji povzročala angleščina.

Kakor vsak dijak imate verjetno tudi vi raznovrstne spomine na šolo. Se spomnite kakšnega posebnega dogodka?

Ne vem, ali je bil kakšen prav res poseben dogodek. V spominu imam predvsem, da je bilo to obdobje odraščanja in obenem povezovanja. Najstništvo in z njim povezano prebujanje je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju. Čeprav je bilo veliko dela s šolo, je bil ta čas vseeno zelo sproščen, sploh če nanj pogledamo iz sedanje perspektive oz. odraslega življenja, zaznamovanega s številnimi obveznostmi. Kot nasvet – srednješolsko obdobje je vredno dobro izkoristiti.

Pride čas, ko dijaki opravijo maturo oz. poklicno maturo ali pa razne zaključne izpite, s tem zaključijo srednjo šolo. Pri tem si morajo tudi izbrati, kam jih bo popeljala nadaljnja življenjska pot. Kaj vas je vodilo do poklica vizažistke? Kako se je začela vaša kariera? Kdo je bil vaš vzor?

Ja, to je zanimivo vprašanje; poklic vizažista sprva ni bil pri meni v ospredju. Pravzaprav sem želela postati igralka in šla opravljat sprejemne izpite na AGRFT v Ljubljani, ki pa jih seveda nisem naredila, saj nas je bilo takrat res ogromno. Mislim, da me je življenje na nek način vodilo po pravih tirnicah; ko namreč poslušaš samega sebe, si vedno na pravi poti. Nato sem se vpisala na EPF oz. Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru. Z igralsko kariero torej ni bilo nič, a so ostali lepi spomini na srednješolski igralski krožek s profesorjem Bojanom Podgorškom, žal že preminulim – zelo mi je hudo, ker smo ga imeli zelo radi. Z igralstvom se potem nisem nikoli več ukvarjala, sem pa zdaj v svojem poklicu v zakulisju igralskih nastopov. Že kot študentka pa sem se začela ukvarjati z raznimi promocijami, kar je kasneje vodilo do mojega sedanjega poklica vizažistke. Kasneje sem končala tudi kozmetično šolo.

Katera znanja in spretnosti so ključni za vaš poklic? Ste se z videzom ukvarjali že v najstniških letih?

Da, estet sem že po naravi, saj mi estetika veliko pomeni. Še posebej povezava ženska in lepota, ženski svet … Zato sem prej omenila, da mi je veliko pomenilo, da nas je profesor razumel kot ženske. Zdi se mi, da je kozmetika oz. »make up« velika pika na i v povezavi predvsem z notranjo lepoto. Veliko stvari namreč izhaja iz naše notranjosti in ličila nam nikoli ne bi smela služiti kot maska, ampak kot nekaj, kar dodatno poudari lepoto, ki jo vsaka ženska nosi v sebi. In nenazadnje je zadovoljstvo z lastno podobo v ogledalu zelo pomembno pri kreiranju vsakdanjega dne; ko smo si všeč, nastopamo bolj samozavestno, odločno, prizemljeno. 

Zasledila sem, da ste opravljali različna izobraževanja tako doma, kakor v tujini. Kje vse ste opravljali te tečaje in izobraževanja?

Moje prvo izobraževanju je bilo v Milanu na Akademiji Jacques Dessange. Imela sem srečo, da sem bila ob pravem času na pravem mestu. V Milanu sem dobila prve temelje svojega poklica in prvo diplomo. Potem sem svoje znanje ves čas nadgrajevala in ga nadgrajujem še dan danes. Zelo je namreč pomembno, da v svojem poklicu ne zaspiš. Kasneje sem se zaposlila kot vizažistka za Chanel, preko katerega sem se redno izobraževala tudi v Franciji, prav na sedežu Chanela v Parizu. Kasneje, ko sem postala mamica, sem se odločila za popoln preobrat v svojem življenju, dala odpoved sistemu in redni zaposlitvi in začela s svojo samostojno potjo. Zdaj sodelujem z raznimi vizažisti iz Rima in se tudi redno izobražujem. Sodelujem s srednjimi frizerskimi in kozmetičnimi šolami; prav tako gredo na razna izobraževanja tudi frizerke iz mojega salona.

Po uspešnem zaključku verificiranega šolanja ste začeli opravljati poklic vizažista, ki se ukvarja z obrazno in telesno estetiko. Zdi se, da sta to tudi pomembni vrednoti sodobnega sveta. Kaj menite o ličenju mladih danes? Kdaj naj bi z njim začeli, ali obstaja kakšna starost za to?

Meja in starost pri ličenju – to je zelo relativno. Menim, da je zelo odvisno od vsake posameznice. Zagotovo pa sem zagovornica naravnih potez, ampak če je potreba po ličenju, predvsem ko to pripomore k večji samozavesti (npr. pri najstnici), zakaj ne? A nikakor ne kot neka maska za večje težave. Ličenje naj bi bilo pripomoček za barvno izenačenje nečesa, kar osebo moti ali pa želi poudariti nekaj lepega na svojem obrazu. Na vprašanje, kje naj bi bila meja, težko odgovorim. Kot starš se s temi vprašanji ne ukvarjam neposredno, sem namreč mama dveh fantov, če pa bi imela punco, bi kot odgovor na vprašanje glede meje pri ličenju rekla, da je dobra komunikacija med starši in dekletom zelo pomembna ter da se dogovor glede ličenja najbrž konča s kompromisom med obema stranema. »Make up« se po mojem mnenju sicer lahko začne uporabljati že v osnovni šoli, a seveda brez pretiravanja. Zdi se mi, da se začnejo punce zanimati za kozmetiko in ličenje bolj v srednji šoli.

Sčasoma ste odprli studio za svetovanje na področju kozmetike Lepa.Si v Sežani, prav tako tudi istoimensko spletno stran, kjer prodajate izdelke in razne pripomočke za lepotičenje.

Studio sem odprla z željo, da bi lahko nudila celostno izobraževanje na področju profesionalnega ličenja. Sprva sem bila povezana še z dvema vizažistoma in skupaj odprli studio Lepa.Si, najprej v Kopru, ter uspešno pripeljali kar nekaj generacij do poklica vizažist. Trenutno sem članica državne izpitne komisije za podeljevanje NPK za ta poklic. Po eni strani se zdi, da je veliko ljudi v tem poklicu, po drugi pa ne. Studii oz. lepotni salon so skoncentrirani predvsem na Ljubljano, na Primorskem pa jih ni veliko. Moje podjetje temelji na ideji, da bi lahko ponudili nekaj kakovostnega s tega področja tudi v naši regiji.

Katera je največja vrednota, ki jo najraje vidite pri strankah? Kako veste, kdaj je stranka zadovoljna?

Največja vrednota je to, da je stranka s svojo podobo v ogledalu zadovoljna. To pomeni, da jo uspem »prebrati« oz. ugotovim, česa si pravzaprav želi. Nenazadnje ji tudi polepšam dan in jo tudi naučim, kako naj bo sama sebi všeč.

Lepota je že od nekdaj merilo estetske vrednosti v družbi in je postala neločljivi del kulture. Obenem pa je lepota tudi nekaj osebnega. Kako se ličijo Slovenke? Kaj pa moški – se njihovo ličenje zelo razlikuje od ženskega?

Slovenke smo pri ličenju zelo zadržane. Razlikujemo pa se tudi glede na regijo, npr. Štajerke imajo svoj slog, Primorke imamo drugi, spet Gorenjke tretji itn. Zdi se mi, da sta dva pola: zelo ekstrovertirane ženske, ki želijo izpostaviti več in posegajo po bolj vpadljivemu videzu, na drugi strani pa so tiste bolj zadržane, »cankarjanske žene«. Pri svojem delu opažam tudi, da primanjkuje predvsem znanja o skrbi za kožo (npr. čiščenje kože) in izboru pravih ličil. Težava nastane, ko uporabnice ne poznajo karakteristike kozmetičnih produktov.

Po profesionalno urejenem videzu je vedno več povpraševanja tudi pri moških, npr. ob porokah. Moško ličenje se večinoma uporablja za potrebe snemanja na televiziji. Npr. sama za televizijske oddaje ličim razne televizijske in javne osebnosti. Moška  koža je čisto drugačna od ženske. Včasih lahko že za samo nevtralizacijo moške kože porabim več kot za nevtralizacijo ženske kože. Za kamero se je treba prilagoditi določenim karakteristikam, da je izgled v oddaji takšen, kot si želimo.

V današnjem času, še posebej na spletu, krožijo razni lepotni trendi. S katerimi ste se največkrat srečali? Bi katerega odsvetovali?

Trendi so večinoma produkt današnjega časa, pri njih gre predvsem za usmerjenost v to, da nekaj kupimo. Strankam prav zaradi tega svetujem, naj pridejo k meni na izobraževanje, da ugotovimo, kaj je primerno zanje. Torej, če npr. Chanel lansira novo mat linijo pudrov, to ne pomeni, da ga morajo vse ženske nabaviti, saj ta puder ne bo odgovarjal vsem tipom kože. Sama menim, da je vseeno lepo, da si te drobne stvari (nov kos oblačila, nova ličila, dober parfum) privoščimo, saj nas nenazadnje tudi osrečujejo. Dokler so trendi v tem kontekstu, je super; če pa to preide v posesivnost – da moraš nekaj imeti zgolj zato, ker je novo –, takrat je nek trend nesmiseln.