Niko Poles

Niko Poles

Intervju z Nikom Polesom

Niko Poles se je v glasbenem svetu uveljavil kot odličen glasbenik in učitelj diatonične harmonike. Ker že od malega poslušam narodnozabavno glasbo, sem predstavitev pri slovenščini oz. intervju izkoristila, da vam predstavim svet glasbe s perspektive glasbenika.

Sara Škamperle, 2. AG

Niko, največkrat te povezujemo z glasbo. Kako to, da si se že na začetku svoje glasbene poti odločil za igranje diatonične harmonike?

Pri devetih letih so mi starši ponudili možnost igranja nekega inštrumenta oz. ukvarjanja z glasbo. Ker sem bil takrat navdušen nad diatonično harmoniko, so mi jo starši za 9. rojstni dan kupili. Tako se je tudi začela moja glasbena kariera.

Si že takrat poslušal narodnozabavno glasbo? Kdo je bil tvoj vzornik, ko si začel resno igrati?

Takrat sta bila moja vzornika Lojze Slak in tudi Slavko Avsenik. Tudi dandanes sta, so pa še nekateri dodatni vzorniki, a v tistem času je bil to Lojze Slak.

Srednjo šolo si obiskoval v Sežani. Kakšen dijak si bil, kakšne spomine imaš na šolo?

Vsakomur rečem, da če bi še enkrat šel v srednjo šolo, bi šel v srednjo šolo v Sežano, ker je bilo to zame nepozabno obdobje. Še posebej šola, super učitelji. Ne pozabim pa 2. letnika, ko smo šli v Dolenjske Toplice – to je bilo zame nepozabno za vse življenje.

Šola omogoča spoznavanje različnih ved. Kateri je bil tvoj najljubši predmet? Si bil med bolj zadržanimi dijaki ali med glasnejšimi?

Mislim, da nisem bil zadržan. Tako je bilo: takrat sem res veliko časa posvečal glasbi, saj sem se ravno takrat udeleževal večjih tekmovanj, kot sta evropsko tekmovanje in svetovno prvenstvo, zato je po drugi strani trpela tudi šola. Angleščina in italijanščina mi nista šli od rok, priznam, zato so bile tudi profesorice malo hude. Matematika pa mi je šla dobro. Zelo zelo dobro sva se razumela z »Vojkotom« (Vojko Žiberna, op. p.) , ki je učil športno vzgojo in jo še sedaj uči in ga lepo pozdravljam. Sva imela dober odnos in to je bilo res nekaj nepozabnega.

Že prej si omenil, da si hodil na tekmovanja. Si imel zaradi tega kakšne prilagoditve v šoli?

Ja, sem imel status glasbenika. Včasih mi je to prišlo prav, kdaj pa ne, ker sem bil len. Tako da je treba status glasbenika vzeti za rezervo.

Potem si nadaljeval s študijem in se kasneje zaposlil?

Tako je bilo. Po srednji šoli sem potem šel v Postojno, smer poslovni sekretar, in vzporedno hodil še na srednjo glasbeno šolo v Koper. Čeprav sem v Sežani zaključil program ekonomskega tehnika, me ni nikakor »neslo« v ekonomsko smer, zato sem pristal v glasbi, ki mi bolj leži. Zdaj poučujem diatonično harmoniko v lastni glasbeni šoli.

Od kod ideja o ustanovitvi lastne glasbene šole?

Delo z otroki mi je že od malega pri srcu; želel sem si, da bi dal to znanje, ki ga imam in sem ga pridobil od svojega učitelja, naprej svojim učencem. Zdaj imam šolo s 40, 50 učenci in zdaj odpiram pouk še za kitaro in bas kitaro, tako da se širimo.

Si na začetku kaj podvomil o tem, ali bo uspelo ali ne?

Nisem. Vsak človek, če je le garač in delaven, bo uspel; samo delati je treba pri vsaki stvari. Ne glede na to, ali delaš zase ali za nekoga drugega, pomembno je, da si garač.

Zdaj te spremljamo pri Primorskih fantih. V tem zadnjem času (intervju je nastal v času covid ukrepov, op. p.) se je število nastopov zmanjšalo. Kje si v preteklosti najraje nastopal?

Veselice. Velike veselice. To nam manjka. Nekaj smo imeli tudi letos in lani, samo to je v primerjavi s predkoronskimi časi zelo malo. Zagotovo to pogrešam jaz in tudi vsi člani skupine. Na veselicah je užitek igrati. Je lepo tudi na kakšnih »privat feštah«, kjer je 40, 50 ali pa 100 ljudi, samo tam, kjer pride 2000, 3000 ljudi, je res nekaj posebnega.

Se ti zdi zdaj, ko spet nastopaš, da se je povečalo število mladih na veselicah in zanimanje za to zvrst glasbe?

To je tudi res. V zadnjem času se je povečalo zanimanje za to glasbo. Sem že 20 let v tem. Takrat, ko sem jaz začel, nas je bilo štiri, pet ali šest izvajalcev te zvrsti v naših krajih. Zdaj igra harmoniko vsak drugi, zmeraj več je tega. Na veselicah je tudi več mladih in vedno bolj se igra novejše pesmi in pa tudi starejše pesmi (hrvaške, slovenske pesmi). Tako da sem tudi jaz zadovoljen, da mladi poprimejo za inštrument in poslušajo to glasbo.

S čim pa se v prostem času ukvarjaš (poleg glasbe)?

Najpomembnejša je zame tako ali tako družina, saj imam tudi že dva otroka in zdaj, ko so ti »koronski« časi in smo več časa doma, sem najraje z otrokoma in se igramo. Moj drugi hobi pa je zidanje. Malo smešno, samo po drugi strani res rad zidam kakšne zidove, kamine in take stvari. Ja, nikoli se ne ve, kam nas bo ponesla pot. Zdaj so težki časi tako ali drugače, ampak … glej, bomo!

Kakšen nasvet bi ti dal našim dijakom in ljubiteljem glasbe?

Čim več se družiti, čeprav je v teh časih to malo čudno. Čim več sprostitve. Imeti dobra razmerja, ne se prepirati. Morda se vam zdi zdaj srednja šola brez veze, pa kakšen dan se vam ne da. Po drugi strani boste videli čez 10, 15 let, da je to najlepši čas v obdobju šolanja. V osnovni šoli si še majhen, v srednji šoli se že malo razviješ, »faks« je še bolj resen. Srednješolska štiri leta hitro minejo in če pogledam nazaj – s prijatelji, s katerimi smo bili takrat skupaj in hodili v šolo toliko let, se danes zelo redko srečamo; pravzaprav se od vseh njih vidim samo z dvema. Drugi so šli vsak po svoje po svetu, po Sloveniji. Uživajte ta štiri leta in to je to.

To je bilo vse in hvala, da za sodelovanje v intervjuju.

Hvala tudi tebi, Sara, in srečno.

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 270 times, 1 visits today)