Maja in Boštjan Pečar – sedaj
Maja Pečar – dijaška leta
Boštjan Pečar – dijaška leta
Sadjarstvo Pečar
Energična podjetnika s svežimi idejami v sadjarstvu
Intervju z Majo in Boštjanom Pečarjem
Maja in Boštjan Pečar, sestra in brat, oba naša nekdanja dijaka, sta z ljubeznijo do domače zemlje in družinske tradicije združila mlade moči ter pogumno stopila na podjetniško pot. Svoje strokovno znanje sta usmerila v sadjarstvo in kreativni pristop pri proizvodnji novih izdelkov. Na slovenski trg sta lansirala tudi svojo novo pijačo cider.
Valerij Rojc, 3. AG
Ko se spominjata srednješolskih let v ŠC Sežana, kateri dogodek, doživljaj ali zanimivost izstopajo?
MAJA: Srednješolska leta so mi ostala res v krasnem spominu, »ful« je bilo dobro. Šele sedaj, ko sem spoznala veliko ljudi iz vse Slovenije, pa tudi ko sem študirala v Ljubljani, sem ugotovila, da je naša srednja šola »zakon«. Glede na to, kar so mi povedali drugi ljudje o svoji izkušnji srednje šole, lahko potrdim, da smo bili kar privilegirani: od zelo lepih odnosov s profesorji do tega, da smo veliko potovali in videli marsikaj. Organizirane so bile številne športne aktivnosti, šli smo smučat, pa za teden dni v hribe. Čeprav smo »Sežana«, tovrstnih aktivnosti vsi niso imeli, niti v Ljubljani.
Mislim, da če bi katerega koli profesorja danes srečala sredi Sežane, bi se lahko pozdravila in pogovarjala. V tem okolju je to normalno, privilegij. Zelo lepi spomini in zelo lepi odnosi.
Pripetljaj? Mogoče se najbolj spomnim, kako smo drveli k Nebri na sendviče. To je bila tista stvar, ki sem se jo najbolj veselila.
BOŠTJAN: Ljudje, bolj ali manj. Še dandanes se večinoma družim s svojimi sošolci iz srednje šole. Nasploh se mi zdi, da sta bila tista generacija in okolje super, če primerjam s pripovedmi drugih iz ostalih srednjih šol.
V medijih se pogosto zasledijo prispevki o vajini podjetniški zagnanosti v sadjarstvu. Kaj vaju je opogumilo, da sta se odločila za nadaljevanje družinske tradicije v pridelavi jabolk, glede na to, da razmere v kmetijstvu niso tako privlačne za mlade kot morebiti drugi poklici?
MAJA: Odločitev ni bila enostavna, kar nekaj časa sva jo premlevala. Kaj naju je prepričalo? Verjetno izkušnja dela drugod, predvsem pa to, da je to delo izven okvirjev urbanega načina življenja. Oba sva spoznala, da se najbolje počutiva na vasi in da sva sama svoja šefa. Imava občutek, da lahko na ta način največ doprineseva. Faktor, da kmetijstvo trenutno za mlade ni najbolj rožnata dejavnost, naju je še bolj spodbudil. In še bolj podžgalo to splošno prepričanje, ki velja tudi v družbi. Midva ne čutiva tako, ampak v kmetijstvu vidiva perspektivo in potencial.
Da, na odločitev je vplivala tudi družinska tradicija. Definitivno je bila prelomnica to, da moj oče tega sam ne bo mogel več opravljati in da bo treba narediti en korak: ali vse prodati ali dati vse v najem ali kateri od naju to prevzeti … Lahko bi rekli, da je to bila kaplja čez rob.
BOŠTJAN: Kljub svoji karieri v službah sva razmišljala dolgoročno. Imela sva idejo, s katero bi lahko uspela, imela pogoje izpolnjene že doma, in pot, da so izzivi bili rešljivi. Razmere v kmetijstvu niso najboljše. Osredotočena sva bolj na podjetništvo, smo v fazi med kmetijstvom in podjetjem. Menim, da se veliko lahko doseže z znanjem. Za kmetijstvo je znano, da gre s časom težko naprej, marsikomu ne gre zlahka. Midva sva z idejo in vizijo to uspela izkoristiti, dobili sva nekaj evropskih projektov, ki so nama izjemno pomagali, vsaj za začetek.
Kakovost pridelka in produktov je prav gotovo odvisna od tal in lege nasada, na katerih vaša jabolka rastejo. S kakšnimi izzivi se srečujeta pri pridelavi jabolk?
MAJA: Naša lega je zelo zelo dobra in imamo več kot 30-letne izkušnje, tako da znamo pridelati dobra jabolka. Naši kupci se raje kot v trgovini odločajo za nakup jabolk pri nas, zato so znak, da imamo višjo kvaliteto jabolk ter dobro lego in pogoje pridelave. Suša in zadnja leta tudi pozeba sta izziva, s katerima se večinoma spopadamo. Suša je rešljiva, pozeba tudi, vsaj delno. Do določene mere lahko rešujemo letino, vendar je to kmetijstvo, in to moraš vzeti v zakup. Zelo pomembna je priprava zemlje, izbor pravih sort in ustrezno sajenje sadik, da so korenine čim globlje in tako kljubujejo suši. Vsi ti dejavniki pa so povezani z znanjem. Ne moreš nabaviti sorte jabolk, tako da rečeš: »Jaz bom sedaj, kar nekaj vzel.« Vse sorte niso primerne za vsa podnebja; sicer jih je veliko preizkušenih, tako da je znanje o sortah na voljo. Vendar nekatere sorte pa niso preizkušene, tak je primer našega nasada, ki je v fazi preizkušanja. Sodelujemo s Kmetijskim inštitutom Slovenije in opazujemo lastnosti nasada, da bi ugotovili, katere sorte ustrezajo in katere ne. Sadike lahko tudi zamenjamo, a čas gre.
BOŠTJAN: Vsekakor so tla in lega nasada pomembni, lahko bi rekli kot pri vinu: na Krasu je čisto drugačno vino kot pri nas ali v Istri ali v primerjavi z ostalimi vinorodnimi območji v Sloveniji. Naši nasadi se nahajajo na Beki. Pogoje za sadjarstvo imamo tukaj zelo dobre, smo na meji med vinorodnimi deželami.
Glavni izziv, ki sem ga zaznal pri širjenju dejavnosti, je povezan s pridobivanjem novih parcel. Soočiš se s številčno razparceliranostjo in neurejenim lastništvom parcel, na ta način kmet zelo težko širi zemljišče. Dodatni izzivi so divje živali in ekstremna vremenska obdobja, kot je suša. Zato je pomembno, da najdeš rešitev, ki ublaži ekstremne vplive. Eno leto je večji pridelek, drugo leto manjši, vendar je potrebno s končnim produktom ustvariti čim manjšo razliko v izpadu pridelka. S ciderjem (alkoholna pijača iz fermentiranega jabolčnega soka, op. p.) smo naredili prav to, da je v primeru dobrega letnika, ko je količina vina večja, mogoče ublažiti morebitni ekstrem v naslednjem letu.
Na kakšen način pridobivata nova znanja in izkušnje v sadjarstvu, da lahko sledita sodobnim smernicam in razvijata inovativne produkte?
BOŠTJAN: Zavedamo se, da je potrebno znanje izboljševati in biti vedno odprt do novih stvari. Večino novih znanj se pridobi z mreženjem, izkušnjami in znanjem, ki ga imajo drugi podjetniki v kategorijah in panogah, ki niso identične naši. Tako okolje, da se lahko z ljudmi pogovoriš in širiš ideje, je zlata vredno. Hkrati se stalno izpopolnjujemo na področjih, kjer imamo slabše znanje, tako da se nadalje izobražujemo ali se sami učimo ali pa gremo do strokovnjakov, ki to že obvladajo. Specifičen primer: za linijo polnjenja ciderja smo se obrnili k pivovarjem, za vino k vinarjem, za podjetništvo smo šli na inkubatorje, za marketing smo dobili nasvete pri marketinških agencijah oz. strokovnjakih, ki se s tem ukvarjajo ipd.
Evropska unija podpira projekte in programe na različnih področjih, tudi preko Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. V katerih projektih sta sodelovala ali pa zaznala priložnost za razvoj svoje dejavnosti?
MAJA: Pohvaliti se moram, da se pri nas trenutno izvajajo trije taki projekti v okviru Programa razvoja podeželja. Tri projekte vodimo mi, v enem smo partnerji, eden pa se nanaša na financiranje našega prevzemnika. Znanje, ki sem ga pridobila na fakulteti, sem uspešno izkoristila za pridobitev sofinanciranja razvoja kmetije. Če hočeš kmetijstvo dvigniti na višji nivo, ki bo zagotavljal delovna mesta, se je potrebno angažirati na področju razvoja. Odločila sva se, da delava na razvoju, prijavila vsebine in iz evropskih sredstev pridobila financiranje za aktivnosti, ki sva jih v vsakem primeru imela namen izvajati.
BOŠTJAN: Možnost projektov je potrebno izkoristiti in so pomemben del kmetijstva. Menim, mora biti moderen kmet 50 % časa v pisarni, vendar potem zmanjka časa, saj je birokracija zahtevna in dokumentacija zahtevna. Trenutno izvajamo zastavljene pilotne projekte, delamo s Kmetijskim inštitutom Slovenije, preizkušamo tuje sorte za namen pridelave v jabolčna vina, ki jih prvi v Sloveniji testiramo, delamo sadne penine in predelavo sadja z višjo dodano vrednostjo predstavljamo ostalim sadjarjem kot rešitev za večjo prilagodljivost okoljski problematiki oziroma ekstremnemu vremenu.
Razvila sta svojo blagovno znamko, Malner cider, s katero se uveljavljata na slovenskem trgu. Ponudba zajema dva produkta, poimenovana Malner Auster in Malner Bora. Kaj natačno pomeni cider in od kod ideja za proizvodnjo ciderja?
MAJA: Cider je mednarodno zelo uveljavljena beseda, pri nas pa ne. Pri nas se uporablja za jabolčno vino beseda jabolčnik. Moje mnenje je, da je ta beseda manj primerna, ker določene ljudi (na primer Primorce) to zmede. Ampak to je jabolčno vino. Cider pa je produkt, ki sloni na jabolčnem vinu, ima ga za osnovo. V večini delov sveta se za komercialne ciderje enostavno primeša sok, razne aditive, vodo in se ga gazira. Po definiciji je to fermentirana alkoholna pijača, na bazi jabolčnega soka, komercialno pa se ga dobi večinoma vedno gaziranega. Ampak po različnih delih sveta se ga drugače proizvaja; recimo, Francozi imajo popolnoma svoj način proizvodnje: začnejo delati vino, še mlado stekleničijo kot penino. Torej čisto drugačen postopek.
BOŠTJAN: Malner je staro ime naše domačije: Malnarjevi. Auster in Bora ponazarjata različne kontraste v naših produktih, kar je oblikovalec ponazoril tudi na etiketi. Auster je jugo, topel veter. Bora je burja, severni, hladni veter. Imamo torej dva produkta: eden je bolj nežen, sladek, medtem ko je drugi bolj surov, suh. V imenih produktov sta ponazorjena tudi kontrasta, da sva brat in sestra in značilnost, da jabolka potrebujejo mrzle noči in tople dneve.
Naši ciderji se razlikujejo po letnikih, kot v primeru vin. Oba naša produkta se razlikujeta stopnji alkohola, po količini nepovretega sladkorja (polsuh in polsladek) in po vsebnosti surovine. Eden ima 50 % jabolčnega vina, drugi 70 %, ostalo je sok, razen pri Austerju dodamo še malenkost vode, da znižamo alkohol.
Brkini so bili že v času Avstro-Ogrske znani po tem, da so pridelovali izjemno sadje. Obstajal naj bi dokument, da so brkinska jabolka pošiljali neposredno Mariji Tereziji na dvor in naj bi bila nad njimi navdušena. Od nekdaj je bila ta regija znana po sadju. V zadnjih 20. letih so se površine sadovnjakov zmanjšale iz 150 ha sadovnjakov na 90 ha, kar za 40 %. Sadovnjaki se opuščajo. Sem najmlajši kmet v regiji, ki se s tem ukvarja. Tovrstna panoga se zdi za mlade neperspektivna, saj je ogromno dela in prihodki so nestabilni.
Iskali smo neko dodano vrednost pri pridelavi jabolk po zgledu Evrope. Zahodnoevropske države, kot sta Francija in Anglija, so imele podoben način sadjarstva, kot ga mi imamo trenutno, pridelovali so večinoma jabolka 1. kvalitete, torej namenjena prodaji, za uživanje. Večji delež jabolk na trgu iz konkurenčne pridelave iz vzhodne Evrope je bil razlog, da se je sadjarstvo v zahodni Evropi usmerilo v produkte, ki imajo večjo dodano vrednost. Podobno situacijo sva zaznala tudi na slovenskem trgu, v ponudbi je bilo prisotnih vedno več jabolk, ki so konkurenčna domačim in jim znižujejo ceno. Samo pridelovanje jabolk ni več donosno, kot je bilo 30 let nazaj (pa tudi takrat je večino sadjarjev imelo nasade poleg službe). Po vzoru preusmeritve sadjarstva v državah zahodne in severne Evrope, sva se odločila za usmeritev v produkte z višjo dodano vrednostjo. Najbolj je izstopal cider, saj je kot pijača že stoletja prisoten. Pri nas v Sloveniji je v določeni meri prisoten kot mirno jabolčno vino, ampak to ni bil prestižen oz. visokokakovostni produkt, ki bi ga lahko tržili.
V zadnji sezoni Štartaj Slovenija se vama je ponudila priložnost za poslovni zagon. Zakaj odločitev za tovrstni projekt in kaj vse je bilo potrebno, da sta uspela svojo blagovno znamko pozicionirati na police trgovske mreže Spara? Kakšne izkušnje sta pridobila v tem projektu?
MAJA: Na blagovni znamki Malner cider sva začela delati, še preden sva se odločila, da bova odšla na Štartaj Slovenija. Definitivno je poudarek na tem, da midva nisva naredila blagovne znamke za Štartaj Slovenija, ampak sva jo že pred tem naredila. Ker so nama razmere, povezane z epidemijo, onemogočile, da bi šla s produktom v bare in lokale, sva ugotovila, da moraš tržiti produkt tudi preko različnih trgovskih kanalov. Naš produkt oziroma cider ni poznan večini Slovenije. Ko uvajaš nov produkt na trgovske police in ga kupci ne poznajo, ga tudi ne izberejo na polici. V Štartaj Slovenija so nama poleg znanja o proizvodnji, pomagali tudi z logistiko in načinom, kako z velikim trgovcem poslovati, nudili tudi veliko promocije za prepoznavnost izdelka. Za promocijo bi morala sicer vložiti veliko sredstev, da bi uspešno ozaveščala ljudi, kaj najina pijača sploh je.
Danes investirata v opremo, nasade in tehnološki proces in načrtujeta prihodnje korake v podjetništvu. Kakšni so vajini prihodnji cilji in vizija?
MAJA: Najin problem je, da imava veliko ciljev in ogromno idej. Ponavadi se morava kar omejiti in osredotočiti, kateri cilji so res uresničljivi, dobičkonosni, oz. katere prej uresničiti, katere kasneje. Ves čas vlagava. Razvijala bova ciderje, saj je še veliko potenciala, lahko se igraš z različnimi tipi penin: od dodajanja okusov, do uporabe postopkov, ki so vezani na pivovarstvo ali vinarstvo. Imava eno veliko igrišče, ki ga morava preučiti in ugotoviti, kaj želijo kupci.
BOŠTJAN: Širši cilj je zagotoviti, tako nama, kot mogoče drugim, stabilno delovno mesto. Želiva razviti podjetje, ki bi zaposlovalo, pa tudi da je delo v veselje. To je rdeča nit startupov, da začneš delati nekaj, kar ti je v veselje, v smislu služba je hobi. Zaenkrat načrtujemo širjenje prodaje, spremljamo podatke iz lastne proizvodnje, kaj želi trg in nato bova prilagodila smer podjetja, vsekakor v naši panogi pridelave jabolk in sadja nasploh.
Dolgoročni cilj je vstop na tuje trge. Slovenijo smo vedno dojemali kot naš domač trg, a je premajhen. Več priložnosti za povečanje prodaje je v tujini. Mogoče bi povečali kapacitete z možnostjo odkupa lokalnih jabolk po višji odkupni ceni jabolk, saj ima končni produkt višjo dodano vrednost. Z višjo odkupno ceno jabolk bi podprli lokalne sadjarje.
Vajin nadaljnji študij in podjetniška pot temeljita tudi na pridobljenem znanju v gimnaziji v ŠC Sežana. V kolikšni meri sta lahko uporabila pridobljeno znanje in kje vama koristi?
MAJA: To je zelo težko reči, ker mi smo se v gimnaziji učili zelo splošne vsebine. Ampak ne bom temu rekla znanje, ampak veščine. Zakaj? Zato ker v podjetništvu potrebuješ veščine, to pomeni, da se moraš biti sposoben učiti nekaj, česar ne piše v knjigah. Moraš biti sposoben se hitro »obrniti«, hitro odreagirati, komunicirati, biti sposoben mreženja in še več veščin je. Definitivno, gimnazija, kar sem prej razlagala, ti odnosi in ta odprtost, so mi dali veliko vzora, kako lahko gradiš zelo dobre odnose. Zelo težko je reči, ampak ti dajo eno tako odprtost do različnih izzivov.
BOŠTJAN: Še vedno se spomnim profesorice geografije v Sežani, ki nam je rekla, da ima človek pri šestnajstih letih najširše znanje v življenju. In je res. Od gimnazije naprej pridobivaš vedno več znanja, ampak je vedno bolj fokusirano. Nisi več sposoben nadgrajevati širšega znanja. Z izobrazbo sem bil zelo zadovoljen, pomagala mi je na veliko področjih. Bil sem na podjetniškem modulu in tako pridobil nekaj osnovnih znanj, čeprav sem bil na gimnaziji namesto na ekonomski smeri. Največ pomanjkanja znanja sva imela pri podjetništvu, ekonomiji, marketingu, saj sva oba z Majo naravoslovca. Neka osnovna znanja imava že od srednje šole. Osebno mi je bilo super.
Maja, zaposleni ste bili na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Lahko na kratko predstavite svoje delo na fakulteti? Kako ste ga usklajevali z delom v domačem podjetju?
MAJA: Na fakulteti sem bila zaposlena do leta 2019. Po izobrazbi sem doktorica fizike, na Pedagoški fakulteti sem bila raziskovalka in asistentka na oddelku za fiziko in tehniko. Zadnjih nekaj let pa sem razvijala podjetje doma, delala na fakulteti in z rojstvom otroka so se vsemu pridružile še družinske obveznosti. Zelo dobro moraš biti organiziran, to je bistvo, pa voljo moraš imeti. Stvari, ki sem jih počela na fakulteti, sem delala z veseljem. Na koncu sem delala večinoma samo na evropskih projektih in ti projekti, s katerimi sem bila od začetka, so bili kot moji otročički. Nanje se navežeš in res osebno dojemaš stvari, ki jih delaš, ker ti res pomenijo veliko oz. vidiš, da delaš spremembo, da narediš eno dobro stvar. Če verjameš, da je to, kar delaš zelo pomembno, potem enostavno gre. Najdeš energijo in čas
Kakšen nasvet bi dala nam dijakom, ko se odločamo za študij in izbiro poklica?
MAJA: Veš, v čem je problem? Ko sem bila jaz dijakinja in sem se odločala za študij in poklic, sem ga zgrešila. Odločila sem se za študij, ki sem ga potem v roku enega leta zamenjala. Potem sem se vpisala na fakulteto, ki sem jo končala in se tam zaposlila, ampak sem to spet zamenjala (sicer čez 10 let). Torej sem zamenjala študij in tudi poklic. Tako, moj nasvet je: »Ni napačnih poti.« Jaz sem se po tem velikokrat »tolkla po glavi«, češ: »Ojoj, narobe sem se odločila, šla sem na nepravo pot.« Ampak na koncu ugotoviš, da ni bilo neprave poti, da ti vsaka pot da neke izkušnje, ki te bogatijo in na podlagi katerih se ti odločaš za naprej. To pomeni, da ni napačnih odločitev in ni napačnih poti, tako da nas ne sme biti strah podati se na neznano pot. To je izredno pomembna veščina.
BOŠTJAN: Ne se omejevati. Če slediš določenim trendom, coni udobja, torej vlagaš malo truda in nočeš tvegati, ne boš dosegel uspeha kot podjetnik; iskati je potrebno nišne dejavnosti. Jaz bi temu rekel, da si radoveden. Slovenci smo preveč ponižni in ne razmišljamo, da smo npr. razvitim državam enakovredni v znanju, v delovnih navadah celo še bolj. Imamo veliko znanja in ga v lastnem podjetništvu premalo uporabljamo; ko greš po svetu, opaziš razliko – smo sposobni tudi mi to narediti.
Ne se bati. Ko prvič ne uspeš, poskusiš ponovno. Ko ne uspeš drugič, poskusiš tretjič in tako, dokler ne uspe. Vztrajnost.
