Skoči na glavno vsebino

Intervju z Neli Štrukelj

Neli Štrukelj je modna oblikovalka, rojena 12. novembra 1982. Obiskovala je ŠC Srečka Kosovela Sežana. Sedaj ima Neli kar dve svoji modni znamki, in sicer znamko Nelizabeta ter ZMAI. Kot oseba je neverjetno kreativna, pametna in prijazna. Z izborom svoje intervjuvanke ne bi mogla biti bolj zadovoljna, saj sem želela opraviti intervju z njo, takoj ko sem izvedela, da je modna oblikovalka. Sama imam rada modo in se precej spoznam nanjo, zato se mi je intervju z Neli zdel odlična priložnost, da pogledam na modo še z oblikovalkine perspektive.

Hana Marušić, 2. AG

Neli, ste priznana in uspešna modna oblikovalka. Kdaj in kako ste se odločili za ta poklic? Kaj vse oblikujete?

Najlepša hvala. Vesela sem, da me vidite kot uspešno. Ko si sam v svoji zgodbi, je namreč uspeh včasih težko prepoznati oziroma je težje določljiv. Želja po oblikovanju je bila v meni vse od srednje šole, čeprav se ne spomnim čisto natančno, zakaj je tako. Res ne vem, od kod je ta želja prišla, saj ni nihče v naši družini niti umetnik niti oblikovalec, v Sežani pa prav tako ni bilo nobenega stika z modo. Kar naenkrat sem začela na veliko risati, učila sem se o modnih skicah, prav tako sem se želela naučiti, kako se nariše akt. Ko sem se odločila, da bom modna oblikovalka, sem najprej naredila dodiplomski študij, nato pa še magisterij. Od tu naprej pa je bila moja pot zelo raznolika, saj sem veliko delala kot stilistka, kostumografinja; sedaj, ko živim v Berlinu, pa delam tudi kot grafična oblikovalka.

Vaša modna znamka nosi ime Nelizabeta. Kaj to ime pomeni?

To je v bistvu samo izpeljanka iz mojega imena. Všeč mi je bila, ker zveni kraljevsko. Nima pa dodatnega pomena. Imam pa še eno znamko, ki se imenuje ZMAI in je blagovna znamka torbic, ki so sestavljene iz modularnih enot. To ime pa sem izbrala, ker je zmaj simbol, ki je prepoznaven v vseh kulturah, povezan je tudi s slovensko zgodovino, hkrati pa simbolizira moč. In ker so torbe nekaj, kar vsak dan nosimo s seboj, se mi je zdela res super povezava, saj imaš tako moč zmaja vedno ob sebi.

Delo oblikovalca se razlikuje iz dneva v dan. Ali bi mi lahko opisali svoj običajni delovni dan?

To pa je skoraj nemogoče, saj moj običajni delovni dan ne obstaja. Kot sem že dejala, kot oblikovalka delujem v več različnih vlogah in je zato potek mojega dneva zelo odvisen od tega, kar delam. Trenutno sicer delam v Berlinu kot grafična oblikovalka in je tu moj dan morda malo bolj predvidljiv, saj imam klasičen urnik v kreativnem studiu in delam za računalnikom na različnih projektih. Ko pa delam za svojo blagovno znamko, je zgodba malo drugačna. Če oblikujem torbice, se moj dan običajno začne v delavnici, kjer režem na laser, zbiram materiale, hodim v nabavo … Ko pa delam kot kostumografinja, se moj dan začne na vajah v gledališču. Ko sem delala kot stilistka, sem morala biti ves čas v kontaktu s strankami. Prav zaradi tega moje delo ostaja zanimivo in mi ni nikoli dolgčas.

Vaš poklic zahteva veliko kreativnosti. Od kod črpate ideje za svoje kolekcije?

To pa je zelo različno. Včasih je to na primer nekaj, kar zagledam v okolici (npr. nekaj na razstavi, zgodba, ki jo slišim ali pa umetniško delo), torej nekaj, kar me navduši. Ko imam enkrat oblikovano osnovno idejo, iščem inspiracije, ki so povezane s to temo. Skratka, okoli izhodiščne ideje se nato začnejo zbirati dodatni koščki, da se slika sestavlja kot sestavljanka, preden pride do končnega izdelka.

Katera vaša kreacija, bi rekli, da je najbolj uspešna in katera je vam najljubša?

Največji odziv je dobila objava v reviji Ona, za katero sploh nisem vedela, saj je Melita Meršol z moje spletne strani sama snela fotografijo nekih čevljev in jo objavila v reviji. Zatem so me razne stranke začele spraševati, kje lahko te čevlje dobijo, jaz pa sploh nisem vedela, o čem govorijo. Tako se mi je prvič zgodilo, da sem v zelo kratkem času dobila ogromno naročil.

 Prav tako je bilo res nenavadno, koliko strank me je samih kontaktiralo in našlo kontakt preko revije. Ti čevlji so bili zelo uspešni. Dober odziv je imela tudi multifunkcionalna obleka. Ta se nosi na več različnih načinov in je eden od izdelkov, ki jih spet želim obuditi. Težko pa je reči, katera kreacija mi je najljubša, saj imam veliko projektov, na katere sem navezana. Trenutno se najbolj posvečam znamki ZMAI. Gre za kolekcijo torb, ki sem jo začela razvijati za svojo magistrsko nalogo in bila mi je tako všeč, da sem iz tega projekta razvila blagovno znamko. Temu projektu sem posvetila veliko časa in res stojim za celotno zgodbo, ki jo ta kolekcija trajnostnih in unikatnih torb predstavlja.

Ali imate oziroma ste imeli kakšnega vzornika iz sveta mode/oblikovanja/umetnosti?

Ne bi dejala, da imam ravno vzornika, je pa ogromno oblikovalcev, ki me navdušujejo, saj imajo nek prepoznaven svojstven slog. Zelo dober primer je Iris van Herpen, saj me vedno preseneti, na kako inovativen način oblikuje svoje nezemeljske obleke ter jih kombinira s tako tehnološko naprednimi orodji, da so obleke na meji tega, kar je tehnično možno. So pa tudi oblikovalci, kot je na primer Balenciaga, ki ni klasično všečna, vendar je v tem, kar počne, tako radikalna, da vedno znova uspe presenetiti in pokazati nek svež pogled. Prav tako mi je zanimiva znamka Sacai, ki navdušuje s prefinjenostjo in dovršenostjo konstrukcije. Poznam ogromno zanimivih ustvarjalcev, pri vsakem pa me navdušuje čisto nekaj drugega. Pri nekaterih, kako kombinirajo barve, pri drugih silhueta, pri tretjih pa, kako zanimive vizualne rešitve imajo. Bogastvo različnih pogledov je tisto, kar je neizčrpen vir inspiracij.

Mladi se veliko ukvarjamo z izgledom. Kakšen odnos do mode po vašem mnenju prevladuje med mladimi? Kaj pa med Slovenci na splošno?

Na to vprašanje težko odgovorim. Če govorimo o najstnikih oz. o generaciji Z, nimam veliko stika z njimi. Vem, da se vsi oglaševalci in blagovne znamke trudijo ugotoviti, kako ta generacija razmišlja, saj so to trenutni in bodoči potrošniki. Zavedam se, da bolj cenijo znamke, ki so pristne in iskrene. Ne gledajo samo na veliko ime, temveč želijo nekoga, ki bo izražal pristno zgodbo. Skratka, znamki želijo verjeti. Pri načinu oblačenja pa naj bi bili veliko bolj ustvarjalni in kreativni.

Slovence in modo pa zelo težko ocenjujem, saj načeloma ne maram generalizirati. Dva milijona ljudi je veliko preveč, da bi jih lahko »stlačila v en okvirček«, saj je med nami preveliko razlik, da bi bilo to smiselno. Lahko pa naredim kratko primerjavo z Berlinom, saj je to ogromno mesto, kjer je veliko več ljudi in s tem več prostora, da si lahko drugačen, ne da bi te kdo sodil. Si opažen, vendar ne na način, da bi se ljudje zgražali. Res mi je všeč, da si ljudje veliko več privoščijo in izrazijo svoj stil.

Kateri program pa ste obiskovali v srednji šoli in zakaj ste se zanj odločili? Če bi lahko še enkrat izbirali, bi še enkrat izbrali ta program?

Bila sem na gimnaziji. Po osnovni šoli še nisem vedela, kam bi šla, zato sem si želela pustiti odprta vrata. Tudi če bi morala še enkrat izbirati, bi se odločila enako.

Ali imate kakšen poseben spomin iz srednješolskih dni? Ste imeli kakšen predmet, ki vam je bil res pri srcu?

Prva stvar, na katero pomislim ob tem vprašanju, je ta, da smo imele s sedmimi prijateljicami plesno skupino, s katero smo plesale na ŠKL tekmovanjih. Sicer sem zelo pogrešala boljši dostop do plesnega izobraževanja, kjer bi imela tudi več priložnosti za treninge, vendar imam res lepe spomine na to, saj smo se s plesnimi kolegicami zelo zabavale. Predmet, ki mi je bil res pri srcu, je bila psihologija. To je bila celo ena izmed mojih prvih alternativ po študiju oblikovanja. Učila me je profesorica Alenka Kompare, ki mi je bila zelo všeč in sem vedno komaj čakala na njena predavanja.

Zasledila sem, da ste se za sprejemne izpite na ALUO (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, op. p.)  pripravljali sami. Mi lahko na kratko opišete, kako so te priprave potekale?

Bila sem na dodiplomskem študiju na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer oblikovanje, in potem sem delala magisterij v povezavi z ALUO. Pripravljala sem se sama, vendar sem hodila tudi na tečaj risanja, ki je bil na naši fakulteti in ta mi je pomagal, da sem uspešno opravila sprejemne izpite za ALUO.

Sedaj že nekaj let živite v Berlinu. Kaj vas je privedlo do odločitve, da se preselite?

Začelo se je tako, da sem se prijavila na razpis ministrstva za kulturo, ki ima projekt za kreativce s statusom samostojnega kulturnega delavca. Prijavo so mi odobrili. Kmalu sem res odšla tja, da spoznam ljudi in naredim raziskavo ter najdem primeren prostor zanjo. Šlo se je za projekt o razstavi torbic iz modularnih enot, iz katere se je pozneje razvila kolekcija ZMAI. Sodelovala sem tudi z berlinskimi umetniki. Med svojim bivanjem v Berlinu sem spoznala svojega bodočega fanta, prav tako pa sem se zaljubila v mesto. Tako da je bila odločitev za selitev povezana z obojim.

Kaj pa počnete v prostem času? Imate morda kakšen zanimiv hobi?

Doma najpogosteje vadim jogo. Pred kratkim sem ponovno začela hoditi na plesni tečaj west coast swinga ter acro joge. Največ prostega časa pa bi rekla, da preživim v druženju s prijatelji in na tehno zabavah, saj je moj fant DJ in producent. Rada pa tudi seveda prihajam v Slovenijo, kjer obiščem svojo družino in prijatelje.

Kako bi opisali svoj stil oblačenja?

Moj stil je dokaj monokromen, rekla bi mu kar petdeset odtenkov črne. Nimam velikega števila oblačil, raje imam močne kose. Prav tako se mi zdi pomembno, da so oblačila kvalitetna in jih lahko nosim dlje časa. Kot primer lahko izpostavim to, da še vedno nosim kombinezon, ki sem ga kupila več kot pet let nazaj, in pa pulover od Janje Videc, ki sem ga dobila kot novoletno darilo. Močnejše kose oblačil nato kombiniram z dokaj enostavnimi kosi. Zelo rada imam pajkice in pa »bootse« (škornje, op. p.). Oblačim se tako, da mi je zelo udobno in me oblačila ne ovirajo, vendar to niso ravno trenirke.

Sami, kot že rečeno, že nekaj časa ustvarjate v tujini. Kaj menite, je v Sloveniji možno uspeti kot modni oblikovalec?

Da, seveda. Veliko se jih preživlja samo s svojim delom kot oblikovalci. Veliko oblikovalcev pa hkrati opravlja več različnih poklicev, kot sem tudi sama, ko sem bila v Sloveniji.  Delajo npr. kot oblikovalci za svojo znamko, poleg tega pa še v gledališču in za TV ali kot stilisti pri reklamah. Običajno traja nekaj časa, še posebej, če začneš svojo blagovno znamko, saj moraš najti ljudi, ki bodo tvoji bodoči kupci.

Za konec pa me zanima, ali imate kakšno vzpodbudno misel ali nasvet za vse nas dijake, ki smo šele na polovici srednješolske poti, a se bomo morali počasi zazreti v svojo poklicno prihodnost?

Zdi se mi, da se je včasih super zgledovati po ljudeh, ki jih občuduješ in za katere se ti zdi, da hodijo po poti, po kateri bi tudi sam rad šel. Ampak hkrati se mi zdi zelo pomembno tudi to, da se ne obremenjuješ preveč in primerjaš s tem, kako so drugi to naredili, saj te to lahko zavira. Prav tako pa ni nujno, da dve osebi na isti način prideta do istega rezultata, saj ima vsak svojo unikatno pot. Ostati moraš zvest samemu sebi, to se mi zdi še bolj pomembno, kot pa narediti stvari na pravi način. Osebna in poslovna pot vsakogar, ne samo kreativca, sta velikokrat bolj zapleteni in nepredvidljivi, kot si sprva misliš. Na poti je zelo veliko viharjev in preobratov. Dobro je biti pripravljen na to, da se ne ustrašiš ovir oziroma pregrad, ki ti pridejo na pot.

Neli Štrukelj, zahvaljujem se vam za ta res prijeten intervju in lepo izkušnjo.

*Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanke.

(Visited 494 times, 1 visits today)
Dostopnost