Skoči na glavno vsebino

Dribling, družina, divjina

Intervju z Urošem Stanićem

V svetu športa in potovanj je usklajeval divje nogometne travnike z naravnimi divjinami. Svojo strast do potovanj je preoblikoval v poklic in svoje veselje do nogometa povezal z ljubeznijo do divjih krajev. Vabim vas, da spoznate našega nekdanjega dijaka, ki se je sprehajal tako po igriščih kot tudi džunglah – Uroša Stanića.

Jan Paluza

Uroš, pozdravljeni. Ste naš nekdanji dijak, ki je uspel v svojem življenju in doživel veliko dogodivščin, ampak o tem kasneje. Vrniva se najprej v vaše srednješolske dni. Kateri program ste obiskovali na naši šoli? Bi z nami delili kakšen spomin iz dijaških dni?Obiskoval sem družboslovno smer; takrat je bila namreč gimnazija tako razdeljena – na družboslovno in naravoslovno smer. Na družboslovni smeri smo imeli npr. več poudarka na jezikih.  

Zame je bila sežanska šola super, saj sem živel zelo blizu in sem zato med glavnim odmorom odšel na malico kar domov. To je bilo res »komot«.

Sicer pa je bilo to obdobje burno, najstniško in pestro. Bilo je veliko učenja, kar je bilo zame zelo naporno, saj sem treniral tudi nogomet. Vstop v srednjo šolo so pospremila pričakovanja – lastna in od domačih. V osnovni šoli sem bil odličnjak, na gimnaziji pa se je bilo treba za prav dober uspeh kar dobro potruditi.

Kateri predmet v srednji šoli ste imeli najraje?

Geografijo.

Zakaj pa prav geografijo?

Od nekdaj so me privlačili oddaljeni kraji in potovanja, s čimer se zdaj tudi poklicno ukvarjam. Spomnim se, da smo v šoli imeli tekmovanja v poznavanju glavnih mest držav s celega sveta in jaz sem vsa ta mesta znal povedati. Na tekmovanju sem takrat zmagal, zdaj pa vseh prestolnic ne bi več znal navesti.

Ste že v srednji šoli razmišljali o svoji prihodnosti? Npr. o svoji karieri v poslovnem svetu?

Moja poklicna pot je bila še do nedavnega povezana z marketingom na področju športa. Na izbiro tega poklica sta vplivala moja ljubezen do športa in igranje nogometa. Ko sem se nehal aktivno ukvarjati z nogometom, sem se zaposlil na Nogometni zvezi Slovenije. Sama srednja šola me torej ni usmerila na to pot.

Imam pa sedaj drugo službo, ki je posredno povezana z mojim veseljem do geografije.

Leta 1993 ste začeli igrati nogomet v 1. slovenski ligi. Bi nam povedali kaj več o tem? Kako ste usklajevali šolo in nogomet? Ste med igranjem v 1. ligi razmišljali glede svoje prihodnosti v nogometu?

Z nogometom sem začel v Sežani in tudi v času srednje šole igral za Sežano. Po opravljenem vojaškem roku sem se preselil k ajdovskemu Primorju, ki je bilo takrat prvoligaš. Medtem ko sem igral za Primorje, sem študiral v Trstu. Tako mi je bilo logistično lažje. Ni bilo pa lahko, saj je nogomet v 1. ligi zelo zahteven; morda je bil v tistih časih še na nekoliko višji ravni kot sedaj. Vztrajal sem, da moram za vsako ceno končati šolo, tako gimnazijo kot fakulteto, čeprav je moj študij zato trajal nekoliko dlje.   

Kot ste rekli, ste šli študirat v Trst (študij ekonomije), in sicer ste izbrali študij v italijanskem jeziku. Kakšna je vaša izkušnja s šolanjem izven meja Slovenije?

Glede študija sem se odločil med služenjem vojaškega roka. To so bila še zadnja leta skupne države Jugoslavije in bilo je čutiti, da bo država razpadla. K razmisleku o študiju v Italiji me je usmeril znanec. V tem času se ni vedelo, kaj bo po koncu Jugoslavije in ali bodo v novonastalih državah sploh priznane šole; Italija pa je le bila del zahodne Evrope. Vse te skrbi so bile kasneje odveč. Slovenija se je usmerila na sodobno in evropsko pot.

Priznati moram, da na začetku študija nisem znal dobro italijansko, da bi lahko samozavestno študiral v tem jeziku. V srednji šoli smo italijanščino sicer imeli, a še zdaleč ne na takem nivoju kot npr. moji kolegi iz Kopra. Znanje jezika sem torej moral nadoknaditi, je bilo pa kar naporno. Danes mi znanje italijanščine v poslovnem svetu ne koristi skoraj nič; bolj mi pride prav pri potovanjih ali zasebno, ko grem nakupovat čez mejo.

Je pomembno biti discipliniran in odgovoren, tako v športu in tudi sicer v življenju?

Da, zelo. V športu posameznik pridobi veliko vrednot, ki jih lahko izkoristi med študijem in kasneje v poklicu. Če nisi discipliniran, nimaš ciljev; ne znaš organizirati in pripraviti in zato nimaš možnosti za uspeh. Npr. nogomet je zelo konkurenčen šport, veliko ljudi se ukvarja z njim in opisane značilnosti pri takem športu zelo pomagajo. Meni je vse to koristilo pri šolanju in kasneje pri poslu.

Kariero v nogometu ste zaključili v letu 2001. Kot ste omenili, ste se nato zaposlili na NZS. Se je vaš pogled na šport oz. športnike v tej službi kaj spremenil?

Na NZS me je pripeljalo naključje. Takrat se je slovenska reprezentanca uvrstila na svetovno prvenstvo in pojavile so se večje potrebe po kadru. Poznal sem nekaj ljudi s področja nogometa in tudi bil eden redkih nogometašev, ki je doštudiral ekonomijo, kar je bila dobra kombinacija, da sem se na NZS zaposlil kot vodja marketinga. To delo sem opravljal devet let. Na to obdobje imam veliko spominov; najljubši so mi tisti s svetovnega prvenstva v Afriki iz leta 2010. Zame je bila to krona moje kariere. Na svetovno prvenstvo se sicer uvrsti reprezentanca oz. ekipa nogometašev, ampak tudi mi, kot manjši kolektiv, smo bili z njimi zelo povezani in smo prvenstvo doživeli zelo osebno.

Moj pogled na nogomet se je seveda spremenil. Dokler sem bil nogometaš, sem nanj gledal kot igralec, po umiku iz nogometa pa sem pridobil neko distanco in drugače gledal na ta šport.  Ugotavljam, da bi mi ta spoznanja kot igralcu prej zelo koristila. Obe plati tega športa (športna in poslovna) sta me zelo veselili in se imam za srečnega, da sem tudi v službi počel nekaj, kar je bilo povezano z mojim prostim časom. Nogomet seveda spremljam še danes.

Po delu v NZS-ju ste začeli sodelovati z nogometnim klubom z Reke. Kakšen je bil povod za to sodelovanje? Je v tujini odnos do športa (nogometa) drugačen?

Ko sem zaključil z NZS-jem, sem šel na samostojno pot. Bil sem nekakšen samostojni podjetnik ali »freelancer«, kot se reče v angleščini. Nekaj časa sem sodeloval tudi z organizacijo UEFA.

Priložnost na Reki se je pojavila v pravih okoliščinah; to je bil eden redkih nogometnih klubov v bližini mojega doma, ki je bil na profesionalnem nivoju in imel velike evropske ambicije. Z njimi sem sodeloval šest let. Tudi na to obdobje ima zelo lepe spomine, saj je HNK Rijeka v tem obdobju vodil slovenski trener Matjaž Kek (sedanji slovenski selektor, op. p.). Pod njegovim vodstvom je klub osvojil prvi in do sedaj edini naslov prvaka na Hrvaškem, kar je bil zelo velik dosežek. Tudi ta uspeh sem doživel zelo osebno in je še danes eden od pomembnejših trenutkov v moji športni karieri.

Danes pa ste svojo strast usmerili v potovanja, saj imate podjetje Z družino v divjino. Organizirate potovanja oz. »pobeg«  družin iz »novih mest v urejeno divjino«, kot ste zapisali na svoji spletni strani. Kaj to pomeni? Zakaj ste se odločili za ustanovitev tega podjetja?

To, da se lahko sam odločiš, kaj boš delal, je čar samostojnega podjetništva. Velikokrat namreč izbereš nekaj, kar poznaš in te veseli. Tako je bilo tudi pri meni. V prostem času sem ogromno potoval in pri tem veliko časa porabil za načrtovanje teh potovanj. Odločil sem se, da bom svoje izkušnje delil, in obenem spoznal, da za družinska potovanja ni prav veliko ponudbe. 

Za družinska potovanja se odloča veliko ljudi, kar se mi zdi super, saj tako nastajajo skupni spomini z otroki, ki zelo hitro odrastejo. To izkušnjo sem razvil do te mere, da je iz nje nastala prava potovalna agencija. In to je zdaj moja služba. Spet nekaj, kar je nastalo iz mojega zasebnega zanimanja in je preraslo v poklic.

Zakaj pa z družino v divjino?

V divjino zato, ker danes ogromno ljudi potuje in so klasične destinacije že zelo »natrpane«, zato je treba zaradi velike gneče res paziti, kam se odpraviš. Divjina ali pa samotni otoki so pravi odgovor na vprašanje, kako se izogniti »gužvi«. Mislim, da so za to najboljše destinacije Kostarika, Borneo, Tanzanija, Indonezija.

Kaj pa vam pomeni divjina?

Divjina je en tak pobeg iz situacije; časi so res čudni, malo epidemija, vojna v Ukrajini, politika, nore razdelitve v družbi ipd.

Prejšnje novo leto sem bil zelo daleč – na skrajnem zahodu Indonezije, na otoku Papua, in tam sem si lahko odpočil od vsega prej naštetega. Zgolj užival sem v lepotah narave. Mene te bolj prepričajo kot človeške stvaritve, zato sem se tam res počutil doma.

Kako sta šolsko znanje in delo na poslovnem oz. marketinškem področju pomagala pri organizaciji potovanj?

Z organizacijo potovanj za družine se ukvarjam šele nekaj let, ampak se mi zdi, da gre vse v pravo smer. Seveda mi marketinško znanje in izkušnje zelo koristijo, mogoče zdaj kot še nikoli poprej. Prej sem se ukvarjal s trženjem med podjetji, zdaj pa s trženjem končnim potrošnikom, kar je velik izziv.

Zdaj, ko je koronakriza že kar nekaj časa za nami, me zanima, kako ste se soočili z zaprtimi mejami, prepovedjo potovanj ipd. Ali je bil to za vas velik izziv?

Tako jaz kot tudi moja družina, s katero vedno skupaj potujemo, smo zelo dobro »pregrmeli« skozi koronakrizo. Precej trmasto smo vztrajali in nismo prenehali s potovanji, pač pa poiskali destinacije, ki v tem času niso bile zaprte. Z družino v divjino smo tako organizirali potovanja na Islandijo, v Kostariko, Peru, na Norveško. Kar veliko potovanj smo lahko izpeljali in mislim, da nam je to pomagalo, da smo se v času, ko je bilo veliko drugih agencij na trgu nedejavnih, nekako profilirali kot resni popotniki. Ob tem moram jasno poudariti, da nismo nikogar ogrožali, ne sebe in ne drugih. Potovanja so bila regulirana, na pot so odhajali testirani ljudje, tako da nikoli nismo staknili nobenih okužb, niti mi nikogar okužili; kvečjemu je bilo za to več možnosti v domačem okolju.

Prihajava počasi proti koncu pogovora, zato me zanima, katera je vaša najljubša destinacija.

To je zelo težko vprašanje. Vsaka destinacija ima prednosti in slabosti.

Eden mojih bolj svežih spominov je srečanje z gorilami v Kongu, t. i. »gorilla tracking«. Gorile so bitja, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega. Zelo so impresivne in obenem so nam zelo podobne. Izkušnja ni bila ravno poceni, ampak bi jo priporočal vsem.

Pri srcu mi je bila tudi Kostarika. Name je naredilo velik vtis, kako so tam okoljevarstveno usmerjeni, tako država kot posamezniki. Ljudje imajo naravo radi, zavedajo se njenega pomena in imajo radi živali, kar zelo cenim. Na Kostariko imam še posebej drag spomin, saj je bila ena redkih držav, ki je bila med pandemijo odprta in smo jo lahko leta 2021 obiskali.

Najlepša hvala za vaš čas in sodelovanje v pogovoru. V prihodnosti vam želim veliko uspeha in nadaljnje sreče.

 

*Fotografije je za objavo prispeval intervjuvanec in so avtorska last. Razredna fotografija je iz arhiva ŠC Sežana.

(Visited 355 times, 1 visits today)
Dostopnost