Skoči na glavno vsebino

Da, prišel je. Drugi september namreč. Dan, ko se je večina šolarjev ponovno vrnila med šolske klopi, a ne vsi. Govorim o nas, dijakih tretjih letnikov gimnazije, ki smo ta dan napeto pričakovali, saj smo novo šolsko leto začeli v Julijskih Alpah.

Bilo je ponedeljkovo jutro. Ura je odbila 6.10. Vlak iz Sežane je že peljal proti Bohinjski Bistrici, kjer smo presedli na avtobus, ki nas je popeljal do Koče pri Savici. In tu se je začelo zares. Oprtani z nevarno polnimi nahrbtniki smo se pričeli vzpenjati. Ni trajalo dolgo, da smo premagali mulatjero in prikoračili do Doma na Komni, ki je bil od naše nastanitve oddaljen le lučaj. Po nekaj ovinkih se nam je, vsem blaženim in preznojenim, začel odpirati pogled na našo kočo. Kočo pod Bogatinom, iz katere smo v prihodnjih dneh osvajali vrhove.

Že za naslednji dan je odbor izkušenih spremljevalcev, sestavljali so ga profesorica Nikita Privšek, profesorji Vojko Žiberne (in njegova boljša polovica), Alojz Čotar in Stane Jablanšček, določil vzpon na Lanževico. Med osvajanjem tega 2003 m visokega dvatisočaka smo sprva obupano iskali obljubljene razglede. A zaman. Gore so bile zavite v mistično tančico megle in ni kazalo, da bodo  pokazale kaj več. Ko pa smo na vrhu začeli prazniti zaloge jedače in pijače, se je meglena zavesa začela razblinjati in kmalu smo bili priča prvemu pravemu razgledu na obsijane Julijce. Čarobno. V nadaljnjih urah pohoda smo zavili še do doma na Komni, kjer nas je večina ob krožniku slastnih palačink strnila doživetja preživete torkove avanture.

V sredo je bila na sporedu Dolina Triglavskih jezer. Odpravili smo se v dveh skupinah, vsaka  je ubrala drugačno pot. Tisti, ki so se odločili za lažjo, so se k Dvojnemu jezeru, ob katerem stoji tudi koča, odpravili preko Lepe Komne. Druga skupina, ki je izbrala zahtevnejšo pot, pa je med potjo obiskala še Črno jezero. Seveda nas tudi ta del Triglavskega narodnega parka ni pustil ravnodušnih. Pred Kočo pri Triglavskih jezerih smo v objemu toplih sončnih žarkov in težko pričakovanega kosila hitro in učinkovito nadoknadili izgubljeno energijo in se dodobra spočili. Ostala nam je še pot nazaj. Tudi tokrat smo se je lotili v dveh ekipah. Prva se je vrnila po isti, manj zahtevni poti, drugo pa je čakal trši oreh. Razgibana, na trenutkih pokončna, spet drugje skoraj prepadna pot je od nas terjala veliko zbranosti in vztrajnosti, a nas je v zameno nagradila z verjetno, najlepšo panoramo po kamniti planoti, polni kraških pojavov, ki je na trenutke spominjala na lunarno pokrajino.

Že je bil tu četrtek. Tega dne smo se preko Bogatinskega sedla odpravili h Krnskemu jezeru. Eni izmed nas naravnost tja, drugi pa so med potjo skočili še na Veliki in Mali Bogatin. K jezeru smo, kot se spodobi, prispeli siti, med potjo nas je namreč premamila misel na porcijo puhastih njokov, ki so jih ponujali v Planinskem domu ob Krnskem jezeru. Čas ob jezeru smo preživeli kar se da sproščujoče – v smehu, v duhu Vojkovega nasveta carpe diem, in s stopali v vodi  največjega jezera v slovenskem visokogorju. Nepozabno, res.

Petek je bil dan spusta v dolino. Z vsakim preživetim dnem v gorah smo ga pričakovali manj. A je prišel. Nič kaj drugim podoben, veliko bolj siv in turoben. Še vreme je sočustvovalo z nami …

Zaključimo veselo. Konec koncev smo preživeli čudovit teden. Profesor Vojko je še zadnjič, tokrat že štiriindvajsetič, kot glavni organizacijski vodja športnega tedna poskrbel, da je vse teklo kot po maslu. Iz srca smo mu hvaležni. Tudi vreme ni le zdržalo, temveč je tudi sijalo. Še oskrbnica je sijala, ko je videla, s kakšno slastjo smo pospravljali res okusne večerje. Med gorami smo uživali, lovili dih jemajoče razglede in si namenjali presenečene poglede, ko smo videli, da se nekaj tako lepega skriva tu, pri nas, na sončni strani Alp.

Vabljeni k ogledu galerije.

Matija Kristan, 3. b g

(Visited 938 times, 1 visits today)
Dostopnost