Skoči na glavno vsebino

Intervju z Andrejo Tomažič Hrvatin

Andreja Tomažič Hrvatin se je že v otroštvu zaljubila v glasbo in to navdušenje jo je spremljalo ves čas šolanja. Srednja šola, kot pove Andreja v pogovoru, je bila z glasbeno ponudbo za dijake zelo skopa, zato je pot do nje našla na drugačen način, saj si ni mogla predstavljati življenja brez glasbe. Danes je moja sogovornica vodja več različnih pevskih zborov, pevka v Vokalni skupini Karina, dirigentka in skladateljica. Njeno poslanstvo je širjenje glasbene radosti in ohranjanje ljudske dediščine. Andreja nas spodbuja, da sledimo svojim strastem in odkrivamo lepoto glasbe.

Avalon Rolli, 3. BG

Andreja, vem, da ste glasbenica tako rekoč od rojstva. Že v osnovni šoli ste peli, bili ste v oddaji Karaoke z Dejo Mušič, zelo zgodaj ste začeli z igranjem klavirja. Kaj vas je pritegnilo h glasbi? Ali je morda še kdo v vaši družini glasbenik?

Rodila sem se v glasbeni družini. Mama se je v glasbeni šoli učila igranja na klavirsko harmoniko in že v otroštvu sva veliko skupaj prepevali; oče pa je samouk na diatonični harmoniki. Moje otroštvo je bilo prežeto z glasbo. Ko sem začela hoditi v šolo, so mi starši kupili eno majhno električno klaviaturo in na njej mi je mama pokazala, kako se zaigra nekaj preprostih pesmi, npr. Čuk se je oženil. To mi je bilo zelo všeč in takoj sem poskušala kaj zaigrati tudi sama. V osnovni šoli smo dobili obvestilo za starše, da kdor se želi vpisati na glasbeno šolo, naj napiše, kateri inštrument bi rad igral. Takrat sem sama izrazila željo, da bi igrala klavir, in tako se je vse začelo.

So morda tudi vaši otroci glasbeno nadarjeni?

Sedaj, ko sem mama, tudi s svojimi otroki kar veliko prepevamo, igramo, poslušamo glasbo, hodimo na koncerte, glasba nam je res ljuba. Sin se uči harmonike in tube. Hčerka pa zelo rada prepeva in se rada igra za klavirjem, poskuša zaigrati določene melodije ali pa si izmišljuje svoje.

Obiskovali ste Šolski center Srečka Kosovela Sežana. Ali mi lahko opišete svoje srednješolske izkušnje? Je bilo težko usklajevati gimnazijo in glasbeno šolo?

V glasbeno šolo sem hodila že med osnovno šolo in jo takrat tudi zaključila. Med šolanjem na gimnaziji pa sem obiskovala ure orkestra, saj sem takrat v orkestru igrala prečno flavto. Vse te vaje so mi predstavljale sprostitev od učenja, ki ga je bilo na gimnaziji kar precej. Moram pa reči, da sem v srednji šoli pogrešala dijaški pevski zbor ali kakšno drugo glasbeno udejstvovanje v sklopu srednje šole. To sem potem iskala drugod, v cerkvenem pevskem zboru, v manjših vokalnih skupinicah, saj si nisem znala predstavljati prostega časa brez glasbe.

Sedaj ste umetniška vodja in tudi pojete v Vokalni skupini Karina. Kakšne pesmi pojete?

Vokalna skupina Karina je ena izmed mojih glasbenih zasedb, ki jih vodim, in je nastala bolj spontano. Sicer sem z zborovodstvom začela kot 18-letna mladenka. Takrat sem se vpisala na dirigentski tečaj, ki je trajal dve leti, hkrati pa sem nabirala izkušnje v Moškem pevskem zboru Slavnik. Kasneje sem se v času študija v Kopru pridružila Akademskemu pevskemu zboru Univerze na Primorskem, kjer sem bila najprej korepetitorka, kasneje pa asistentka dirigenta. Moram reči, da sem se od dirigenta Ambroža Čopija ogromno naučila in on je bil tudi tisti, ki me je spodbudil, da sem se kasneje vpisala še na študij dirigiranja in vokalne komozicije. Že precej let vodim tudi Mešani pevski zbor Sežana. Vokalna skupina Karina pa je zgodba, ki se je začela prav v prej omenjenem študentskem zboru. Ko so dekleta zaključevala študij in s tem tudi prepevanje v APZ UP, smo pevke, ki smo med študijem postale tudi dobre prijateljice, oblikovale vokalno skupino. Prvič smo skupaj zapele na neki poroki. Bilo nam je zares lepo, uživale smo in smo rekle, da me bi pa to še kdaj. Organizirale smo se in začele z vajami in nastopi ter kasneje ustanovile društvo. Izbrale smo precej pester repertoar od priredb ljudskih pesmi, klasične zborovske glasbe do te, ki se že spogleduje z bolj zabavno sceno in za katero večinoma sama napišem aranžmaje, prilagojene za našo skupino, in tako popevke dobijo novo »karinasto« preobleko.  Repertoar je zelo raznolik, tako kot smo me same.

Kakšne so vaše sopevke (pevke v isti skupini, op. p.)? Se od njih kaj naučite?

Pevke v skupini Karina imamo vsaka svoje specifike, smo tudi karakterno različne, a hkrati se znamo sprejemati, slišati želje druga druge, se dopolnjujemo in skupaj ustvarjamo že preko 10 let. V takšni skupini se človek gotovo neprestano uči. V glasbenem smislu je pomembno, da skladbe, ki jih pojemo, skupaj začutimo in se pogovorimo, kaj želimo z določeno skladbo sporočiti poslušalcem oz. kaj jim želimo dati. Sicer pa smo vse aktivne v predlogih, kako izvesti skladbo kar najbolj kvalitetno in muzikalno.

Bi nam predstavili svoje najpomembnejše izkušnje?
Skozi življenje se ves čas učimo. Sama sem prepričana, da glasba je svetu zato, da nam je lepo. Da se ob njej dobro počutimo, sprostimo in da vzbudi naša čustva, da deluje na ta naš sentimentalni del. Delam z zelo različnimi zasedbami – študentskim zborom, upokojenci, profesionalnimi glasbeniki in takimi, ki ne poznajo not. Z vsako skupino je izziv delati in z vsako delam na drugačen način. Najpomembneje pa je to, da se ljudje ob glasbi učijo, rastejo, uživajo, doživljajo lepe trenutke, so zadovoljni in srečni. Moj cilj je, da jim pri tem pomagam.

Prebrala sem, da vas zelo zanima ljudska glasba. Ali menite, da ljudje nanjo pozabljajo in da zato ta zvrst glasbe počasi izumira?

Res je, ljudsko glasbo imam zelo rada; je del nas in to so naše korenine. Na Slovenskem je v preteklosti prevladovalo podeželsko prebivalstvo in med temi ljudmi je bila doma ljudska glasba. Ljudi je spremljala na vsakem koraku od rojstva do smrti, ob delu, ob sprostitvi; to je bilo njihovo razvedrilo, njihovo veselje in tudi tolažba. Za diplomsko delo sem raziskovala prav ljudsko glasbo, ljudske pesmi, ljudske instrumente, ljudski ples in običaje, povezane s to glasbo. Ko sem obiskovala starejše ljudi, ki so mi pripovedovali, kaj jim ta glasba pomeni, ko so mi zapeli stare pesmi, sem spoznala, da je to bogastvo, ki bi ga res morali negovati. Zelo mi je všeč, da tudi mladi skladatelji, npr. Andrej Makor, Ambrož Čopi, Tine Bec in še drugi uporabljajo stare ljudske napeve in jih vpletajo v svoje zborovske kompozicije. Tudi med pevskimi zbori so tovrstne skladbe precej izvajane. Tako ta glasba ostaja živa tudi pri mladih, ki pojejo v zborih, ali pa so ljudske pesmi svoje (novo) mesto našle v popularni glasbi, kot npr. pri Rudiju Bučarju, ki je pobrskal po istrski zakladnici, pesmi obogatil z drugačnimi ritmi ali inštrumenti in jih zopet ponesel med ljudi.

Kot vsak nastopajoči imate verjetno tudi vi kdaj tremo. Kako se z njo soočate? Ali kdaj tudi ta trema vpliva na vašo izvedbo nastopa?

Trema je tudi pri meni prisotna; je pa res, da se v družbi drugih glasbenikov na nastopu ta zmanjša na minimum; ko nastopam sama, je trema veliko večja. Zelo mi je bil všeč nasvet ene od mojih sopevk, ki ga velikokrat tudi sama povem svojim pevcem. Na nekem zborovskem glasbenem tekmovanju me je bilo zelo strah, kako bom izvedla »solo del« v eni izmed skladb. Sopevka me je vprašala: »V čem je problem?« Odgovorila sem, da mi srce tolče kot noro. »Dobro, dej ti reči svojemu srcu, naj tolče, ti boš pa pela, saj ni problema, saj se da oboje hkrati.« In to je pomagalo. S takim dojemanjem sprejmemo tremo. Ji rečemo: »Bodi z mano, če že hočeš biti, jaz bom pa uživala in pela.« Tako ji odvzamemo moč. Seveda pa velja tudi, da več nastopov in izkušenj pripomore k zmanjšanju treme.

Kako mora mlad glasbenik poskrbeti za svojo prepoznavnost? Kako je ta prepoznavnost pomembna za profesionalno kariero?

Ne vem. Vsaj pri meni je tako, da ljudje dobro delo prepoznajo. Pokličejo me npr. iz enega zbora, drugega zbora in me povabijo k sodelovanju, saj vedo, da delam s srcem, predanostjo in znanjem. So pa dandanes socialna omrežja, YouTube in druge internetne strani nasploh tudi pomembni za prepoznavnost. 

Ali menite, da so ženske na glasbenem področju v težjem položaju kot moški? Kako ste vi to doživeli?

V Sloveniji nisem dobila občutka, da bi bila glede česa prikrajšana. Imamo tudi čedalje več dirigentk. Ko pa sem študirala v Trstu, sem doživela nekaj takih pripetljajev ali pa vsaj občutkov, da se mora ženska malo bolj potruditi, da bi jo sprejeli enako kot moške. Že na začetku študija mi je nek profesor rekel: »Ko sem te prvič spoznal sem si mislil, da ne obetaš kaj dosti, ženska pač. No, sedaj pa vidim, da iz tebe še nekaj bo.« Moram reči, da je bil to sicer srčen profesor in sem se od njega veliko naučila, prvi vtis pa res ni bil najboljši. Že nasploh mi je bilo precej težko na začetku študija v Italiji, že zaradi tujega jezika, tam tudi nisem nikogar poznala, vse je bilo novo, a sčasoma sem se vsemu privadila.

Kaj bi svetovali nekomu, ki želi kariero v glasbi?

Naj sledi svojim sanjam in naj se ne ustraši. Ko sem bila v najstniških letih, si nisem predstavljala, da bi lahko od glasbe živela, mislila sem, da bo to ostal moj hobi. Takrat nisem poznala veliko ljudi z glasbenega področja, da bi se z njimi pogovorila o tem. Zato sem se potem tudi vpisala na splošno gimnazijo, zatem na študij razrednega pouka, šele kasneje sem se vrnila na svojo glasbeno pot. Če nekoga glasba veseli in bi želel z njo nadaljevati tudi poklicno, je treba delati in se izobraževati na tem področju; obenem pa je zelo dobrodošlo, da se človek pogovori z ljudmi, ki delajo kot glasbeniki.

Veliko glasbenikov, ki pišejo svoje pesmi, pravi, da je pisanje zanje nekakšna terapija. Je tudi tako pri vas?

Lahko bi tako rekli. Uživam, ko dobim navdih in se potem usedem h klavirju, začnem razmišljati o melodiji in harmoniji. 

Velikokrat tudi že konkretno vem, za koga pišem – ali je to za določen pevski zbor ali vokalno skupino. Ko ustvarim skladbo, mi to daje neko zadoščenje; pesem je kot nek moj otročiček in ob tem občutim veliko zadovoljstvo. Ko pa pesem zazveni še med ljudmi, se vsi moji občutki sklenejo v nekaj zelo lepega.

Kaj je najtežje pri ustvarjanju lastne skladbe?

Velikokrat si zamislim začetno melodijo ali glasbeni motiv, ki mi je zelo všeč, potem pa včasih predstavlja izziv, kako ta motiv razviti dalje. Velikokrat ustvarjam melodijo na izbrano besedilo. Pri tem se trudim, da melodija sledi zgodbi in podkrepi besede, obenem pa ostaja melodična, da so pozamezne linije tudi vokalno lepo speljane, pa seveda, da se upoštevajo harmonska in druga glasbena pravila. No, uskladiti vse to je včasih kar izziv; začne se z navdihom, potem pa je potrebnega veliko znanja in na nek način kombinatorike, da skladbo dokončam.

Poleg glasbe vas zanima še veliko drugih stvari, kot so npr. fotografiranje, likovno ustvarjanje, grafično oblikovanje … Kako se ta zanimanja povezujejo z vašim delom?

Vse našteto spada v umetnost, ta pa me od nekdaj osrečuje. Že od malega sem rada pela, igrala, risala in ustvarjala in to še vedno rada počnem. Ob pogledu na lepo sliko ali fotografijo lahko dobim glasbeni navdih in obratno, ko imam v sebi neko melodijo, me ta navdihne, da ustvarim narišem ali oblikujem kaj zanimivega. Zadnje čase mi je tudi grafično oblikovanje zelo blizu. Pravkar je v pripravi moja prva knjiga za otroke, za katero sem napisala besedilo in izdelala tudi ilustracije. Gre za zgodbo o glasbenih tonih, s pomočjo katere si otroci lažje zapomnijo njihova imena in tonske višine.

Poleg glasbene šole klavirja, flavte in petja ter splošne gimnazije v Sežani ste obiskovali tudi vzporedno glasbeno izobraževanje (VGI) na koprski gimnaziji, študirali ste razredni pouk na Pedagoški fakulteti v Kopru ter zborovsko dirigiranje in vokalno kompozicijo na Konzervatoriju za glasbo Giuseppe Tartini v Trstu. Katera šola vas je najbolj oblikovala kot osebo?

Vsako šolanje je oblikovalo določen del mene. Gimnazija me je zaradi vsakodnevnega učenja naučila samodiscipline in reda, kar mi je pomagalo tudi kasneje na faksu in v življenju nasploh. Na pedagoški fakulteti sem razvijala znanja, ki so potrebna za delo ljudmi, tako z mladimi kot starejšimi. Umetniška gimnazija mi je dala spodbudo in zagon, da sem nadaljevala s študijem glasbe. Za teoretične predmete sem imela zelo dobrega profesorja, Ambroža Čopija, petja pa sem se učila pri profesorici Tanji Grlica; oba pa sta me vzpodbudila, da grem naprej. Trst je bil spet posebna izkušnja. Morala sem nadgraditi svoje znanje italijanščine. V času študija v Trstu sem spoznala ogromno novih ljudi, ki niso bili samo iz različnih koncev Italije, ampak tudi iz drugih držav. Tudi nekateri profesorji so prihajali učit iz tujine, imeli smo dodatna izobraževanja in seminarje. Vse to mi je dalo neko širino v glasbi in izkušnje za naprej.

Ste priznana zborovodkinja in dirigentka. Kakšen je odnos do glasbe v Sloveniji?

Ljudje ne moremo brez glasbe, res pa je, da so nam všeč različne zvrsti, ampak glasba je glasba in je del nas. Mislim da ni človeka, ki ne bi užival v poslušanju glasbe. Potem pa je tu samo udejstvovanje v glasbi. V današnjem času je veliko možnosti vključevanja v glasbeno izobraževanje v šolah, glasbenih šolah, glasbenih društvih itn. Tisti otroci, ki jih to veseli ter se vsaj za nekaj let vključijo v kaj od naštetega, gotovo dobijo lepo popotnico za življenje in imajo tudi kot odrasli drugačen, mogoče bolj spoštljiv odnos do glasbe.
Opažam, da se mladi (vsaj v mojem okolju) zadnje čase spet zelo zanimajo za ukvarjanje z glasbo. V Sloveniji je že od nekdaj živo izročilo zborovskega petja in zato imamo ogromno pevskih zborov. Veseli me, da je med njimi veliko mladinskih in študentskih pevskih zborov. Super je, da mladi na ta način prepletejo glasbene izkušnje z druženjem in tudi potovanji (tekmovanja, turneje). Mogoče je v nekaterih predelih Slovenije to še bolj prisotno, ampak se tudi v naših krajih premika na bolje, saj se ustanavljajo mlade vokalne skupine, pevski zbori; obstoječi pevski zbori pa še naprej skrbno negujejo tradicijo zborovske pesmi.

Še zadnje vprašanje. Kakšni so vaši cilji za prihodnost?

Vsekakor bi rada nadaljevala z glasbenim ustvarjanjem in poustvarjanjem ter predajanjem glasbenega znanja vsem generacijam, željnim glasbenega ustvarjanja. Veselim se izdaje moje glasbene knjige za otroke in upam, da ta ne bo edina. Rada bi se preizkusila tudi v delu s čisto majhnimi predšolskimi otroki. Rada se učim, preizkušam nove stvari, ustvarjam in to mi daje veselje ter tlakuje mojo pot v prihodnost.

Najlepša hvala za sodelovanje v intervjuju. Moram priznati, da ste me s svojim predanim in strastnim odnosom do glasbe navdušili. Naj vaša misel, da je glasba nepogrešljivi del življenja, ki s harmonijo zvokov naredi svet lepši, še dolgo odmeva tudi med našimi bralci.

(Visited 357 times, 1 visits today)
Dostopnost