Skoči na glavno vsebino

Zakaj ima policist v avtu sekiro?

Da lahko seka ovinke, seveda!

Intervju z Zoranom Andjelićem

Zoran Andjelić je bil, tako kot vsi naši dosedanji intervjuvanci, dijak Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. Za razliko od ostalih naših sogovornikov pa je obiskoval (za to šolo že »arhaični«) elektro program. Po končani srednji šoli se je preizkusil še v nekaj poklicih, ustalil pa se je v policiji. Danes je zaposlen na Policijski postaji Kozina. Bil je vrhunski karateist, postal je tudi državni prvak v težki kategoriji. Ti uspehi so mu prinesli tudi vlogo glavnega nosilca štafete mladosti. S šolo pa je povezan še preko hčerke, ki se šola na našem šolskem centru.

Martin Škrinjar, 2. BG

Zoran, lepo pozdravljeni!

Naša šola ima trenutno tri srednješolske programe, v preteklosti pa so se glede na potrebe trga in zanimanje dijakov izvajali še številni drugi, npr. srednja kovinarska, poslovni tajnik, več vrst gimnazije in tudi program, ki je dijake usposabljal za elektronike. Program se je izvajal v 80. letih prejšnjega stoletja, šola je bila še zelo mlada, vi pa ste bili naš dijak. Kako se spominjate tega obdobja?

Spominjam se ga tako kot vsak najstnik, kot se ga boš tudi ti spominjal, ko boš v mojih letih. Spomin na tiste čase je vedno povezan z nostalgijo. Bilo je lepo, takrat sem spoznal nove sošolce in prijatelje. Bilo je lepo.

Po končani srednji šoli ste torej pridobili naziv elektronika …

Ja, elektrikar-elektronik. Mi smo bili druga generacija te smeri in tudi zadnja, hkrati pa tudi druga generacija usmerjenega izobraževanja. Pred tem je bila v Sežani šola, ki so jo dijaki končali z nazivom rtv-mehanik. Ob uvedbi usmerjenega izobraževanja so oblikovali program elektrikar-elektronik oziroma elektrotehnik, po moji generaciji pa so ga ukinili.

Kljub temu da ste eden redkih, ki je končal ta program, pa ste se v nadaljevanju izučili še za policista.

Ko sem končal šolo, sem se zaposlil na PTT-servisu v Postojni (PTT – pošta, telegraf, telefon, op. p.). Bil sem monter telekomunikacijskih omrežij. Takrat mobilnih telefonov še ni bilo in smo gradili omrežja, napeljevali telefone po vaseh in blokih preko bakrenih žic. Po tem sem pridobil še naziv monter telekomunikacijskih omrežij, vmes sem šel še k vojakom v Jugoslovansko ljudsko armado in po odsluženemu vojaškemu roku delal še dobrih deset mesecev kot monter, nato pa sem se zaposlil v policiji.

Zanimivo. Zakaj pa ste se potem odločili ravno za policijo?

Predstavljalo mi je nek izziv. Po eni strani je bil izziv odcepiti se iz »hotela mama«. Jaz sem živel v Postojni, policija pa je nudila možnost iti nekam drugam. Moja prva zaposlitev na policiji je bila v Kopru. Sam sebi sem rekel, da lahko dosežem tudi kaj več kot to, da sem napeljevalec telefonov. Hotel sem malo več.

Kot ste tudi zdaj omenili, ste se šolali in živeli v Postojni ter tam trenirali karate in postali celo državni prvak.

Bil sem prvak Slovenije, saj je bila takrat še Jugoslavija, po odcepitvi Slovenije pa sem postal tudi državni prvak v težki kategoriji.

Kako pa, da ste se odločili za karate in ne za kakšen bolj popularen šport, na primer nogomet?

Nogomet mi ni nikoli ležal, čeprav sem pri sedemnajstih letih eno sezono igral za Postojno.

Nogomet je igrala vsa »klapa« in ko smo slišali, da manjka nekaj igralcev, smo se vpisali. Ampak mi nogomet ni nikoli ležal, tako kot noben ekipni šport. Ko pa enkrat spoznaš karate, je to fantastičen šport. Mnogi ga imajo za nevarno borilno veščino, a v bistvu je to zelo lep šport.

Vam je karate prinesel sodelovanje na štafeti mladosti?

Na podlagi mojih odličnih rezultatov v karateju so me v drugem letniku proglasili za naj športnika v občini Postojna in sem dobil plaketo. Nosilci štafete mladosti (oblika praznovanja Titovega rojstnega dne, ko so mladi nosili štafeto skozi vse jugoslovanske republike, op. p.) pa so se spreminjali iz leta v leto; prvič so jo nosili miličniki, drugič medicinske sestre, tisto leto pa so me organizatorji poklicali in mi povedali, da jo bodo nosili športniki in so mi ponudili možnost, da sem glavni nosilec štafete za občino Postojna. Na to sem seveda pristal, saj je bila to takrat velika čast.

Kot ste že prej omenili, imate zelo raznolike izkušnje na poklicnem področju. Ves čas pa ste poleg dela trenirali karate. Kje ste našli čas za vse to? Ste bolj uživali v policijskem delu ali karateju?

Na začetku dela v policiji mi je zaradi narave dela zmanjkalo časa in zaradi policije sem tudi karate opustil. Še deset let mi je uspevalo biti aktiven športnik, bil sem tudi državni prvak na policijskem prvenstvu. Ampak zaradi narave policijskega dela – zaradi dnevne in nočne izmene, pa tudi če smo bili prosti, so nas klicali v službo – je posledično zmanjkalo časa in sem karate opustil. Bilo je kar burno obdobje, zraven tega pa je bilo potrebno biti mlad, tudi kaj »žurat« in potem je zmanjkalo časa za vse.

Na Policijski postaji Koper ste večino časa preživeli kot policist opazovalec in v intervencijski patrulji. V teh vlogah ste gotovo videli veliko nenavadnih dogodkov. Se vam je kateri izmed njih posebej vtisnil v spomin?

Veliko je bilo vsega. Najbolj se ti v spomin vtisnejo kakšne krute nesreče, čeprav se jih nočeš spominjati. So pa tudi veseli dogodki ali pa zanimivosti s policijskih intervencij.

Leta 1996 ste bili na svojo željo premeščeni v Piran, kjer ste bili vodja patrulje.

Z mojim soglasjem so me premestili v Piran, kjer sem bil krajši čas vodja patrulje (intervencijske skupine). Določeni smo bili izbrani na določene dneve in smo se s policijsko »marico« (poseben policijski kombi, op. p.) vozili okoli. Kjer so se dogajale neumnosti in je bila potreba po naši intervenciji, smo bili prvi in najbolj izpostavljeni. Potrebno je vedeti, da se v Piranu in Portorožu poleti marsikaj dogaja. Potem pa mi je takratni vodja komande zaradi dobrih rezultatov ponudil delo kriminalista. To delo sem opravljal dobrih trinajst let in še potem, ko sem bil premeščen na Kozino.

Delo na kateri policijski postaji pa vam je bilo najbolj všeč? Ste pri svojem delu občutili razliko med mestnim okoljem in podeželjem?

Gotovo so bila najlepša leta tista začetniška v Kopru. Mlajši smo bili in bila je dobra družba, s katero sem se družil tudi v prostem času. Tistih osem let mi je ostalo v najlepšem spominu. Tudi v Piranu je bilo zanimivo, na Kozini pa je bilo že bolj umirjeno, podeželsko.

Mladost vam je bila torej všeč, del nje je tudi šolanje v Sežani. Je ravno vaša dobra izkušnja prepričala vašo hčerko, da se vpiše na taisti šolski center?

Naša Rosana, če se potrudi, lahko nariše kaj zelo lepega in ima umetniški talent. Takrat ji je mama predlagala, da bi šla na aranžersko šolo v Sežani, ker so aranžerji umetniške duše. Rosani je bila ideja všeč in res se je potem vpisala na srednjo šolo v Sežano.

Kako pa doživljate to šolo v vlogi starša in katera vloga (biti s šolo povezan kot dijak ali kot starš) vam je bolj všeč?

Zagotovo je bilo lepše biti v šoli, kot pa zdaj, ko si starš. Manj skrbi je.

Znano je, da imajo nekatere šole varnostnike, naša pa ne. Bi kot policist rekli, da je šola varna?

Ja. Je še varna in mislim, da bo tako ostalo še nekaj časa. Kot policist lahko povem, da nismo niti blizu nevarnostim iz tistih držav, ki imajo že dolgoletno tradicijo demokracije. Slovenija ni še na taki stopnji; na primer Nemčija je že druga država, podobno tudi Francija in Anglija – te imajo veliko več nasilja –, ali pa ZDA, kjer smo priča številnim strelskim napadom po šolah. Koliko pa smo jih imeli v Sloveniji? Vedno so konflikti med sošolci, vedno so bili in vedno bodo. Kakšen pretep ni nič takega, normalno, da je kdo »zbumban«. Saj to je odraščanje. Ne sme pa se ponavljati. Pri nas je opaziti nekaj medvrstniškega nasilja, saj hočejo nekateri biti veliki šefi in zato druge nadlegujejo. V Sloveniji je to še vedno v tako majhnem obsegu, da varnostnikov ne potrebujemo. Vse se dá rešiti na drugačen način.

V prostem času radi posežete po lesu in z njim ustvarjate. Kakšne izdelke ustvarjate? Kako ste se sploh navdušili nad tem?

Nekako sem dobil potrebo po hobiju. Moj osnovni poklic je električar, kot električar pa je težko imeti nek uporaben hobi, razen da prijateljem napeljuješ elektriko. Ampak to ni več hobi, ampak biznis. Kot električar torej ne, kot elektronik pa ja. Ampak je elektronika tako napredovala od časa mojega šolanja in me je čas tako povozil, da jaz poznam le grobe osnove. Les pa spodbudi neko ustvarjalnost, zato sem si kupil nekaj orodja in delam. Ne delam sicer nič velikega, nisem še naredil nobene omare. Naredim ptičjo hišico ali pa pladenj, zdaj delam lesen mlin na veter. Ni neke obveze, lahko začnem, pa mi ni treba končati že jutri, lahko tudi pojutrišnjem. Naredil sem nekaj stvari za prijatelje, zdaj sem Rosani naredil en predalnik. Služil bo za pribor za urejanje nohtov in laki za nohte bodo pospravljeni. Ampak punce to potrebujejo in zakaj ne bi naredil?

Veliko je vicev o policistih, češ da so neumni. Se vam ti vici zdijo smešni?

Policist jih tudi ušpičijo, tudi kakšno neumnost naredijo. Ni pa zmeraj neumnost, tudi če tako izpade. Policisti kaznujejo, nihče pa ne mara kazni. Še posebej finančne. In zaradi odpora do kazni so se med ljudmi razvili vici. Malo je hudomušnosti, malo zaničevanja, ampak na koncu je lahko tudi zaradi tega poklic zanimiv. Glede neumnih policajev pa moram reči, da ima zakon lahko tudi 300 strani ali pa 500 členov. Policijska pooblastila pa so opisana tudi v več kot 100 zakonih. Ljudje poznajo kazenski zakon in zakon o javnem redu in miru. Tu pa se pri ljudeh konča. Policijska pooblastila pa so opisana povsod, tudi v zakonu o gostinstvu, tudi v pravilniku o samoniklih glivah (pravilnik o gobarjenju, op. p.). To je pravilnik, kako se lahko jurčki in »marele« nabirajo. Tudi tam je policija vključena. Zdaj pa pomisli, ali je možno, da je nekdo, ki gre na teren z beležko, neumen in izvaja zakone? Mi moramo na terenu poznati zakone in pravilnike; ko gremo na sodišče, nas sodnik, učena avtoriteta, sprašuje člene iz zakona. Policija je zelo obširno področje.

In še zadnje vprašanje. Kaj daste najprej v skledo, kosmiče ali mleko?

(Premor za razmislek) Jaz jih ne jem, mislim pa, da gredo najprej kosmiči. Ne vem sploh, ali sem jih kdaj jedel. 😊

(Visited 789 times, 1 visits today)
Dostopnost