Skoči na glavno vsebino

Intervju z Andrejem Bandljem

Andrej Bandelj je nekdanji dijak Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana, ki je po zaključeni gimnaziji opravil študij geografije. Je ponosen Komenc, zdaj pa stanuje v Sežani. Ljubezen do geografije, kolesarjenja in odkrivanja novih krajev ga je popeljala v turizem, natančneje organizacijo izletov. Odločitev glede izbora intervjuvanca ni bila težka, saj tudi mene zanimajo družboslovne teme. Tako kot Andrej tudi jaz rada odkrivam nove kraje, tiste bolj in manj skrite.

Nika Kaluža, 2. AG

Veliko ljudi vedno reče, naj uživamo v srednješolskih letih, saj so ta najlepša leta. Kaj o tem menite vi?

Ja, se strinjam v veliki meri. Srednješolska leta so bila tudi meni »kul«, tudi faks kasneje se mi je zdel še vedno v redu, ampak ja, se strinjam glede srednje šole.

Kateri program ste obiskovali? Vam je ta pomagal na poklicni poti?

Bil sem na gimnaziji. Definitivno mi je to pomagalo kasneje pri odločitvi glede smeri na fakulteti – šel sem na geografijo in tu sem še vedno. Mislim, ne na faksu, ampak v geografiji. 🙂

Naša šola vsako leto organizira več enodnevnih izletov/pohodov in športne tedne. Kateri izlet oziroma pohod, ki ga je organizirala šola, vam je najbolj ostal v spominu?

To je pa zelo enostavno: športni teden v gorah, začetek tretjega letnika. Moram se pohvaliti, da sem ga ponovil desetkrat. Prvo leto kot dijak, potem sem pa še devetkrat pomagal kot planinski vodnik. Tako da je bilo to res super.

Osebno še vedno ne vem, kaj bi rada študirala. Ste vi že prej vedeli, da bi radi študirali geografijo? Bi danes izbrali drugače?

Ne, nisem vedel že prej; bile so neke želje, neke smeri, ki sem jih imel zamišljene, a dokončna odločitev je potem padla nekje v drugi polovici gimnazije. Kljub temu da se je v tem času svet spremenil in da so poklicne poti oz. poklicne možnosti drugačne, kot so bile takrat, mi ni žal za izbiro tega študija, tako da je precej velika verjetnost, da bi se odločil enako.

Profesorica Mateja Grmek mi je zaupala, da ste z vodenjem začeli že v mladih letih. Kdaj ste prvič vodili večjo skupino in kam?

Tako – malo za šalo, malo za res – imam tam v omari eno spominsko knjigo, ki so mi jo poklonili v osnovni šoli, v šestem razredu, ko sem pomagal voditi končni izlet. To pomeni, da smo šli v Logarsko dolino in so mi tam dali mikrofon, da sem par stvari povedal, saj so že takrat vedeli, da je geografija moja strast. To je bilo torej moje prvo vodenje. Drugače pa tako čisto za res nekje v drugi polovici fakultete, ko sem začel sodelovati s turističnimi agencijami.

Zasledila sem tudi vaš YouTube kanal, na katerem objavljate videe s pohodov v hribe, in blog, za katerega ste zapisali, da je »nabor zapisov z raziskovanja skritih in manj skritih krajev, a tudi zbirka razmišljanj o svetu, v kakršnem živimo in ga soustvarjamo«. Kako to, da ste se odločili za to?

Tak tip človeka sem, da velikokrat čutim, da moram neke stvari, ki jih nosim v sebi, tudi povedati drugim ali pokazati na tak ali drugačen način. Gre za občutek, da včasih v tem svetu, v katerem živimo, čutiš potrebo, da nekaj poveš, nekaj napišeš. To je povezano tudi z mojim delom. Kar se tiče raziskovanj nekih skritih kotičkov ali pa manj skritih kotičkov, zagotovo želim s temi posnetki ali pa drugačnimi vsebinami predstaviti neko pot oz. kraj tistim, ki mogoče tja ne morejo, nočejo, ne znajo.

Tudi sama rada fotografiram naravo, znamenitosti in okolico, ko potujem v nove kraje. Na vaši spletni strani in Instagramu sem opazila veliko lepih fotografij iz krajev, ki ste jih obiskali. Ste od nekdaj radi fotografirali ali je to prišlo kasneje?

Hvala. Fotografiranje je taka relativno nova ljubezen. Zadnjih nekaj let. Prej nisem bil nek fotograf, potem sem pa odkril predvsem športno fotografijo z GoProjem (športna kamera, ki je sposobna zajemati fotografije in videe v ekstremnih pogojih, op. p.); zdaj pa se zadnje leto predvsem ubadam z dronom, ki je nova strast in z veseljem posnamem kaj zanimivega, sploh v povezavi z naravnim okoljem.

Lahko si predstavljam, da ste odpotovali že v marsikateri kraj po svetu. Katera destinacija vam je najbolj ostala v spominu? Zakaj?

Ko nekam potujem zasebno, se definitivno odločam na osnovi neke lepe pokrajine oz. nečesa, kar je geografsko zanimivo, tudi zgodovinsko, ampak geografija je vedno na prvem mestu in v tem smislu mi bo vedno najbolj ostala v spominu vsekakor Nova Zelandija.

V katerem delu ste bili?

Imel sem srečo, da sem lahko spoznal celotno državo. Prepotoval sem jo z najetim avtom.

To je tudi moja »top« destinacija, ki bi jo rada obiskala.

Jo priporočam vsakomur, ki ima rad naravo. Tja ne greš gledat velikih mest, čeprav imajo enega, narava je pa super.

Glede na vaše izkušnje – kje živijo najprijaznejši oziroma najbolj spoštljivi ljudje, ki so vam bili pripravljeni pomagati, če ste bili v stiski?

Privoščil si bom daljši odgovor. Kar se tiče Slovenije, imam veliko kolegov še iz univerzitetnih dni po vsej državi in se lahko za nasvet obrnem na pravo številko, na pravi naslov. Na splošno pa je znano dejstvo, da so v Sloveniji, morda z vidika turizma, najbolj gostoljubni ljudje nekje na vzhodu, v Prekmurju. Širše gledano pa imam veliko dobrih izkušenj z Nemci, ker sem pač poslovno z njimi povezan. Kar se pa tiče nekega čisto človeškega občutka in prijaznosti pa zagotovo jug – ampak ne mislim samo države bivše Jugoslavije. Zadnja leta sem čisto navdušen tudi nad južno Italijo. Ne samo nad pokrajino, ampak tudi nad ljudmi.

Opazila sem tudi, da v prostem času veliko kolesarite, tečete ali hodite v hribe. Šport vam torej veliko pomeni. Kaj še radi počnete?

Poleg športa zagotovo potovanja. Druženja s prijatelji, to itak. To je pa to, saj ne vem, kaj bi drugega še rekel. No, še vedno rad berem klasične knjige, kljub elektronskim oblikam in si pogledam kakšen dober film. Nič zelo posebnega. V prvi vrsti so šport, potovanja, družba, to je to.

Kako izgleda vaš delovnik – dnevni oziroma mesečni –, glede na to, da to (vodenje kolesarskih in drugih izletov, op. p.) ni vsakodnevno delo?

Ja, res je. Že pred leti sem se odločil za samostojno obliko dela, kar pomeni, da sem včasih dejansko ves teden s skupino; recimo, prejšnji teden (intervju je bil izveden 21. 10. 2022, op. p.) sem bil ves teden na Siciliji s skupino. To pomeni, da mi je takrat vodenje vzelo cele dneve. Po drugi strani sem velikokrat doma, tako kot danes; to je čas, ki je namenjen ali pripravam na vodenja, spoznavanju nekih novih destinacij ali pa čisto organizacijskim zadevam – priprava oz. organizacija nekih hotelov za skupine, nekih ogledov, dogodkov. Moram pa povedati, da sem trenutno v situaciji, ko malo spreminjam svoj način dela, saj ne bom več primarno vodič, ampak se selim mogoče bolj v, kako bi rekel, organizacijski del dela v turistični agenciji, kjer se mi obeta sodelovanje s kolegi.

Glede na upad turizma v korona času – kako dobro se da s tem poklicem živeti?

Med samo korono, logično, se s tem ni dalo živeti. Dobivali smo državne pomoči. Na splošno gledano, se s tem da živeti, je pa nekaj pogojev, ki se meni zdijo zelo pomembni. Prvič, sliši se sicer klišejsko,  ampak moraš imeti ta poklic zelo rad in moraš imeti rad delo z ljudmi, saj si potem uspešen, dober, povpraševan. Drugič, pojasnil bom kar na svojem primeru: zelo dobro je, če se ukvarjaš z raznolikim vodenjem. Jaz nisem nikoli »delal« samo avtobusnih izletov, temveč sem tudi kolesarski vodnik, pohodniški vodnik, ukvarjam se s Slovenci, ki potujejo v tujino, ukvarjam se s tujci, ki prihajajo k nam, in to potem prinese dovolj dela, da se s tem da živeti.

Ste velik ljubitelj Krasa, tu kolesarite, hodite, vodite oglede ipd. Kakšni so vaši občutki po katastrofalnih požarih pred meseci? Kako bo to vplivalo na obiskanost?

Definitivno tisti požari niso nič dobrega, ker so kratkoročno zelo prizadeli okolje. Vsi vemo, da se je Kras tudi v tistem delu promoviral kot zelena destinacija, torej smo veliko stavili na to zeleno podobo neokrnjene narave. Na žalost zdaj narava nekaj let ne bo neokrnjena, saj bo nekaj časa črna, potem se bo obnavljala. Mogoče pa je na nek čuden način požar pripomogel, pa naj se sliši še tako čudno, k neki promociji. Veliko ljudi prihaja gledat pogorišča. Požar je nek dvorezen meč. Sam mislim, da je Kras preživel že veliko tudi hujših zadev in se bo tudi tokrat znašel dokaj hitro nazaj na turističnem zemljevidu. Sem optimist.

Za konec sem svojega intervjuvanca prosila, naj pove poljubno državo, prevozno sredstvo, dve števili, glavno mesto, mesto ali vas, reko, goro in žival. Te podatke sem nato umestila v naprej pripravljeno besedilo, ki ga on predhodno ni prebral. To je bil rezultat. 🙂

Nazadnje sem odpotoval v prečudovito državo Švico. Tja sem odpotoval s kolesom. S seboj sem vzel 17 majic in 80 hlač. Nastanil sem se v mali vasici med glavnim mestom Ljubljano in Komnom. V prostem času sem odkolesaril do reke Douro. Šel sem pa tudi na krajši pohod na goro Oltar. Presenetljivo sem na poti navzdol naletel na mačko.

*Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanca.

(Visited 329 times, 1 visits today)
Dostopnost