Skoči na glavno vsebino

Intervju z Dušanom Štolfo

Ste vedeli, da je naš ravnatelj nekoč gulil iste šolske klopi kot mi? Po končani gimnaziji se je Dušan Štolfa odločil za študij zgodovine in sociologije. Prehodil je poklicno pot od učitelja na osnovni šoli do ravnatelja prav tiste srednje šole, ki jo je sam obiskoval. V intervjuju mi je zaupal kar nekaj dogodivščin iz svojih dijaških časov. Intervju z ravnateljem je bil zame zelo zanimiva in prijetna izkušnja; ugotovil sem, da je Dušan Štolfa preprost, a tudi zelo resen človek, ki se zavzema, da dijaki niso samo številke. Spregovorila sva tudi o njegovih začetkih poučevanja in spreminjanju šole skozi čas. Vabljeni k branju.

Vito Peric, 2. AG

Gospod ravnatelj Dušan Štolfa, poveljujete lastnim šolskim klopem. Je poseben občutek biti ravnatelj »svoji« srednji šoli?

Seveda je! Ko sem bil jaz dijak te šole, je bila šola v razcvetu in seveda je bil kasneje izziv postati ravnatelj svoje šole, čeprav si nikoli nisem mislil, da bom kdaj ravnatelj. Na razpisano mesto ravnatelja sem se prijavil, ko je bila šola v precejšnji krizi. Bil sem sprejet in še kar vztrajam.

Kako se spominjate obdobja, ki ste ga preživeli v srednji šoli?

Prekrasno! To je bila čudovita izkušnja. Bil sem del druge generacije te šole; srednja šola je bila takrat namreč na novo ustanovljena. Dijaki smo zelo hitro ugotovili, da lahko kot vzvod uporabimo dve magični besedi: afirmacija šole (uveljavitev šole, op. p.). To nam je marsikaj omogočilo. Ne kakšnega vandalizma, se razume, ampak smo se lahko vključevali v raznorazne projekte. Dijaki smo npr. sami pripravili novoletno predstavo, ki smo jo odigrali tudi na raznih osnovnih šolah. Šola nam je takrat plačala en avtobus in smo se vozili okrog. Udeležili smo se tudi dijaškega prvenstva Primorske v nogometu. Z učitelji smo se krasno razumeli. Seveda smo tudi mi imeli kakšne težave, a če bi zdaj začel govoriti o tistih zadevah, bi šli nekaterim dijakom lasje pokonci. Kako se je takrat spraševalo in kako se je takrat zaključevalo … kakšne pritožbe neki! Vse smo morali preživeti, ampak spomini so fantastični.

Sam sem imel težko odločitev glede izbire srednje šole. Zakaj ste vi izbrali srednjo šolo v Sežani in ali je bila vaša odločitev lahka?

Ja, v igri sta bili Postojna ali pa Sežana. Kot že rečeno, Sežana je bila takrat nova šola, še ne popolnoma uveljavljena, in je v mojem primeru bolj mama odločila, katero šolo naj izberem. Sam sem nekaj sanjal o kemijski šoli, ampak zdaj vem, da bi naredil hudo napako.

Za kateri študij ste se odločili po končani gimnaziji?

Za zgodovino in sociologijo.

Izvedel sem, da je bila vaša poklicna pot najprej povezana s poučevanjem. Učili ste na osnovni šoli. Kako se spominjate tega obdobja?

Tudi zelo krasno obdobje. Pet let sem bil na osnovni šoli v Hrpeljah. S poučevanjem sem sicer začel prav na tej šoli, ko sem nadomeščal profesorico Nadjo Prihavec, ki je bila takrat na porodniškem dopustu. Ko se je profesorici porodniška iztekla, so me pa povabili na Kozino oziroma v Hrpelje in tam sem poučeval zgodovino in geografijo, čeprav za to sploh nisem imel prave izobrazbe. Vendar sem se dovolj dobro pripravil, da sem učence kar dobro naučil tudi geografijo. Tu sem se »izbrusil« kot učitelj. Ugotovil sem, do kakšnih nivojev lahko gremo in da ni enako poučevati šestega razreda osnovne šole in četrtega letnika gimnazije. Ko namreč prideš s fakultete, se ti zdi vse grozno pomembno. Menim, da bi moral vsak gimnazijski učitelj najprej vsaj tri leta poučevati na osnovni šoli, da bi spoznal, kaj pomeni zares učiti. V srednji šoli imamo že selekcionirane dijake, v osnovni šoli pa imaš vse. Od tistih, ki res zelo težko razumejo osnove, pa do tistih, ki jim, karkoli jim daš, daš premalo.

 Je bil učiteljski začetek težak?

Začetek je bil seveda težak, normalno. Prideš v šolo in te vržejo kot mačko v vodo in moraš plavati. Če si sposoben, boš uspel; če nisi, pač ne boš. A če si zagnan in te poklic učitelja veseli, ni nič težko. Jasno pa je, da se je treba kot učitelj izoblikovati in najti svojo pot. Profesor Pavletič je nekoč rekel, da mora vsak učitelj najprej »fardirbat« (pokvariti oz. uničiti, op. p.) pet generacij, nato postane pravi učitelj.

Ste bili kot današnji učiteljski začetniki zelo zaposleni s pripravami?

Seveda. V začetku je vsak učitelj zelo zaposlen s pripravami; 45 minut pouka namreč pomeni 45 minut predstavitve in to pred zelo kritično publiko. Ne moreš si privoščiti napak, saj lahko izgubiš svojo integriteto, če nisi pripravljen ali ne znaš odgovorov. Biti pa moraš tudi dovolj samozavesten, da veš, kje boš odgovore poiskal. Tudi dijakom je treba to povedati. Razlika med osnovno šolo in gimnazijo je velika. V osnovni šoli si kot učitelj v 80 % pedagog in 20 % strokovnjak. V gimnaziji je obratno, torej si v 80 % strokovnjak in 20 % pedagog. V obeh primerih pa je potrebno učence oz. dijake znati pravilno voditi in jih pripeljati do znanja. Gimnazijci so dijaki, ki bolj ali manj že sami vedo, kako se učiti, v osnovni šoli pa tega ni.

Kako in kdaj ste postali ravnatelj?
18. maja 1994. Bil je razpis za ravnatelja, takrat je bila šola v hudi krizi. Na drugi razpis sem se prijavil kot edini kandidat. Na prvi razpis se nihče ni prijavil, kar verjetno veliko pove o tedanji popularnosti tega delovnega mesta. Star sem bil 32 let, mlad in neumen. Hvala bogu, da sem bil tak; ko sem namreč postal ravnatelj, sem se začel spopadati z izjemnimi težavami. Danes ne bi šel še enkrat skozi vse to, ampak smo preživeli. Pred sabo sem imel en sam cilj – da to šolo naredimo ugledno, eno najboljših na Primorskem, in mislim, da smo pri tem kar dobro uspeli.

Imate v tej vlogi kakšnega vzornika?

Ja, moj vzornik je bil ravnatelj Osnovne šole DBB Hrpelje, že pokojni gospod Miha Jezeršek. Šolo je vodil tako, da smo vedeli, kaj moramo narediti in kako bomo prišli do tega. Znal nas je poslušati, bil je vedno dobre volje. Na šoli sem se dobro počutil in vedel sem, da imam kot učitelj svojo avtonomijo, svojo avtoriteto. Avtonomija sicer ni enostavna stvar; ne pomeni, da počneš, kar hočeš. Pomeni, da si odgovoren za svoja dejanja. To je on zahteval in smo se krasno ujeli. Lahko rečem, da je bil ravnatelj Jezeršek moj mentor, kako voditi kolektiv.

Predstavljam si, da je odgovornost ogromna. Kaj pravzaprav obsega delo ravnatelja?

Kdo bi rekel, da nič. Resnica je: vse! Kot ravnatelj odgovarjam čisto za vse. Za potek, izpeljavo pouka; posredovati moram, ko pride do sporov med dijaki in dijaki, med dijaki in učitelji, med učitelji in učitelji. Jaz sem vedno tisti, ki je mediator, in nenazadnje sem tisti, ki odloča. Urejam tudi urnik, odgovoren sem za finance, pedagoško vodenje in tudi to, da ni nasilja na šoli. Še na to moram paziti, kje dijaki kadijo. Če pride inšpektor, bo preganjal mene, ne dijakov. Poznati moram zakonodajo tudi nešolskega področja. Pred desetimi leti so rekli, da je pravilnikov, ki urejajo šolsko področje, toliko, kot je visok Triglav.

Kaj so največji izzivi te funkcije?

Kako ujeti najbolj primerno ravnovesje, da imamo kvaliteten pouk, da se dijaki dobro počutijo in tudi da se učitelji počutijo upoštevane. Velikokrat primerjam ravnateljevanje z jadranjem. Kot jadralec moraš vedeti, kdaj je treba jadra napeti, ko je premalo vetra, sicer se ne bomo premaknili nikamor; kdaj pa jih je pametno tudi spustiti, da nam ne bo polomilo jamborov, krmila in česa podobnega. Včasih se mi zdi, kot da gradimo grad iz peska na obali, potem pa pride val in vse podere, zato znova začnemo z gradnjo. Delo ravnatelja je nenehno reševanje problemov. Letos je bil samo en dan, da nisem dal niti ene suplence, sicer so stalno. Ali so dijaki odsotni na nekih aktivnostih ali so učitelji oboleli ipd.

Ali vam poučevanje bolj ustreza kot funkcija ravnatelja in zakaj?

Poučevanje (ravnatelj na naši šoli poučuje tudi sociologijo, op. p.) me vrača v normalnost. Vsakič, ko grem v razred, uživam. Pozdravljam moje 2. ART, saj z njimi dejansko uživam v razredu. Takrat vem, kaj je moj poklic. Če bi ostal samo ravnatelj, bi se spremenil v birokrata, ki ne bi imel več stika z realnostjo, s poukom, z dijaki in s problemi, ki jih imajo. Ocenjevanja sicer niso najbolj prijetna zadeva, ampak letos ocenjevanje ni problem, ker jih (2. ART, op. p.) moram pohvaliti. Uživam z njimi.

Ste kot dijak kakšno ušpičili, »špricali« pouk, plonkali ali ste bili vzoren dijak?

Zakaj imam zelo veliko razumevanja za raznorazne barabine na naši šoli? Sam nisem bil noben vzoren dijak, da smo si čisto na jasnem. Imel sem tudi nekaj problemov z negativnimi ocenami, vendar nikoli na koncu šolskega leta. Na koncu, ko je bilo treba »stisniti«, sem vedno »stisnil«. Mama je seveda dobivala sive lase zaradi mene. Bil sem klican tudi na zagovor k ravnatelju, kajti bil sem predsednik mladine na šoli in bi moral biti vzoren dijak. Žal to nisem bil, saj so šle tudi meni neumnosti po glavi. Skoraj nikoli nismo »špricali« oziroma samo enkrat. V 2. letniku smo si rekli, zdaj pa se že spodobi enkrat »špricat«. In kam smo šli? V edini lokal, ki je bil takrat v Sežani, »Pr’ Deharju« se je reklo, in smo šli tja prvo uro pit kapučin. »Špricali« smo likovno umetnost, ki jo je poučeval profesor, ki ni nikoli preštel, koliko nas je v razredu. Med matematiko ali slovenščino ne bi šli, niti slučajno. Zanimivo je bilo to, da smo pili tisti kapučin in na koncu je eden od sošolcev rekel: »Ma, fantje, ma bejžmo u šulo, sej je tm bol zabavno, kukr tle.« In točno tako je bilo. Takrat nismo poznali »špricanja« oziroma tisti, ki so to počeli, so bili v naših očeh zgube. Ušpičili smo sicer številne druge neumnosti.  Kepali smo se v razredu, potem je profesor prišel v razred in skoraj dobil kepo v glavo. To je bil naš razrednik. Seveda nas je zgrabila panika. On pa je samo lepo rekel, da bomo danes popoldne vsi skupaj počistili to učilnico. In smo se dogovorili. Prišli smo tja in počistili učilnico, ampak potem smo iz tega naredili zabavo ter se slikali s čistilko, ki je morala podpisati krasen dokument, ki smo ga sami oblikovali, da smo res mi to vse počistili. Naslednji dan smo to svečano predali razredniku, ki se je samo režal.

V času srednje šole smo organizirali vse mogoče in bili zelo samoiniciativni. Eni od najlepših spominov so, kako smo sami organizirali šolska prvenstva v nogometu in košarki in ko je bila finalna tekma, je šla vsa šola gledat. To je bil spektakel, veledogodek, ki so ga spremljali tudi učitelji. To smo dijaki vse sami organizirali. Bil sem med glavnimi organizatorji, tako da mi je bilo čisto jasno, kako stvari tečejo.

Vzoren dijak, ja, če bi takrat moji učitelji vedeli, da bom postal nekoč njihov ravnatelj, bi mi zagotovo »zavili vrat«.

Se spomnite kakšne dogodivščine oziroma anekdote iz srednješolskih let?

Tega je bilo ogromno. Na primer spraševanje pri profesorju matematike. Marsikdo bi se danes držal za glavo. Ko je poklical dijakinjo, naj vstane, je rekel: »Vesna«. Ona vstane z zelo žalostnim obrazom, profesor jo pogleda in pravi: »Kar usedi se, itak vidim, da nimaš pojma.« In se je usedla nazaj z nezadostno oceno.

Drugi primer. Dijak pripoveduje, da je ravno popravil fiziko, pri matematiki pa je imel ocene dva, dva in je rekel: »Super, tudi tu sem rešen.« Pa je potem pri matematiki dobil v petih minutah tri nezadostne ocene. Enega od testa, ki smo ga pisali že mesec nazaj, drugega, ko ga je profesor zadnjič nekaj vprašal in ni imel pojma, in tretjega, ko mu je rekel, da ne sodeluje. Potem mu je rekel: »Kaj, boš imel popravnega?« Vsi smo postali popolnoma zeleni … Pritožba sploh ni prišla v poštev.

Ena prigoda je tudi igranje »škrov« (prstometa, op. p.). Na takrat novi šoli smo lepe hodnike izkoristili za igranje »škrov«. Nato je prišla profesorica in razmetala tiste »škrove« in mi smo naredili celo revolucijo, češ koliko nam je ukradla. Take neumnosti so bile.

Ste si v mladih letih predstavljali, da boste učitelj, ravnatelj?

Kot učitelja sem se videl, da bom ravnatelj pa nikoli. Dejansko so me tudi drugi prepričevali. Da bom postal ravnatelj, se je zgodilo slučajno. Tega nisem nikoli načrtoval. Takrat se nihče ni hotel javiti za ravnatelja srednje šole v Sežani, jaz pa sem hotel učiti v srednji šoli. Bolj sem se namreč počutil kot srednješolski učitelj. Priložnost je bila in sem jo pograbil. En teden po tem, ko sem postal ravnatelj, sem se začel »tepsti po glavi«, kakšno neumnost sem naredil. Sem pričakoval, da bom imel vsaj plačo neprimerno višjo, ampak tega ni bilo in tudi danes ni.

Pred nekaj leti se je zgodila pandemija novega koronavirusa. Močno je vplivala tudi na šole, ki so bile brez učencev, saj so se morali šolati od doma. Kako gledate na ta čas oziroma na to izkušnjo?

To je bil obupen čas s kupom neumnih odločitev. Pouk na daljavo ni pouk. To so neke informacije, ki se podajajo, učitelj nima nobene kontrole nad tem, kaj se dogaja, kdo spremlja pouk in ali so dijaki sploh prisotni. Čisto sociološko gledano, je bilo to leto in pol izgubljenega časa – kar se tiče kvalitete pouka in seveda tudi druženja. Zdaj se trudimo, da bi stvari spet nekako utirili na svoja mesta. Edina dobra stvar vsega skupaj je bila, da smo se naučili nekaj tehnologije, kar lahko danes s pridom uporabljamo na primer za tiste dijake, ki se vzporedno izobražujejo ali pa so trenutno v tujini.

Ali so dijaki kos današnjemu znanju?

Menim, da nekateri standardi preprosto padajo. Inflacija ocen me malo moti. Zelo lepo je slišati, da so petice itn., ampak to mora izražati realno stanje. Sama matura nikoli ne pove realnega znanja dijakov, temveč je to vedno relativno. Kako je cela populacija reševala teste, se naredi Gaussovo krivuljo. Če imamo to nesrečo, da smo povprečni v zelo dobri generaciji, potem bomo imeli slab rezultat; če smo pa povprečni v slabši generaciji, bomo imeli zelo dober rezultat. V povezavi z ocenami je velik pritisk, saj te omogočajo prestope oziroma vpise naprej.

Ocena bi morala biti realen pokazatelj znanja, ne vem pa, ali to drži. Vsaj po mojih informacijah – to mi učitelji pravijo – če bi dali tiste teste, ki so jih dajali deset let nazaj, bi bili rezultati precej slabši. Ampak to je spet relativen pogled.

So dijaki na splošno kos temu izzivu?

Vprašanje je, kakšna so pričakovanja. Ali hočejo ocene ali znanje. Tukaj so pomembni tudi starši. Nekateri dijaki so preprosto preobremenjeni z ocenami. Ne vem pa, ali je to zaradi pritiska staršev ali tako visokih pričakovanj do sebe. Ko sem bil sam dijak, se ne spomnim, da bi kakšna punca jokala zaradi štirice. Zdaj pa slišim, da so kar živčni zlomi zaradi štiric, da o trojkah niti ne govorimo. Ko sem jaz dobil štirico, je bila zabava, že dvojka je bila v redu. Mislim, da je vsa družba šla malo ven iz nekih gabaritov. To nam kažejo tudi raziskave znanja, na primer PISA.

Vsi danes nosimo svet na dlani; kaj pa je v naših glavah?

Ne vem. Včasih se bojim, da je to kot zdaj že stara pesem »I want it all, I want it now«, torej z najmanjšim vložkom do najvišjega dobitka, ampak to ne gre. Nekaj let nazaj me je zmotilo, ko sem videl  moto učnega podjetja, na katerem je pisalo: »Naš cilj je imeti veliko denarja in veliko prostega časa«. To je tipična slovenska frustracija. Če boste hoteli veliko denarja, ne bo prostega časa, saj bo potrebno delati. Če boste imeli veliko prostega časa, ga lahko imate le, ker ste brezposelni, ampak potem ne bo denarja. Preprosto se je potrebno sprijazniti z dejstvi, da nič ne pade samo od sebe, da vse je potrebno ustvariti. Ustvari se pa z delom. Tisto, kar bi nas moralo veseliti, je spoznanje, da smo nekaj ustvarili s svojim delom, ne pa samo hlepeti po takojšnjem zaslužku in takojšnji porabi tega zaslužka. Da potuješ na drugi konec sveta samo zato, da lahko posnameš sebek in so drugi zavistni. Zadnjič sem rekel mojim dijakom, da ni pomembno, ali so komarji tam ali ne, tega na fotografiji ni videti. Potrebno se je nasmejati in dejati, poglejte, kaj sem jaz doživel, vi pa tega ne morete. Bojim se, da gremo malo preveč v individualizacijo in potem smo večno nezadovoljni.

Naša šola dosega nadpovprečne rezultate pri obeh maturah. Za tem stoji tudi kvalitetno delo profesorjev. Kaj menite o tem? Tudi vi ste profesor te šole.

Moja prednost je, da poučujem sociologijo dijake aranžerskega tehnika, pri katerih to ni maturitetni predmet, zato si lahko vzamem učiteljsko svobodo in poučujem tiste stvari, ki so vezane na razumevanje sociologije. Želim, da bi dijaki razumeli bistvo sociologije, a ne govorim toliko o nekaterih teorijah. To ni maturitetni nivo, je pa življenjski nivo.

To, da šola dosega visoke rezultate, je posledica več dejavnikov: kvalitete učiteljev in zaupanja med dijaki in učitelji. Zelo ponosen sem na to, da naših dijakov ni strah učiteljev vprašati karkoli. Vem namreč, da na marsikateri šoli dijaki niti ne vedo, kje je zbornica, kaj šele, da bi si kdo upal potrkati na vrata zbornice ali pa vprašati učitelja za kakšen dogovor oziroma odgovor. Naši profesorji naravoslovja pripovedujejo, da morajo včasih zakleniti vrata, če hočejo v glavnem odmoru imeti normalen sestanek, sicer dijaki nenehno prihajajo. To se dogaja povsod po šoli. Seveda pa ni dobro počutje dijakov na šoli dovolj, dijaki morajo predvsem sami veliko vložiti v svoje znanje, biti radovedni, se naučiti.

Šola je sistem, ki se nenehno spreminja in prilagaja. Kakšne spremembe se obetajo naši šoli? Nam lahko kaj razkrijete?

Največja sprememba bi bila, če bi dobili novo stavbo, ampak to ni v naših rokah, temveč je to dejansko stvar politike, ki odloča, kam bodo šle investicije in kje so glavne potrebe. To bi bila največja sprememba. Druga sprememba je tista, ki sem si jo zamislil v svojem novem mandatu. Na šoli že imamo Erasmus listino za strokovno izobraževanje. To bi vpeljal še v gimnazijo. Sicer tudi gimnazijce peljemo okrog po Evropi, vendar jih malo »švercamo«, če se slikovito izrazim. S pridobitvijo te listine pa bi tudi gimnazijce vključili v evropsko dimenzijo.

Videli bomo, kaj bo prinesel čas, saj se nekateri učitelji upokojujejo, dobivamo nove učitelje z novimi idejami in novo energijo. Sam si lahko zamislim, da bomo imeli tukaj raketno izstrelišče, a če ga nima kdo realizirati, je taka zamisel brez smisla. Pomembno je poznati svoje ljudi in njihove potenciale. Tako smo npr. vpeljali modul robotike v ekonomski program, ker imamo profesorico, ki te stvari obvlada.

Z našo šolo ste povezani na različne načine. Ste nekdanji dijak, učite na tej šoli, ste ravnatelj, dijaki, ki ste jih učili, poučujejo na tej šoli, vaša hči se je šolala pri vas. Kakšen je vaš pogled s stališča teh vlog?

Kot dijak sem bil čisto zaljubljen v šolo. Ko sem bil učitelj, sem bil malo manj zaljubljen, saj so v tistem obdobju šolo malo »ubili«. Na primer, kot zgodovinar sem imel recitacijski krožek in gledališki krožek, vendar je to bilo za nekoga tudi moteče, saj se je pokazalo, kaj vse se da narediti, če se hoče. Takrat se mi je to zdelo malo čudno. Zato sem potem, ko sem se vrnil kot ravnatelj, rekel, da bomo te stvari spremenili. Sam namreč podpiram iniciativo, tako dijaško kot tudi učiteljsko.

Kot starš sem bil pač starš. Držal sem se pravila, da nisem nikoli šel gledat ocen svoje hčerke. Roditeljske sestanke in pogovorne ure sem obiskoval kot drugi starši. Doma sem to povedal hčerki, ki me je takoj obtožila, da sem »špijon« (vohun, op. p.). Drugače pa nisem nikoli poskušal vplivati ne nanjo, ne na učitelje. Grozil ji je kakšen popravni izpit in sem ji rekel, da ni problema, saj ima čas, da opravi popravne izpite, samo naj pozabi na kakšen Rock Otočec ali da bi šla sama na morje. Potem je hitro popravila.

Kot ravnatelj pa moram reči, da so mi vedno prioriteta dijaki. Ne učitelji, temveč dijaki. Ne bom rekel, da učitelje zanemarjam, ampak najprej je korist dijakov, kajti mi smo tukaj zaradi dijakov.

Ravnatelj ste že skoraj tri desetletja. Kako so se spremenili dijaki v vseh teh letih?

Dijaki so dijaki. Vsi rečejo, da gre zmeraj bolj na slabše, ampak ni res. Zdi se mi, da so šle stvari velikokrat na bolje. Nasilja na naši šoli skoraj ne pomnim, razen zadnje čase se nekaj pojavlja v obliki digitalnega nasilja, na primer žalitve preko interneta. Prej tega ni bilo,  ker tudi niti ni moglo biti. Drugače pa – kdaj pa naj dijaki počnejo neumnosti, če ne zdaj? Moti me samo to, da če nekdo že nekaj ušpiči, noče potem priznati. Takemu dijaku vedno rečem: »Dobiš jih po ušesih, vendar življenje gre dalje.« Zato pa imamo proces ustavljanja, ki mu rečemo vzgojni ukrepi. Če se tukaj ne moreš in ne znaš ustaviti – hvala lepa in na svidenje.

Da bi bila kakšna velika razlika pri dijakih v vseh teh letih – ne, razen samoiniciativnost, ki je nekoliko manjša, kot je bila v mojih časih, ampak to je bilo že 40 let nazaj. Želel bi si torej malo več samoiniciativnosti dijakov; da bi prišli k meni z idejami, kaj bi lahko spremenili, kaj bi lahko naredili. Konec koncev je šola zanje, popoldne je odprta, tu bi se lahko počele številne stvari.

Kaj po vašem mnenju pomeni biti dober učitelj in ravnatelj?

Prvič, da si strokovno dobro podkovan, in drugič, da si empatičen, da se znaš vživeti v probleme drugih, da nisi edini, ki ima prav, da imaš svoje zamisli, a znaš poslušati tudi druge ljudi. To pomeni tudi, da znaš dijake dobro peljati po poti znanja. Obvladati skriti kurikulum, ki ni nič drugega kot prenašanje vrednot na tak način, da koristijo dijakom. Namreč, jaz lahko dam oceno ena na tak način, da dijaka ponižam in mu povem, da je navaden butelj in nikoli nič iz njega ne bo, ali pa da mu dam ena na tak način, da mu povem, tega in tega ne znaš, nauči se to in to in boš videl, da bo šlo. V obeh primerih je to negativna ocena, ampak občutek je pa neprimerno drugačen. Šola in učitelji moramo kazati poti, kako se gre naprej. Po tej poti boste nekam prišli, po drugi greste v prepad. To je dober učitelj, ki zna na mehek način peljati dijake po poti znanja. Ne na trd način, s strahom in »palico«. Dober učitelj dela tako, da spoštuje tudi to, da nekdo nečesa ne zna, in reče: »Ni tako. Kako si prišel do tega?« Lahko ima tudi dijak prav, zakaj pa ne.

Za ravnatelja velja isto kot za učitelja. Iščem ravnovesje med tem, kar je bistveno; za kakšnega učitelja sem lahko slab ravnatelj, za nekatere starše sem lahko super ravnatelj ali pa tudi obratno. Učiteljem puščam določeno avtonomijo pri delu, a to ne pomeni, da delajo, kar hočejo. Niso pa vsi zadovoljni z avtonomijo, ker nekateri bi hoteli natančna navodila. Nismo vsi ljudje enaki. Ujeti to ravnovesje med enim in drugim je težko, saj se je potrebno že v začetku sprijazniti, da ne bodo nikoli vsi zadovoljni. Nekateri bi hoteli imeti absoluten red, drugi bi hoteli delati, kar hočejo, kar pa tudi ne gre. Po mojem mnenju šola ne more biti vojašnica. Ravnatelj, ki spreminja šolo v vojašnico, je slab ravnatelj. Tak ravnatelj bo uničil avtonomijo. Taka šola bo šla naprej, vendar bo to šola brez duše; če pa dovolimo čisti kaos na šoli, pa tudi ne bo nič.

Dandanes brez tehnologije ne gre. Kako pomembni so danes mobilni telefoni in tehnologija v šolah?

Orodje kot orodje. Če se ga pametno uporablja, je super, v nasprotnem primeru je zelo slabo. Žal veliko dijakov postaja odvisnih od telefonov. Če komu zaplenimo telefon za uro pouka, lahko dobi tudi »živčni zlom«. Če bi ga učitelji in dijaki hoteli uporabljati pri pouku kot pripomoček, nimam absolutno nič proti. Tudi sam včasih rečem dijakom, če gre za kakšno tujo besedo, naj jo preverijo na telefonu. Zelo hitro najdejo podatek, kaj to je. Tako naučimo dijake, kako se išče stvari; velikokrat namreč opazim, da bodo s telefonom dijaki našli vse mogoče neumnosti; ko je potrebno dobiti koristne informacije, so pa »mrzli«. Že preko eAsistenta si lahko dijak ali učitelj vsak trenutek ogledata vsa nadomeščanja, spremembe urnika. Prej smo imeli to malo drugače. Imeli smo eno omarico na šoli, na katero se je prilepilo list z natipkanimi zamenjavami za naslednji dan. Vsi so si ogledovali tisto omarico in si zapisali, karkoli pač je bilo. Tudi učitelji. Zdaj mi popoldne nekdo lahko sporoči, da je zbolel, in lahko zdaj od doma ob devetih zvečer napišem suplence in sporočim, da je zamenjava.

Šolski center Sežana je manjša šola. Kakšni so izzivi manjših šol v primerjavi z večjimi?

Potrebno je izkoristiti prednosti manjših šol. Na primer, kar ponudimo, lahko ponudimo vsem dijakom. Če ste na veliki šoli, se potem tega ne da ponuditi vsem dijakom. Na športni teden se ne da peljati generacije z 200 dijaki. Mi pa lahko mirno peljemo dvakrat po 50 dijakov na športni teden. Ekskurzije in ostalo lahko ponudimo vsem dijakom naše šole, brez selekcij. To je ena od prednosti malih šol. Lahko si lažje privoščimo nekatere zadeve, bolj smo fleksibilni in lažje se prilagajamo sistemu. Velika šola pa lahko veliko več ponudi, ampak ne ponudi vsem. Na primer maturitetni predmeti. Pri nas ne morete izbrati informatike, umetnostne zgodovine, španščine, francoščine itn., saj smo premajhni, da bi lahko te stvari ponudili. Glavne predmete pa ponujamo tudi mi. Za nekatere je to pomanjkljivost, ampak tako je.

Z aktualnim projektom »Pri nas klesani, v svet poslani« se predstavljajo nekdanji dijaki, ki so uspeli na posameznih področjih in prihajajo iz bližnjega okolja. Kakšen pomen ima srednja šola v Sežani in kakšen pomen za Sežano?

Sežana se niti ne zaveda pomena srednje šole. Brez srednje šole bi bila Sežana navadna vas. Srednja šola je tista, zdaj pa tudi višja šola, ki daje dimenzijo mestu. V Sežano pride vsak dan približno 300 dijakov iz drugih krajev, sicer bi jih pa 300 na dan odhajalo iz Sežane. To omogoča tudi delovanje društev, saj imamo dijake doma, namesto da bi hodili okrog in seveda to daje poseben utrip mestu. Je kot zrak, ki ga dihamo in za katerega niti ne vemo, kako je potreben. Če bi se ukinila srednja šola v Sežani, bi spoznali, kakšen vakuum bi nastal in takrat bi šele ugotovili, kako pomembna ustanova je srednja šola v Sežani.

Izvedel sem, da ste navdušenec nad nogometom. Ga spremljate redno?

Zadnje čase malo manj, drugače pa ja. V mladih letih, ko je bila še Jugoslavija, sem navijal za Hajduk, ampak potem je ta ljubezen malo umrla tudi s potezami samega kluba, saj so šli malo preveč v nacionalistične vode, kar mi ni bilo všeč. Od sosednjih čutim malo več simpatije za Udinese. V svetovnem merilu pa res nimam preferenc. Najraje vidim takrat, kadar obstranci premagujejo favorite. Takrat pa uživam; na primer, ko je Ajax blestel in izločal velike favorite, pa Dnipro, ko je v Evropski ligi prišel vse tja do finala. Ko majhni klubi premagujejo velike, takrat rečem, da je nogomet res super stvar, saj v drugih športih tega ni. Tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu sem navijal bolj za obstrance, na koncu pa sem res za Argentino. Že zaradi tega, da se Messi okrona za nespornega kralja.

Nogometni stadion v Sežani se imenuje po vašem očetu, ki je bil nogometaš. Predvidevam, da ste se navdušili nad nogometom po svojemu očetu. Mi lahko poveste kaj več o tem?

Seveda! Oče je bil zaljubljen v nogomet. Igral je najprej v Italiji, kot mladinec je bil že v prvi ekipi Triestine, ki je takrat igrala v italijanski ligi. Potem je šel v partizane, bil ranjen in je moral prenehati z nogometom (potem je sicer igral še nekaj let za Tabor). Nato pa je postal nogometni funkcionar. Bil je pomemben slovenski nogometni funkcionar tudi v jugoslovanski nogometni zvezi. Vodil je jugoslovansko nogometno ekipo na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu, ko je Jugoslavija osvojila bronasto medaljo. Tam je bil v vlogi direktorja ekipe. Na njegov pogreb so prišli vsi, tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije in vsi najpomembnejši funkcionarji. Jasno, da se je oče prvi navdušil nad nogometom, ampak nas ni silil v nogomet. Vsi trije bratje smo začeli z nogometom, potem pa je eden končal v košarki, drugi pa v rokometu. Sam sem vztrajal pri nogometu, nisem pa bil poseben talent.

Naša šola pa prireja tudi športne tedne za dijake. Je med prirejanjem športnih tednov in vašim navdušenjem nad športom kaj povezave?

Seveda! Bil sem eden od pobudnikov za športne tedne. Idejo pa nam je takrat dal eden od staršev, ki je pripovedoval, da neka šola organizira športne tedne. Zakaj jih ne bi tudi mi? V izvedbo športnih tednov smo šli pa predvsem zato, ker takrat nismo imeli še svoje športne dvorane oz. smo si jo delili z osnovno šolo. V tisti telovadnici so bili absolutno nemogoči pogoji za delo. Nato smo rekli, da bi namesto tretje ure telovadbe raje kot v telovadnici realizirali telovadbo zunaj. Pregledali smo učne načrte. Tam piše, da se aktivnosti, ki se jih ne da realizirati v telovadnici, lahko realizirajo zunaj. Naredili smo se malo »Francoze« in začeli izvajati športne tedne. Stvar se je tako dobro prijela in je postala zaščitni znak šole. Moram pa reči, da na začetku niso bili vsi navdušeni nad tem, tudi učitelji ne. Marsikdo je mislil, da je to izguba časa. Dobivali smo tudi čudna pisma, češ kako izgubljamo čas. Šele potem ko je šla večina učiteljev kot razrednikov skozi, so ugotovili, da to ni hec, ampak da je pravo delo. Poleg tega se takrat v prvih letnikih dijake na nek način vzgoji in jim sporoči, kaj pričakujemo od njih. Potem ni noben problem te dijake peljati kamor koli.

Med raziskavo sem še izvedel, da ste bili velik oboževalec zgodovine, bolj natančno grške zgodovine. Je danes še vedno tako?

Ja, seveda sem še. V petem razredu osnovne šole sem prebral celo Schwabovo knjigo Najlepše antične pripovedke. Že v petem razredu osnovne šole sem bolje obvladal grško mitologijo, kot jo obvladam danes, saj sem jo že malo pozabil. Takrat sem vedel vse. To me je navdušilo, a ni to edina stvar v zgodovini, ki me veseli. Zanimata me tudi prva in druga svetovna vojna. Zelo me zanimajo tudi prehodi iz antike v srednji vek. Pa tudi prehod iz poganstva v krščanstvo, saj se o tem malo predava. Z velikim veseljem sem prebral nekaj knjig na temo življenjepisa svetega Pavla, ki pripovedujejo o tem, kako je prišlo do premikov v njegovi glavi. Prehodna obdobja so po mojem mnenju zelo zanimiva.

Poizvedel sem še, da ste bili v šoli zelo zgovorni in da ste se znali postaviti zase ter da vas je učiteljica na začetku ure postavila pred tablo in vam dala pet minut, da ste se razgovorili, da med uro niste neprestano govorili. Kako zdaj gledate na vse to?

Zdi se mi, da nisem dobro izkoristil tistega časa, ko sem tam govoril. Bolj sem se spakoval kot kaj drugega. Mislim, da je učiteljica našla dober način, da me je utišala. Rad pa sem med urami govoril in klepetal ter duhovičil.

V šoli vas zelo hvalijo, saj ste preprost, prijeten, lokalen, prizemljen, a tudi resen. Profesorji so vas opisali, da ste za dijake zelo dober ravnatelj in da stremite k temu, da je za dijake čim bolje poskrbljeno. Koliko vam pomeni tako mnenje?

Veliko, če je to opaženo. Prej sem že rekel, da so dijaki na prvem mestu, potem šele učitelji. Tak vtis pomeni, da nisem vrgel časa stran, da sem nekaj naredil in da kdo to vidi. 

Ste mož, oče in tudi dedek. Kako se počutite v teh vlogah?

Zelo različno. Moja hči je zdaj že odrasla; naj se pohvalim, letos sem postal tretjič dedek. Če sem tukaj direktor in ukazujem, doma to ne gre ravno tako – takoj jih bi slišal, da nisem v šoli, da bi ukazoval. Ko se je nekoč pri kosilu hči prepirala z menoj, je, še preden sem jaz uspel odgovoriti, že vedela, kakšen bo moj odgovor in se je z neizrečenim seveda skregala in zaključila, da sem en navaden butelj. Mirno sem jedel juho naprej, a še prej, ko sem juho pojedel, je bilo prepira konec, saj sem izvedel, kaj sem, tako da mi ni bilo treba reči ničesar. Z ženo se ne prepiram, saj nima smisla – tako ali tako ji ne bom ničesar dopovedal. S hčerjo sva se z ženo včasih »udarila« (sprla, op. p.), ko je bila dijakinja oz. najstnica. Zdaj se ne prepiramo absolutno nič več, saj se nimamo za kaj. Hči je zelo dobra kuharica in odlična slaščičarka in ima tudi svoje podjetje na tem področju. Z njo se veliko lažje kot z ženo posvetujem glede kuhanja, saj tudi jaz rad kuham. Žena nima takega potrpljenja z mano.

Dedek je pa tudi zelo lepo biti. Kaj lepšega, ko me vnuka pokličeta »nono« in mi rečeta, naj jima posodim orodje, da bomo nekaj naredili.  Vnukinja je pa še dojenček, a tudi tega, da bom spremljal njeno odraščanje, se veselim. Super je biti v različnih vlogah, ki pa se jim je potrebno prilagajati.  

Imate kakšno vodilo oziroma mnenje glede sprejemanja življenjskih odločitev in izzivov, s katerimi se srečujejo srednješolci? 

Sledite svojemu srcu in svoji pameti. Ne poslušajte ne staršev in tudi drugih ne, čeprav je včasih npr. starše potrebno poslušati (denimo glede nadaljnjega študija). Odločitve so vaše, naj bodo pametne; a za take potrebujete znanje.

Kar se vam res splača učiti v srednji šoli in ne izgubiti niti minute, so jeziki. Vse ostalo – ali boste poglobili, ko boste šli študirat, ali dali na stran, ker ne boste več uporabljali. Jezike pa boste vedno potrebovali.

Poskusite odkriti, kaj vas zanima, kaj vas veseli. Ni potrebno biti odličen povsod in izgubljati energije za vse, ampak na enem področju pa se bolj poglobite. Zame je bila matematika »španska vas«, v vsem drugem pa sem veljal za najbolj razgledanega dijaka na šoli. Zgodovino sem imel ocenjeno s tri; ko je bilo potrebno razlagati teorije, sem blestel, a ker je bil profesor malo prebrisan (sicer super človek), me je začel spraševati o letnicah, imenih in tukaj sem obstal, saj se teh stvari nisem naučil. Deset let kasneje, ko sem zaključil gimnazijo, je rekel, da je imel samo dva učenca, ki sta res razumela zgodovino. To sva bil jaz in doktor Novakovič, ki je danes eden vodilnih slovenskih arheologov. Rekel mi je, da v detajle nisem šel, ampak doktor Novakovič je pa bil mojster za letnice in vedel vse. Ko sem šel učit zgodovino, nikoli nisem otrok mučil z letnicami oziroma sem zahteval samo bistvene letnice.  

Kakšen prijeten, zanimiv in izčrpen pogovor! Ravnatelj Dušan Štolfa, zahvaljujem se vam, da ste si vzeli čas in bili tako komunikativni pri odgovarjanju na vprašanja. Zelo cenim, da sem intervju izvedel prav z vami, saj ste vi ravnatelj moje/naše srednje šole. Morda bo prav vpogled v perspektivo ravnatelja srednje šole v Sežani dodatno pripomogel k občutku ponosa in povezanosti dijakov in drugih z našo šolo. Vse dobro vam želim v vašem poklicnem in zasebnem življenju.

(Visited 701 times, 1 visits today)
Dostopnost