Skoči na glavno vsebino

»Dej si moč«

Intervju z Marjano Garzarolli

Marjana Garzarolli je bila že od nekdaj pridna in zelo uspešna dijakinja. Gimnazijo je končala kot diamantna maturantka in se nato vpisala na študij prava. Delovne izkušnje si je nekaj časa nabirala tudi v tujini. Sedaj je zaposlena na Vrhovnem sodišču v Ljubljani, na kazenskem oddelku. Je ponosna Kraševka in se vedno rada vrača domov v Dutovlje. Marjana je v intervju spregovorila o spominih na svoje šolanje, predstavila pa je tudi svoje delo, ki jo zelo navdušuje. Njena zgodba je dokaz, da lahko tudi dijaki iz manjših srednjih šol dosegajo izjemne rezultate in postanejo zelo uspešni.

Petra Lah, 3. AG             

Marjana, pozdravljena. Si nekdanja gimnazijka Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. V kakšnem spominu so ti ostali srednješolski časi in profesorji? Te na našo šolo veže kakšen poseben spomin?

Po osnovni šoli, ki sem jo obiskovala v Dutovljah, sem se vpisala na sežansko gimnazijo. Moram reči, da so bila najstniška leta zabavna in polna druženja. So pa bila ta leta tudi na nek način zahtevna, polna odkrivanja samega sebe, spraševanja, kdo si, česa si želiš v življenju, kam po koncu gimnazije. Spomini pa so lepi, še posebej tisti, ki so povezani z maturantskim izletom, ekskurzijami. Bilo pa je tudi veliko trenutkov, ki so bili najstniško zagrenjeni in težki, ampak to je pač stvar odraščanja. Kar sem ohranila v izrazito lepem spominu, je športni teden v 3. letniku, ko smo šli oziroma smo se poskušali povzpeti na Triglav. Zaradi slabega vremena nam je uspelo priti le do Kredarice. To je bila res ena taka »fajn« izkušnja. Na 2.000 metrih je bilo veliko neke solidarnosti med nami. Takrat imaš le tisto, kar je v nahrbtniku. Če je komu kaj zmanjkalo, smo si pomagali med sabo. Spodbujali smo drug drugega, če je imel kdo slab dan. To je bila res ena taka posebna izkušnja. Vesela sem, da se tradicija športnih tednov ohranja.

Bila si odlična učenka in dijakinja. Od kod si črpala motivacijo za učenje? Je za odličen uspeh potrebno veliko dela?

Po duši sem »kampanjc«. Najbrž tega profesorji zdaj ne bi radi slišali. Moja motivacija je vedno temeljila na tem, da se čas za nekaj čez dan ali dva izteče, zato sem se takrat »zbrcala« in naredila svoje delo. Žal še vedno funkcioniram na tak način. Motivira me to, da je treba stvari narediti in oddati. Da imam nek rok, ki se ga je treba držati. Očitno sem taka, da se ne lotim stvari, dokler niso že malo »tragične«. Nikoli nisem delala sproti, ker mi to enostavno ni bilo blizu. Zdi se mi, da je to stvar nekega osebnega pristopa.

Naj poudarim, da si bila tudi diamantna maturantka (tj. maturant, ki zbere vse možne točke na maturi, op. p.). Kako si se pripravljala na maturo, da ti je uspel tak izjemen dosežek? Katera dva izbirna predmeta si opravljala na maturi? Imaš mogoče kakšen nasvet za nas, ki nas matura še čaka?

Izbrala sem italijanščino in psihologijo. Vedela sem, da ne bom potrebovala naravoslovnih predmetov, saj me ta stroka ni zanimala. Pri pripravi na maturo je sežanska gimnazija naravnana tako, da si kot dijak v 4. letniku prisiljen delati sproti in se pripravljati. Ogromno je bilo reševanja primerov nalog, za katere smo vedeli, da bodo potem na maturi. Tudi testi in spraševanja so bili temu že malo prilagojeni. Ogromno dela za maturo je bilo vloženega že med letom. Delo za posamezen predmet pa sem takrat opravila sproti. Dodatno pa sem rešila še kakšno nalogo sama, potem res poprijela v zadnjih mesecih. Seveda je matura velika stvar, ampak na način, kot se ga loteva oz. se ga je lotevala sežanska gimnazija, je kakšna pretirana skrb odveč. Celoten sistem in pristop te pritegneta k temu, da delaš.

S katerimi dejavnostmi si se poleg šole še ukvarjala v dijaških letih? Ti je ostalo kaj časa tudi za druženje in zabavo s prijatelji?

Ja, sobote so bile rezervirane za izhode. Vsekakor se mi zdi, da je treba v življenju najti zdravo ravnovesje. Bila so obdobja, ki so bila posvečena samo šoli, potem pa sem nadoknadila. Druženje je pomembna stvar v teh letih. Poleg gimnazije sem imela še ples. Že v osnovni šoli sem plesala pri Mehkih čevljih, s čimer sem nadaljevala še do faksa. Ples me je spremljal ves čas, pritegnil pa me je, ker omogoča kombinacijo nekega ustvarjalnega pristopa in gibanja.

Kdaj si začela razmišljati o poklicu pravnika? Si se že prej srečala s tem poklicem? Si kasneje kdaj podvomila v svojo izbiro?

Zaenkrat še nisem podvomila v svojo izbiro (smeh). S poklici se srečuješ na dva načina – ali poznaš nekoga, ki delo opravlja v družini, ali pa v tvoji bližini. Pri meni tega ni bilo, ker nihče v širši družini ni pravnik. Pravzaprav ne vem, od kod ta moja ideja, da bi šla na pravo. Poklic pravnika sem spoznala predvsem preko medijskih poročanj, raznih nadaljevank itn. Zdelo se mi je, da je pravo dovolj široka veda, da se bo potem tudi na področju zaposlitve nekaj našlo. Malo sem razmišljala o tem, kaj približno me zanima, in sem ugotovila, da so to družbena vprašanja, družbena ureditev.

Tvoji izjemni rezultati na fakulteti dokazujejo, da tudi dijaki, ki prihajajo iz manjših srednjih šol, dosegajo izjemne dosežke. Kako so te na fakulteti sprejeli sošolci, ki so končali prestižne ljubljanske gimnazije? Si imela kakšno slabo izkušnjo?

Prav upala sem, da me boš to vprašala, saj se mi zdi, da je to eno tako stereotipno pričakovanje vseh, ki smo prišli iz manjših gimnazij. Slabih izkušenj z dijaki, ki so prišli iz ljubljanskih ali večjih gimnazij ali večjih drugih krajev, ni bilo. Prišlo jih je veliko in so se tudi pretežno družili kar med sabo. Iz sežanske gimnazije smo prišli štirje. Moji kolegi so čedalje redkeje prihajali na predavanja, tako sem bolj ko ne ostala sama in potem sem si našla novo družbo. Na predavanjih ali v knjižnici sem navezala kakšen nov stik in si tako ustvarila svojo »ekipo«. Prvi letnik je bil kar težek, saj sem nenehno imela občutek, da nimam pojma, in to zgolj zaradi samozavestnejših nekdanjih dijakov večjih gimnazij, ki dajejo vtis, da je njim vse jasno, tebi pa čisto nič. Ampak dejstvo je, da na faksu vsi začnemo z ničle. Ne glede na to, kakšno mnenje imaš o sebi, si je treba to dopovedati in se zavedati, da je na državni ravni gimnazijska priprava precej izenačena. Da smo dijaki sežanske gimnazije absolutno primerljivo, če ne še bolje, pripravljeni na kateri koli študij.

Do konca prvega letnika sem se torej »ujela« in dobila družbo. Zelo mešano, z vseh koncev Slovenije, vključno z dijaki iz teh »nobel« gimnazij. To je čisto stvar nekih osebnih odnosov.

Po končanem študiju čaka diplomanta še opravljanje pravosodnega izpita. Koliko časa si se  pripravljala na ta izpit?

To je bilo pa pol leta knjižnice. Namesto službe se zjutraj zbudiš, greš v knjižnico, odštudiraš tistih osem, deset ur in potem domov. Del priprave na pravosodni izpit je že opravljanje pripravništva na sodišču, kjer se naučiš osnov glede pisanja sodbe, kar obsega pisni del izpita. Kar je potrebno naštudirati za ustni del izpita, pa je spet »drilanje«, ki smo ga imeli že na faksu. Od pet mesecev do pol leta je neko povprečje priprav. Izpit je res obsežen. Ko se eno stvar naučiš, se ti zdi, da si tisto, kar si bral pred tednom dni, že pozabil. Težko je najti nek sistem, da vse obvladaš na neki zadovoljivi ravni. Res pa je, da ko greš na pravosodni izpit, imaš že vsaj dve leti službe za seboj. Oblikuješ si že nek drugačen pogled na pravo. To ni več pogled na pravo, kot si ga imel na faksu.

Del svoje poklicne poti si preživela v Bruslju. Si tja odšla po izkušnje ali je bila to tvoja dolgoletna želja? Kako bi primerjala življenje v tujini in pri nas v Sloveniji? Živimo dobro?

Mislim, da živimo kar dobro. Bruselj je, kar se kvalitete življenja tiče, mogoče res malo specifičen. Ogromno ljudi pride tja (kar je veljalo tudi zame), da si pridobijo delovno izkušnjo v tuji instituciji. Oddelajo svoje in gredo domov. Življenje se tam praviloma osredotoča na delo, manj je pristnih človeških odnosov. V Bruslju sem bila eno leto. Zdelo se mi je »fajn«, da spoznam, kako stvari funkcionirajo v tujini. Bila sem zaposlena v pisarni Evropskega varuha človekovih pravic. Ta zaposlitev sem mi je zdela dobra, ker sem utrdila znanje jezika in tudi kot dobra referenca za naprej. Zadovoljna sem, da sem to opravila. S seboj pa sem prinesla predvsem zavedanje, da je življenje v Sloveniji kvalitetno, da imamo lepe kraje in čudovito naravo in tega se ne da primerjati z ničimer.

V Bruslju si bila ravno v času terorističnih napadov. Kako si doživljala te napade tako daleč od doma? Te je bilo strah? Se ti zdi na splošno svet varen ali nevaren?

Tisti vikend, ko se je zgodil napad na Bataclan, sem bila slučajno doma. Blazno težko se mi je bilo vrniti v Bruselj, saj nisem vedela, kaj me čaka. Doma smo še nekaj praznovali, bil je res tak lep super vikend. Potem sem se morala v nedeljo popoldan vkrcati na letalo in odleteti v Bruselj. Tja sem priletela v poznih urah. Zoprno mi je bilo, pa mi nikoli prej ni bilo. Čutila sem en tak strah, ki ga prej nikoli nisem. Zoprni so mi bili predvsem javni prevozi in taksiji. Spomnim se, da je teden potekal dokaj normalno. Vrnili smo se v pisarne. Vsi smo bili prestrašeni, ampak potem, ko se je začela vračati rutina, je bilo malo bolje. Tisti vikend se je Belgija odločila za popoln »lockdown«. Najprej so se odločili, da se zapre javni promet, obenem so se zaprle večje in potem manjše trgovine. Dobili smo obvestilo, naj delamo od doma. Ta čas naj bi izkoristili, da odkrijejo napadalce in jih aretirajo. Potem pa se ni nič zgodilo, nobenega takega večjega odkritja ni bilo. Težko sem občutila breme te situacije, saj smo ostali doma, nato pa so nam samo rekli: »Pejte naprej in živite naprej normalno.« Zame je bil ta del grozen. Kasneje se je zgodil še en napad v Bruslju, a sem bila takrat že doma. V Bruslju sem bila sicer tudi med napadom v Parizu, v katerem so bili napadalci Belgijci, zato so jih v Belgiji poskušali izslediti.

Kako hitro si našla službo po končanem študiju, glede na to da si bila zelo uspešna študentka?

Službo sem dobila zelo hitro. Diplomirala sem maja in v jeseni sem se kot pripravnica zaposlila na sodišču. Imela sem srečo, saj sem diplomirala v času, ko je bilo precej rezov v javne izdatke in nekaj časa pripravništev ni bilo. Nekatere generacije, ki so diplomirale pred mano, so npr. imele to nesrečo, da so en krog na sodišču zamudile.  

Zaposlena si na Vrhovnem sodišču v Ljubljani, na kazenskemu oddelku. Se ti zdi, da te zgodbe s sodišča, kjer se tehta med zločinom in kaznijo spremenijo? Kako bi predstavila svoj poklic dijakom, ki se za ta poklic zanimajo?

Zaposlena sem kot (v narekovajih) strokovna sodelavka. To sicer ni uradni naziv, ampak najbolje opiše to, kar jaz in moji kolegi delamo. Pravzaprav si asistent za sodnika, ki dela na zadevi. Pogosto se ukvarjamo s precej zapletenimi vprašanji, ki so pomembna za sodno prakso nasploh. Na Vrhovnem sodišču načeloma nimamo več obravnav. To delo opravijo nižje stopnje sodišč, tako da delo ni tako, kot si ga predstavljamo iz nadaljevank. Naše delo je precej meniško. Tako mi ga je opisal moj nekdanji vodja, ko sem prišla v službo, in imel je prav. Ogromno je študija, ogromno sedenja in pisanja. Je globinsko delo in to mi je zelo všeč, saj zahteva, da se v zadevo poglobiš. Je pa kazensko področje res precej specifično. Ukvarjamo se z vsem, od gospodarskega kriminala, običajnih tatvin, do krvnih zločinov, tako da znajo biti tematike kar težke.

 

Te delo na sodišču veseli ali si si ga predstavljala drugače? Bi se še enkrat odločila za ta poklic, če bi lahko izbirala?

Všeč mi je, da moram preštudirati zadevo. Da moram biti z glavo pri stvari. Ponovno bi se odločila popolnoma enako. Zaenkrat mi še ni žal. Hecno je, da sem rekla, da grem študirat pravo, a na sodišču ne bom delala. Ampak zdaj sem, kjer sem. Življenje se včasih obrne tako, da niti ne veš kako, ampak uživam. Si pa predstavljam, da bi se komu lahko moje delo zdelo zelo duhamorno.

Prihajaš iz kraške vasice Dutovlje, trenutno pa živiš in delaš v Ljubljani. Pogrešaš kdaj podeželje, kjer je življenje bolj umirjeno?

Pogrešam. Z  možem se hecava, da se preselimo na Kras, če bo še en covid lockdown. Včasih se kar naenkrat zaveš, da je minil še en teden in razen tega, da si šel v službo in »šibal« domov, kaj drugega od tedna ni bilo. V Dutovlje grem za konec tedna ali na počitnice. Na podeželju poteka vse bolj naravno. Če v Ljubljani želiš se s kom srečati, je to vse stvar priprave in dogovarjanja, kje se dobimo, kdaj se dobimo, prevozov itn. Mesto res nudi marsikaj, terja pa tudi več organizacije.

Kako najraje preživljaš vikende? Imaš kakšen hobi? Se rada vračaš na Kras?

Velikokrat se vračamo na Kras. Tudi mož je s primorskih koncev, tako da smo ob vikendih v Dutovljah ali pri njem doma. (smeh)

Marjana, zahvaljujem se ti za sodelovanje v pogovoru. Mi za konec zaupaš še kakšno pozitivno misel, ki te spremlja skozi življenje?

Všeč mi je taka kraško-primorska fraza: »Dej si moč.« Da sam sebi tudi tisti dan, ko nič ne gre po načrtih, rečeš: »No, zdaj si daj moč pa se usedi pa daj to matematiko ali fiziko ali kar koli naštudirat’.«

(Visited 598 times, 1 visits today)
Dostopnost