Lara Črnigoj
Intervju z Laro Črnigoj
Lara Črnigoj je naša bivša dijakinja in nanjo smo zelo ponosni, saj je kljub svoji gibalni oviri, ki jo spremlja skozi življenje, uspešno končala srednjo šolo. O svojem nadaljnjem izobraževanju in gibalni oviri nam bo več povedala sama.
Ajla Nadarević, 2. AG
Lara, si zelo zanimivo dekle, zato smo te tudi povabili k intervjuvanju dijakov, na katere je naša šola še posebej ponosna. Na začetku nam povej kaj o sebi.
Sem Lara Črnigoj, prejšnje šolsko leto (2020/2021, op. p.) sem končala srednjo šolo; živim v Sežani, trenutno sem na enoletni pavzi, ker še vedno razmišljam, kam se bi šla šolat naprej.
Ti si tudi dekle, ki je kljub svoji hendikepiranosti uspešno končalo srednjo šolo.
Ja, v bistvu sem gibalno ovirana. Sem pa lani končala ekonomsko šolo z odličnim uspehom. 1 točka mi je manjkala do zlate maturantke, zato sem bila tudi zelo jezna.
Kako si preživljala svoje srednješolske dni? Kateri dogodek ti je najbolj ostal v spominu, poleg tistega, da ti je ena točka manjkala do naziva zlata maturantka?
Zame je bilo zelo naporno, saj sem se morala šoli zelo posvečati in veliko delati zanjo. Že zvečer sem morala iti prej spat, zjutraj pa sem se zgodaj zbudila. V šolo sem prihajala ob 7.30 in tam sem 30 minut čakala na pouk. Pri pouku pa se je vedno intenzivno delalo, naredili smo veliko stvari. Najbolj so mi v spominu ostale dogodivščine z našo razredničarko (Leonido Vrabec, op. p.). Pri pouku sem sodelovala na različne načine; velikokrat sem delala na računalniku, imela pa sem tudi spremljevalko. V času srednje šole sem imela dve spremljevalki. Sicer pa sem bila tudi na električnem vozičku, ki te lahko sam zapelje v razred; imela sem tudi prilagoditve – npr. podaljšan čas pisanja testov, pisna ocenjavanja pri angleščini, slovenščini itd. sem lahko pisala na računalnik. Spise sem jaz narekovala, tudi velike začetnice, pike, vejice, dvopičja … Tako je spremljevalka pisala po nareku. Imela sem prilagoditve tudi za WC, ta je bil večji, da sem se vanj lahko sama zapeljala z vozičkom.
Kaj pa recimo spraševanja? Si tudi tu imela kakšen drug način?
Spraševanja so potekala normalno, lahko pa sem se sama najavila oz. izbrala datum. Spraševanja sem imela raje kot teste, kajti govorjenje mi gre hitreje.
Pri teoretičnih predmetih je bilo v testih veliko pisanja in zato smo se včasih v dogovoru s profesorji odločili, da sem bila snov raje vprašana ustno.Ostali sošolci so pisali teste eno šolsko uro, medtem ko sem jaz pisala 1 uro in pol ali pa celo dve uri; posledično sem zamujala na naslednje ure, zato sem morala tisto snov nadoknaditi.
Kako pa so te sošolci in profesorji sprejeli?
Kar dobro, bi rekla. Veliko profesorjev mi je ponudilo snov, ki je bila na njihovih PowerPointih, že vnaprej natisnjeno na list papirja ali pa so mi jo celo poslali po elektronski pošti. Za domačo nalogo so mi dali npr. en teden časa ali pa so mi rekli, naj naredim samo pol tistega, kar morajo narediti ostali. Zaradi gibalne oviranosti delam zelo počasi, zato so mi dajali manj dela, da bi bila manj preobremenjena
Na začetku intervjuja si rekla, da si na enoletni pavzi. Že veš, kje boš nadaljevala svoje izobraževanje?
Imam že nekaj idej, zdaj izkoriščam ta čas za počitek. Z nadaljnjim izobraževanjem nameravam nadaljevati naslednje šolsko leto. Razmišljala sem o Biotehniški fakulteti, smer mikrobiologija, a smo doma ugotovili, da bi bil ta študij zelo naporen. Gre za kakovosten študij, predavanja (teorija) lahko potekajo od 7.00 do 16.00, do 21.00 pa so še laboratorijske vaje. Mislim, da bi bilo to zelo naporno. Zdaj iščem kakšno drugo izobraževalno smer, npr. računalniško šolo, tudi mogoče kaj v zvezi z organizacijskimi vedami. Zelo me zanimajo narava, mikrobiologija, kemija, teorija v vesolju, človeško telo.
Kako pa je danes živeti z hendikepiranostjo in kako preživiš svoj dan?
Ni preprosto, veliko stvari namreč ne morem početi kakor ostali. Jaz pri težjih opravil rabim pomoč, opravim stvari na drugačen način in počasi. Uporabljam tudi električni voziček, da se lahko kam zapeljem. Če česa ne zmorem, moram za pomoč vprašati druge. Doma mi pomagajo starši in stari starši. Tudi za kozarec vode moram doma vprašati, da mi ga kdo prinese; če imamo za kosilo meso, mi mora kdo to narezati na manjše koščke, saj imam težave z rokami in nogami.
Na rokah, od komolcev do prstov, imam prirojeno zmanjšano možnost uporabe, imam zelo majhne mišice. Na nogah, od kolen do prstov, sem bolj šibka. Da to izobljšam, tudi sama redno telovadim. Dvakrat tedensko imam tudi eno uro fitnesa z osebnim trenerjem. Zaradi korone te vadbe sicer že nekaj časa nisem imela.
Ali si že kdaj doživela, da so ti kakšni ljudje postavljali vprašanja, ki so se ti zdela nesmiselna ali pa neprimerna. Kako si odreagirala nanje?
Ja, to se mi je večkrat zgodilo. Majhni otroci so mi rekli »Zakaj je ta punčka na vozičku?«, »Kaj se ji je zgodilo?«, »Zakaj je bolana?«, ampak oni tega še ne razumejo. Odvrnila sem jim, da ne morem hoditi, da sem zaradi lastne varnosti rajši na vozičku. Sicer lahko hodim sama, ampak se moram vedno držati za oporo, saj nimam ravnotežja. Doma se ponavadi oprem na kavč, stol in podobno. Ravnotežje je zame največji problem in vedno moram imeti neko oporo.
Imaš mogoče življenjski moto, ki te spremlja skozi življenje?
Imam jih več. Recimo: »Ti to zmoreš!«, »Imaš to!«, »Zmoreš, samo po drugi poti!«, »Ne obupaj, ne predaj se!«; takšne kratke, ki si jih vsak dan izrečem.
Ker se intervju bliža h koncu, me še zanima, ali imaš kakšen nasvet za mlajše generacije, kako premagovati vsakodnevne izzive kljub nekim oviram?
Imam. Naj se vsi, ki so v takšni situaciji, maksimalno trudijo. Take dijake moramo še posebej ceniti in razumeti, da na svoj način delajo stvari. Zmorejo vse, samo na drugačen način in po drugačni poti. Naj zaupajo vase in naj bodo takšni, kakršni so.
Bi rada še kaj dodala?
Ja, v osnovni in srednji šoli sem se imela zelo lepo, kajti imela sem prijazne sošolce; velikokrat so mi pomagali, tudi na Biotehniški fakulteti mi zelo pomagajo. Srednjo šolo že nekoliko pogrešam. Profesorji in sošolci so bili res prijazni, prilagodljivi; nekatere profesorice so bile tako zelo prijazne, da so mi bile kot druga mama.
Lara, hvala za pogovor in srečno.
