Skoči na glavno vsebino

Intervju z Nino Ukmar

Nina Ukmar je nekdanja dijakinja Šolskega centra Srečka Kosovela in verjamem, da ste mnogi zanjo že slišali. Pa veste, s čim se ukvarja danes? Tudi mene je to zanimalo, zato sem odločila, da jo bom intervjuvala. Čeprav sem bila pred samo izvedbo intervjuja nekoliko nervozna, je začetna trema popustila in preostanek pogovora je potekal zelo sproščeno. Sem pa ugotovila, da imava z Nino veliko skupnega. Ena od teh stvari je razkrita tudi v intervjuju. Jo najdete?

Noemi Mislej, 2. AG

Večina ljudi ima na srednjo šolo lepše spomine kot na osnovno šolo. Kako se vi spominjate časa, ki ste ga preživeli na naši šoli? Se vam je kakšen dogodek še posebej vtisnil v spomin?

Na srednjo šolo imam bolj ali manj lepe spomine, ampak se z leti ti zelo spremenijo. Slabi spomini so čez leta večinoma kar zbledeli, tako da so ostali lepi spomini. Moja prva misel, ko mi nekdo omeni srednjo šolo, so prijatelji, še danes sem z nekaterimi v vsakodnevnem stiku in v dobrih odnosih. Potem je tudi tukaj prva ljubezen, ki je bila malo bolj resna, haha. Glede profesorjev – v lepih spominih ohranjam našega razrednika Marina Pavletiča. Nikoli ne bom pozabila, kako se je za nas zavzel pri ravnateljici. Nekoč je moral o vsakem izmed nas nekaj povedati oz. nas opisati in takrat je o meni povedal nekaj, kar se mi je v tistem trenutku zdelo »čisto mimo« in morda tudi ne najbolj pozitivno, čez čas pa sem ugotovila, da me je v bistvu on takrat uspel prebrati bolje kot jaz sama. Sedaj vem, da je imel prav. Poučeval nas je matematiko in med urami smo se imeli res »fajn«. Najboljše ure so mi bile pri profesorici Alenki Kompare; bila je še čisto mlada, ravno s fakultete, in psihologija z njo je bila pravi užitek. Spomnim se tudi profesorja kemije, ki je na šolo pripeljal Marka Breclja, ki ga takrat še nismo poznali.

Kateri program ste obiskovali?

Obiskovala pa sem naravoslovno-matematični program, splošna smer.

V srednješolskem času začne veliko dijakov postavljati temelje za svojo prihodnost. Kje ste nadaljevali svoje šolanje in zakaj? Bi danes izbrali enako?

Po srednji šoli še nisem bila čisto prepričana, kje želim nadaljevati svoje šolanje, zato sem izbirala med tremi različnimi fakultetami. Prva je bila veterina in, hvala Bogu, da se potem nisem odločila zanjo. Naposled sem se odločila za Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Zanimalo me je zelo specifično področje tega študija, in sicer obnašanje potrošnikov, psihologija množic in oglaševanje. V prvem letniku sem v svojo odločitev kar malo dvomila, saj me npr. mikroekonomija in računovodstvo nista zanimala. V Ljubljani sem se počutila »outsider«, čutilo se je, da prihajam iz manjšega kraja. A to le v prvem letniku.

Ste že takrat začutili zanimanje za film, gledališče, kulturo?

V osnovni in srednji šoli sem obiskovala gledališki krožek, kar je bila zame zelo pozitivna izkušnja. Je pa Bojan Podgoršek, danes na žalost že pokojni, zagotovo ena izmed oseb, ki je moje življenje usmerila na področje kulture. Poleg ustvarjanja predstav, s katerimi smo tudi gostovali, smo se imeli na krožku zelo lepo in hkrati smo spoznavali gledališče in ustvarjanje. Nikoli si nisem predstavljala, da bom delala to, kar delam danes (Nina dela kot vodja kabineta ministrice na Ministrstvu za kulturo, op. p.). Film sem zares začela spoznavati šele v času študija. Takrat sem res veliko hodila v kino in šele proti koncu študija odkrila Kinoteko. Najbolj me je izoblikoval aktivizem v Klubu študentov Sežana. Vse moje neformalne izkušnje izhajajo od tam, tudi delo z ljudmi. Spomnim se, da smo kot dijaki s šolo obiskovali gledališke predstave v Trstu in večinoma skorajda nisem razumela, kaj smo gledali. Čeprav me je gledališče zanimalo, si kot dijak, še posebej če klasičnih del ne bereš, nekoliko neopremljen. Tudi življenjskih izkušenj nimaš in ti je marsikaj tuje. Gledališče pogosto govori o medčloveških odnosih. Pred nekaj leti sem si ogledala Antigono in šele sedaj sem jo ugledala v čisto drugačni luči. V prvem letniku je sploh nisem razumela. Zdaj vem, zakaj. Te teme so za 15-letnika res težke in tuje. Zdaj je v gledališču veliko predstav, ki nagovarjajo prav mlade. In mislim, da je vseeno zelo dobrodošlo, da gledajo dijaki predstave, katerih knjižno predlogo obravnavajo v šoli. Tudi mi smo včasih ubrali krajšo pot in prebrali obnove, namesto cele knjige. Če bi se lahko vrnila nazaj, bi več klasičnih del prebrala v celoti. 

Ob vpisu vašega imena v spletni brskalnik, me ta poveže s Kosovelovim domom, ki ste ga uspešno vodili skoraj 10 let. Kako ste prišli do vodilnega položaja? Kakšno je bilo vaše delo? Vam je predstavljalo kakšne ovire? Je delo kulturnika danes izziv?

V bistvu so me drugi v to »porinili«, če se malo pohecam. Zdelo se mi je, da je to zame preveč odgovorna funkcija. Sama nisem bila dovolj ambiciozna oziroma samozavestna, a so me ljudje iz okolja nagovarjali in sem se prijavila na razpis. Pred tem sem delala sedem let v Mladinskem centru Podlaga, v času razpisa pa sem bila zaposlena na Občini Sežana. Delo, ki sem ga tam opravljala, mi je bilo všeč in v izziv. Takrat pa je Gojc (Gojmir Lešnjak – Gojc, op. p.), ki je že eno leto opravljal funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Kosovelovega doma, povedal, da se ne bo ponovno prijavil na to mesto. Potem je bil za eno leto na to mesto izbran Pavle Plahutnik kot v. d. Kar naenkrat so me ljudje iz okolice začeli nagovarjati, da naj kandidiram, ko bo ponovno razpisano mesto. In v nekem »trenutku šibkosti« (smeh) sem začela o tem razmišljati in potem tudi oddala vlogo. Moja kandidatura je bila uspešna. Ko pa sem dobila ob primopredaji prazen računalnik in ogromno hišo, polno izzivov, mi je bilo prve mesece res težko. Še zdaj sem hvaležna Gojcu, da me je popeljal skozi prostore, si vzel čas in me opremil z informacijami. Prav tako so mi tudi vsi sodelavci pomagali in stali ob strani, ker so bili takrat (in so še dandanes) zelo predani. Skupaj smo uvedli nove spremembe in kot skupnost rasli. Večno bom hvaležna, da sem lahko 10 let delala, kar me je veselilo. Je pa bilo delo tudi zelo odgovorno. Ta odgovornost je s teboj 24 ur na dan, tega se ne da odklopiti, še najmanj za vikend, ko večina ljudi počiva. Delo kulturnika je vedno izziv, tako ali drugače.

Med letoma 2016 in 2020 ste bili tudi predsednica Art kino mreže Slovenija. Kako ste uspeli uskladiti dve tako obširni področji? Ste kdaj pomislili, da bi obupali?

Ponovno, kot sem že prej omenila, so me tudi tukaj ljudje nagovorili, da je to »top« izbira zame. Privolila sem, ampak sem tokrat malo bolje vedela, v kaj se spuščam. Kosovelov dom je član te mreže; vodenje Art kino mreže pa je pomenilo predvsem delo izven službenega časa. Bili so tudi tesnobni časi, še posebej, ko smo imeli zaradi zaostankov plačil iz projekta likvidnostne težave. Izziv je bilo poiskati rešitve. Skratka, štiri izjemna leta med krasnimi kolegi. 

Od nekdaj ste radi delali za mlade in z mladimi, kot npr. v Mladinskem centru Podlaga. Od kod vam ideja/inspiracija? Je delo z mladimi nekaj, s čimer lahko sooblikujemo prihodnost?

Ja, absolutno. Ko smo v študentskih časih snovali Mladinski center Podlaga, je na Občini Sežana delala Vida Mesar, ki nam je pokazala, da lahko odrasli slišijo mlade ljudi in da se projekti lahko izpeljejo, če so zasnovani resno, z razpisi pa lahko tudi pridobiš sredstva zanje. Da so politika in realne potrebe včasih zmožne najti stične točke in da je vztrajati vredno. V življenju je to zagotovo prelomna točka, ko vidiš, da se marsikaj dá, da sicer nič ne pride samo od sebe, ampak da resne pobude (ovrednotene in zapisane v projektu!) lahko obrodijo sadove. In te odrasle osebe so danes moj zgled. Ne nujno Frida Kahlo, Che Guevara in podobni junaki. Mi smo rasli z mladinskim centrom, bila sem zraven v času njegovega nastajanja, potem je bil naše gnezdo in valilnica idej in nujno ga je bilo potrebno potem tudi zapustiti, pustiti prostor za nove ljudi, da ga vodijo z novimi idejami in zanosom. Mladi ljudje so le ena izmed skupin ljudi, ki ima vendarle svoje specifične potrebe. Potrebno pa jih je subtilno in z občutkom vključevati v skupnost nasploh in na vsa področja. Na področju kulture sem vedno skušala misliti tudi na mlade, čeravno je to ciljno skupino najtežje doseči.

Že vrsto let ste aktivna članica Festivala slovenskega filma. Se ga boste udeležili tudi letos? Kaj vam predstavlja ta festival? Kateri je vaš najljubši film?

Bila sem članica sveta tega festivala (kot predstavnica Art kino mreže Slovenije) in ga pred kratkim zapustila zaradi svoje nove funkcije (navzkrižje interesov). Sicer pa festival redno obiskujem zadnjih deset let. Tudi letos ga bom obiskala, na odprtju in enkrat vmes. Festival je pregled slovenske kinematografije, pregled domače produkcije in tudi nujna simbolna podpora domači ustvarjalnosti, ki je sicer izjemna. Moj najljubši film ni eden, več jih je. Zagotovo je Cirkus Fantasticus film, ki mi pride prvi na pamet. Potem pa Bičkova Razredni sovražnik in Družina.

 Mladinski: Pojdi z mano. Kratki dokumentarni: Trahere. Animirani – tu imamo res veliko odličnih režiserjev – od Dušana Kastelica do Špele Čadež in Kolje Saksida in še mnogo drugih. Najraje gledam nove filme, redkokdaj si kakšen film ogledam večkrat. Ob sredah pa vedno rada pogledam film tedna skupaj s svojo družino. 

Konec junija 2022 ste zaključili delo v Kosovelovem domu in stopili na novo pot v svoji karieri. Bi lahko malo več povedali o tem?

Na svoje življenje ne gledam kot na kariero, ampak nekako me skozenj vodijo poti, ki se nekako prav sestavijo. Lani sem se v jeseni odločila, da se v nov mandat vodenja Kosovelovega doma Sežana ne bom podala. Razlogov za to je več, ključno pa se mi zdi zavedanje, da ni dobro, da se ljudje na svojih mestih oz. položajih »zasedijo«. To ni dobro ne zanje in niti za zavode (javne funkcije). Obenem so me začeli nekateri ljudje nagovarjati za aktivacijo v politiki in čeravno to ni bilo povezano (razen časovno), sem si tudi glede tega vzela čas in razmislila ter se odločila, da se podam na politično pot, saj mi ni vseeno, v kakšni družbi živimo in delamo. Leto 2021 je bilo kritično leto in tega leta verjetno ne bom nikoli pozabila. V svoji stranki sem se takoj vključila v programsko skupino na področju kulture in kasneje preko te skupine pomagala pri snovanju programa kulture za državnozborske volitve. V skupini sodeluje veliko ljudi, ki jih zelo cenim. Hvaležna sem, da lahko izmenjujemo mnenja. Tako sva se spoznali tudi z aktualno ministrico. 

Kaj želite doseči v novem poklicu? Kako pa vaša družina gleda na to? Vas podpirajo?

Želim si, da bi z novo kulturno politiko posodobili posamezna podpodročja in izboljšali pogoje za delovanje v kulturi za vse ustvarjalce, in sicer na vseh ravneh. Marsikdo ne razume področja ustvarjanja, npr. da umetnik potrebuje tudi svobodo pri delovanju in včasih tudi raziskovanje, eksperimentiranje. Predvsem pa stabilne pogoje. Večina tistih, ki delajo v kulturi, ima visoka pričakovanja do ministrstva in zavedam se, da bo težko in da nas čaka še veliko izzivov in da ne bo mogoče vseh takoj uresničiti. Brez podpore družine ne bi mogla odpreti tega poglavja, vseeno pa se še učimo novih časovnih dimenzij, ki jih prinašajo nove razmere.

Nekako sem skozi intervju začutila, da prostega časa bolj ali manj nimate. Se morda motim? Vam uspe, da si vzamete nekaj časa zase in »odklopite« zunanji svet? 

Drži. Tega časa ni veliko. Kolo je moja »freedom machine«, sprošča me narava, voda (plavanje), knjige in filmski svet. 

Sama se zelo spopadam s tesnobo pred nastopanjem v javnosti. Ste se tudi vi kdaj srečali s tem strahom? Kako ste se uspeli z njim soočiti? Imate kakšen nasvet, kako se spopasti z njim?

Že v glasbeni šoli mi je bilo težko nastopati. Če nastopov ne bi bilo, bi bilo zame veliko lažje. Treme se nikoli nisem uspela znebiti, žal. Nekoliko se jo da omiliti z vajo in z dobro predpripravo. Zanimivo je, da mi pred širšo javnostjo ni tako neprijetno; ko pa sta zraven še oder in mikrofon … (smeh) pa mehka kolena na odru ostajajo moja šibkost.

Ko ste sami, ali kdaj začnete razmišljati, kako daleč ste že prišli v življenju? Vas to kdaj prestraši? Bi kaj spremenili, ali menite, da se vse zgodi z razlogom? Ste ponosni nase? Od kod navdih oz. motivacijo? Kakšen je vaš življenjski moto?

Priznam, da o tem sploh ne razmišljam. Na neki prireditvi so me napovedali kot visoko gostjo, kar me je skoraj nekoliko ujezilo. To se mi zdi nekoliko zastarelo razmišljanje. Ne vem, zdi se mi, da rabimo drugačne, sodobne koncepte. Ministrstvo je v službi kulture. 

Ko so me vprašali, ali bi prišla v kabinet ministrice, sem bila zadržana, obenem pa sem to funkcijo prevzela s strahospoštovanjem. 

Zjutraj me budilka vrže iz postelje, vstanem, spijem kavo in grem na pot. Delam korak za korakom in sledim viziji, ki smo si jo začrtali s kolegi in v programu.

Zadnja leta sem velikokrat uporabila moto, ki sem se ga naučila v Kosovelovem domu Sežana – prosto po Davidu Terčonu: »Ta most bomo prečkali, ko bomo prišli do njega«. 

Druga misel, ki me navdihuje, je sicer v angleščini in se glasi: »Never forget, why you started«.

*Avtor fotografije MI SMO KULTURA je Jernej Čampelj.

Razredna fotografija je iz šolskega arhiva.

Ostale fotografije je za objavo prispevala intervjuvanka.

(Visited 1.468 times, 1 visits today)
Dostopnost