Intervju s Polono Durcik

Med številnimi dijaki, ki se jih v času bližajoče se 50. obletnice ustanovitve naše šole spominjamo, je tudi Polona Durcik, ki je uspela na matematičnem področju. Njej, kot tudi meni sedaj, je bila matematika najljubši predmet v srednji šoli, to pa je tudi razlog za izbiro intervjuvanke. Po opravljeni srednji šoli je Polona svojo izobraževalno pot nadaljevala na Univerzi v Ljubljani, po nekaj letih pa jo je pot zanesla v tujino. Na Univerzi v Bonnu v Nemčiji je doktorirala, za tem pa se je odpravila čez lužo v Ameriko, kjer je trenutno zaposlena kot univerzitetna predavateljica. Polona Durcik je v intervjuju predstavila svojo izobraževalno pot, opisala pa je tudi razliko med evropskimi in ameriškimi univerzami.

Mia Žele, 3. AG

Za študij matematike se ne odloči ravno vsakdo. Kaj je vas pritegnilo k temu? Kdaj ste vi vedeli, »da je to to«? Vas je kdo navdušil za to?

Matematika je bila vedno moj najljubši predmet; pritegnili sta me njena natančnost, abstraktnost in lepota, zato nisem imela nobenega dvoma glede izbire študija. Poudarila bi tudi, da sem imela srečo, da sem ves čas šolanja imela močno podporo staršev in profesorjev. Moj srednješolski profesor matematike, Alojz Čotar, se je še posebej potrudil, da smo zainteresirani dijaki lahko razvijali svoje matematične sposobnosti. Spomnim se, kako nas je ob vikendih spremljal na tekmovanja in organiziral dodatni pouk ob sedmih zjutraj, še prej kot se je pouk sploh začel, kjer smo reševali zanimive matematične probleme in spoznavali dodatne matematične vsebine.

Kot mi je znano, ste po opravljeni diplomi matematike pot nadaljevali v Nemčijo. Kako ste dobili takšno priložnost? Kaj vam je to omogočilo? Ali je bila odločitev za odhod enostavna?

Tako je. Po opravljeni diplomi na Univerzi v Ljubljani sem se vpisala na njihov magistrski program v Ljubljani. Ampak v prvem semestru magisterija sem odšla na Erasmus izmenjavo v Bonn v Nemčijo. Moj cilj je bil sprva le spoznati življenje na tuji univerzi in se ob tem naučiti malo nemščine. Ker sem sprva imela namen ostati le en semester, je bila odločitev za odhod lahka, nisem imela namena tam ostati dlje časa. Sam študij v Bonnu je bil odličen, poleg tega me je pritegnila odprtost njihovega matematičnega oddelka; imeli so tudi veliko število mednarodnih študentov. Ker sem imela občutek, da lahko z daljšim obiskom le pridobim na koristnih izkušnjah, sem se odločila, da se tudi redno prijavim na njihov študij. Tako sem v Bonnu dokončala magisterij.

Ste tam imeli možnost sodelovati s svetovno priznanimi matematiki ali s kakšnimi drugimi znanstveniki na področju matematike?

Za magistrsko nalogo sem izbrala temo iz harmonične analize. Napisala sem jo pod vodstvom Christopha Thieleja, ki je eden vodilnih na tem področju in odličen mentor. Ker mi je bila tema všeč, sem se vanjo poglobila na doktoratu.

 

Julija 2017 ste doktorirali, temu pa je kmalu sledil odhod v Ameriko. Zakaj ste se odločili za odhod čez lužo?

Po izjemno dobri izkušnji v Bonnu sem se odločila nadaljevati na akademskem področju, kar me je vodilo do postdoca (podoktorskega izobraževanja, o. p). Nekako je običajno, da se to opravi na drugi univerzi kot doktorat, saj se s tem pridobi več akademske širine. V ZDA je bilo na voljo veliko dobrih mest, večinoma so bila to triletna mesta, kjer je bila poleg raziskovalnih tudi možnost pridobitve predavateljskih izkušenj. Zato sem se osredotočila na ameriške univerze. Prijavila sem se na preko 50 univerz in ko sem izvedela, da sem bila sprejeta na Caltech, ki je ena vodilnih svetovnih univerz v naravoslovju, je bila odločitev za odhod kar enostavna.

Iz spletnih virov mi je znano, da ste trenutno zaposleni kot univerzitetna predavateljica na Chapman University v Kaliforniji. Kakšne se vam zdijo ameriške univerze v primerjavi z evropskimi? Kako različen je nivo znanja ameriških študentov in študentov v Sloveniji?

Tako je. Po podoktorskem izobraževanju na Caltechu sem dobila mesto na Chapmanu, ki je eno uro stran, tako da se nisem odselila daleč. Razlike med ameriškimi in evropskimi univerzami so kar velike, prav tako so velike razlike med samimi univerzami v ZDA. 

Če najprej povzamem svoje izkušnje na ameriških univerzah; tako Caltech kot Chapman sta manjši, zasebni univerzi. Caltech je izjemo selektiven in privlači najboljše študente na svetu, sprejmejo le 6 % vseh prijavljenih študentov. To so študenti, ki v prihodnosti postanejo vodilni svetovni raziskovalci. Tudi nekateri Nobelovi nagrajenci so bili prej na Caltechu. Predavati tem študentom je bila čudovita izkušnja, vsi so bili izjemno motivirani in željni učenja. Chapman je manj znan v svetovnem merilu, ampak je bolj širše usmerjen, ne le naravoslovno. Čeprav je bil prvotno osredotočen predvsem v dodiplomsko izobraževanje, trenutno opaža močno rast tudi v podiplomski smeri. Kar privlači študente pri tej univerzi, je personaliziran način učenja, kjer študentje spoznajo profesorje tudi na bolj osebnem nivoju. Naenkrat predavam le od petnajstim do tridesetim študentom, kar je kar velik kontrast v primerjavi z velikimi javnimi univerzami, kjer je v predavalnicah lahko po več sto študentov.

Kar se tiče razlik med ameriškimi in evropskimi univerzami, bi rekla, da v ZDA študentje veliko več pričakujejo od profesorjev. Veliko sprašujejo med predavanji in se udeležujejo govorilnih ur, kjer si še dodatno razjasnijo snov. Na koncu semestra študentje ocenijo profesorje in te ocene so pomembne ter imajo nezanemarljivo težo pri nadaljnji evalvaciji in napredovanju profesorjev. Na ameriških univerzah je kar nekaj poudarka na raziskovanju že na dodiplomskem nivoju. Po drugi strani bi rekla, da tako v Bonnu kot v Ljubljani študentje hitreje pridejo v stik z globljo snovjo kot v ZDA, saj imajo na ameriških univerzah prvih nekaj let tudi bolj splošne in ne nujno samo matematične predmete. 

Uživate v svojem poklicu?

Uživam. Moje delo je sestavljeno iz raziskovalnega in pedagoškega dela. Raziskovalno se ukvarjam s harmonično analizo in njeno uporabo v bližnjih vejah matematike. Občutek, ko rešiš nek matematični problem, je sam po sebi zelo nagrajujoč. Prav tako rada predavam študentom in prenašam znanje na mlajše generacije.

Kaj pa je harmonična analiza?

Harmonična analiza je veja analize, ki se ukvarja z dekompozicijo osnovnih matematičnih objektov, kot so signali oziroma funkcije, v njihove osnovne gradnike, kot so npr. sinusni valovi, in nato preučuje, kako se informacije o slednjih sintetizirajo v informacije o začetnih objektih.

V življenju ste že veliko dosegli. Imate morda še kakšen zastavljen cilj?

Kar se tiče poklica, je na poti, kjer sem trenutno, naravni cilj najprej dobiti academic tenure (ang. stalno profesorsko mesto, op. p.) in nato postati redna profesorica. Toda, da sem pristala, kjer sem, gre velika zasluga mojim mentorjem, ki so me vseskozi spodbujali in me še vedno spodbujajo. V prihodnosti se želim predvsem osredotočiti na podpiranje vseh, ki jih zanimajo matematika in naravoslovni poklici. Trenutno sem mentorica podoktorskemu raziskovalcu in upam, da bom v prihodnosti imela še več priložnosti za mentorstvo v tej smeri.

Glede na izkušnje, pridobljene v tujini, se nameravate vrniti v Slovenijo?

Trenutno res ne vem, kam me bo vodila pot. Vedno ostajam odprta za nove priložnosti, seveda tudi v Sloveniji.

Kaj pa bi mi lahko povedali o svojih srednješolskih letih? Kaj se vam je še posebej vtisnilo v spomin v času šolanja na srednji šoli v Sežani?

Najbolj so se mi vtisnili v spomin športni tedni in številne ekskurzije v tujini. Športni teden v slovenskem visokogorju me je tako navdušil, da sem se čez nekaj let povzpela na Triglav in kasneje še na Zugspitze. Ekskurzije v London, Rim in Grčijo so v meni vzbudile željo po raziskovanju tujih dežel in od takrat sem obiskala kar nekaj različnih krajev.

Ste se poleg šole ukvarjali še s kakšnimi dodatnimi aktivnostmi?

Najbolj sem bila aktivna na raznih tekmovanjih, poleg matematike in logike tudi iz slovenščine in angleščine. Spomnim se tudi dnevov odprtih vrat, kjer sem imela priložnost predstavljati izjemno zanimive eksperimente iz kemije in fizike.

Polona Durcik ima za seboj dolgo in zanimivo izobraževalno pot, ki pa se seveda še ni zaključila. Kar pa je najbolj pomembo, je to, da v tem tudi zelo uživa in rada predava radovednim študentom. V pogovoru po opravljenem intervjuju mi je dejala, naj izkoristim vsako priložnost, ki mi je dana, kajti morda mi bo nekoč žal, če je ne izkoristim.  

Polona Durcik, iskreno se Vam zahvaljujem za ta intervju in srečno.

 

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 366 times, 2 visits today)