Barbara Kron, dijakinja (v sredini)

Barbara Kron, danes

Intervju z Barbaro Kron

Barbara Škrlj, umetniško Blanche, poročena Kron, je bivša dijakinja ŠC Srečka Kosovela Sežana. S 15 leti je odšla v Mannheim na Akademijo za balet, se spustila v neznano, kljub temu na daljavo končala gimnazijo in postala uspešna baletka.

Vita Kompare, 2. AG

Za začetek me zanima, kako ste se odločili za balet in kdaj ste vedeli, da je balet nekaj, kar želite početi v življenju?

Do baleta sem prišla čisto slučajno, po nesreči. Nekdanji baletni plesalec Miloš Bajc iz Ljubljane je v mojem otroštvu priredil nekakšno predstavitev baleta s plesalci iz ljubljanske Opere. Izvedel jo je v Kulturnem domu Srečka Kosovela Sežana in s sestro sva si jo tudi ogledali. Nato pa so v Sežani hoteli ustanoviti baletni krožek. Meni je bila predstavitev baleta zelo všeč, a si staršem nisem upala povedati, da bi rada hodila k baletu. Moja sestrica je bila zmenjena s prijateljico, da se bosta vpisali. Tako so starši mene poslali zraven, da bi na nek način pazila nanjo in zgodilo se je točno to, kar sem si po tihem želela. Na baletu mi je bilo zelo všeč in kasneje, ko sem začela z rednejšimi, intenzivnejšimi vajami, sem vedela, da je to nekaj, kar si želim početi. Ko me je poučeval romunski pedagog Vasile Solomon sem bila še bolj prepričana, da je to stvar, v katero bi vložila vso energijo in jo razvijala dalje.

V Nemčijo ste odšli že pri 15 letih. Kako to, da ste odšli prav v Nemčijo? Ste imeli takrat kakšne pomisleke, kot so npr. znanje jezika, oddaljenost od družine ipd.?

Eden izmed razlogov je bil, da je dober prijatelj mojega pedagoga Vasilea Solomona poučeval na plesni akademiji v Mannheimu v Nemčiji. Tako smo posneli moje vaje in ta video poslali na akademijo. Povabili so me na avdicijo in tako sem bila sprejeta. Pomislekov z moje strani ni bilo, starši pa so gotovo imeli več pomislekov, za katere sem pozneje tudi izvedela. Če zdaj gledam s svojega stališča, ko sem tudi sama mama in malo starejša, si mislim »uau« vsa čast mojim staršem, da so mi toliko zaupali in imeli ta pogum, da so mi dovolili iti sami v Nemčijo. Pri nemščini mi je pomagala moja teta, ki je v Nemčiji študirala. Z njo sem imela dva meseca pred avdicijo intenziven tečaj nemščine in sem si mislila, da znam govoriti nemško. Ko pa sem prišla v Nemčijo, nisem razumela nič. (smeh) Bila je ena velika avantura. Jaz sem bila naivna in mlada ter šla tja, ker sem si mislila, da jo to nekaj, kar si iz vsega srca želim početi. Nisem imela ne pričakovanj in ne strahov, kar je bilo dobro, saj sem odšla v neznano, odprta za vse.

V Sloveniji poznamo Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ki združuje klasičen šolski program gimnazije z vadbo baleta, instrumentov, petja … Kako to, da v Nemčiji niste obiskovali šole, ki bi združevala balet in šolanje, ampak ste se za šolanje odločili na ŠC Srečka Kosovela Sežana?

Vedela sem, da želim končati gimnazijo doma in potem mogoče še nekje študirati. Prvotni načrt je bil, da bi se vrnila nazaj v Slovenijo. Vedela sem, da je baletna kariera negotova in je zato potrebno imeti dodatno izobrazbo. Takrat na tej akademiji ni bilo vzporednega programa, predakademski program je imel to možnost. Jaz pa sem se prijavila na višji program in te možnosti nisem imela. Še danes v Nemčiji ni plesnih akademij, ki bi združevale plesno izobrazbo z osnovnim izobraževanjem. Lahko bi sicer obiskovala srednjo šolo v Nemčiji, ampak zaradi baletnih vaj ne bi mogla biti pri pouku in zato sem se odločila za šolanje na daljavo.

Danes si šolanje na daljavo predstavljamo kot videokonference, odlaganje gradiva v spletne učilnice … V času vašega šolanja ti načini še niso obstajali. Nam lahko zaupate, kako je takrat potekalo šolanje na daljavo?

Zelo sem hvaležna ŠC Srečka Kosovela Sežana, da so se sploh spustili z mano v to avanturo in mi omogočili tak način šolanja. Učila sem se po učbenikih in po zapiskih moje starejše prijateljice, ki se je pred mano šolala na gimnaziji v Sežani. Ona je bila zelo pridna učenka, vse si je podrobno zapisala, zdaj pa je odvetnica. Če pa sem potrebovala še dodatno razlago, so mi profesorji, ko sem med počitnicami prišla v Sežano, še dodatno razložili snov.

Ste imeli pri šolanju na daljavo občutek, da imate zaradi svojega načina izobraževanja kakšen »popust« ali morda obratno, da so učitelji od vas zahtevali še več znanja? Vam je samostojno predelovanje snovi bilo precej težje, kot če bi bili pri pouku?

Težko rečem, saj sem bila pri pouku zelo malo in ne vem, kako je potekalo spraševanje pri drugih. Testi pa so objektivni in ni popuščanja. Bi morala sošolce vprašati, če se je njim zdelo, da so mi profesorji popuščali. Spomnim pa se, da me je enkrat profesor fizike za las spustil naprej. Pri določenih predmetih, kot sta npr. kemija in fizika, mi je bilo veliko težje, saj je potrebna razlaga. Pri ostalih predmetih pa niti ne. Zame je bilo najbolj pozitivno, da sem si sama razporejala čas. Če sem imela daljšo pavzo med treningi na akademiji, sem se učila med pavzami, predvsem pa zvečer in med vikendi. Imela sem natančno narejen urnik, kdaj se kaj učim, ta pa je bil prilagojen urniku akademije. To, da sem si na ta način organizirala čas, je bilo zelo pomembno.

Na ŠC Srečka Kosovela Sežana pa niste preživeli veliko časa. Ste kljub temu ohranjali stik s sošolci? Se morda spomnite kakšne zanimive anekdote iz srednješolskih časov?

Stike s sošolci sem vsekakor ohranila; še vedno jih imamo. Z nekaterimi se poznam že od malih nog in smo skupaj odraščali, ta prijateljstva ostanejo za vedno. Te prijateljske vezi so močnejše kot poznanstva, ki jih stkemo v odraslih letih. Pri slovenščini smo morali narediti referat in jaz sem ga seveda naredila o baletu in špic copatih. Te špic copate sem »secirala« med referatom in pokazala, kako izgledajo od znotraj. Profesorju se je zdelo zelo zanimivo in rekel je, da sem imela privilegij, da sem lahko secirala te copate.

Za uspeh je zagotovo potrebno veliko treninga. Kolikokrat na teden ste trenirali; ste imeli tudi več treningov na dan?  Koliko časa približno je trajal en trening? Ste imeli sploh kaj prostega časa?

Treningi so bili od ponedeljka do sobote, torej šest dni na teden. Glavni trening je bil trening klasičnega baleta, trajal je dve uri in je bil vsak dan. Imeli pa smo še različne vaje modernega plesa, karakternih plesov, španskega plesa, glasbene teorije, anatomije … Vse skupaj s pavzami je trajalo od pet do šest ur na dan. Ko pa smo imeli vaje za predstave, je trajalo približno od devete zjutraj do sedme ali osme ure zvečer. Prostega časa sem imela bolj malo (smeh), prav brez učenja in treniranja skoraj nič. Med vikendi in počitnicami pa sem si vzela malo prostega časa.

Nastopali ste v številnih predstavah in imeli številne vloge. Katera izmed vlog vam je najbolj pri srcu in je ne boste nikoli pozabili?

Moja najljubša vloga, v kateri sem se tudi počutila, da mi je pisana na kožo, je vloga Brunhilde iz baleta Siegfried, v kateri sem bila Valkira, nekakšna Amazonka. Bojevnica, močna ženska, ki se je zoperstavila moškim. Glasba je bila v živo, orkester je bil pod odrom, vendar se je vibracije čutilo tudi na odru in zato je bila prav posebna atmosfera. Plesali smo na glasbo Johna Adamsa in ob odlomkih iz Wagnerjevega Nibelunškega prstana, ki zahtevajo velik orkester in temu primerno ta glasba »zapolni« dvorano. 

Je pa veliko vlog, v katerih sem uživala, npr. v Labodjem jezeru, ko sem plesala velike labode, ali pa ko sem plesala naslovno vlogo v Ani Karenini. V bistvu vse. Vsaka vloga je bila nekaj posebnega.

Za baletke velja, da je njihova kariera relativno kratka in se zaključi nekje med 35. in 40. letom. Kdaj ste sami zaključili svojo kariero in kaj počnete sedaj?

Jaz sem svojo aktivno plesno kariero zaključila pri 30 letih, pogojeno je bilo z nosečnostjo. Rodila sem punčko. Takrat je moj mož še študiral in odločila sem se, da si bom vzela eno leto pavze ter se posvetila otroku. Kot si sama rekla, kariera je kratka; slej ali prej telo ne zmore več toliko, kot bi sicer lahko. Če pogledam nazaj, je bilo tako v redu; telo bi sicer lahko še plesalo, ampak bolje, da se ne uniči, dokler je še mlado. V tem obdobju sem ugotovila, da mi poučevanje zelo leži, predvsem poučevanje otrok. Zdaj sem predsednica baletnega društva v mestu Karlsruhe, kjer tudi poučujem otroke od 3. do 12. leta starosti. V baletu in modernem plesu sem poučevala tudi odrasle. Po drugem otroku pa sem ugotovila, da moram malo zmanjšati število ur in preživeti več časa z družino, kar mi veliko pomeni. Zelo rada poučujem otroke in širim ljubezen do plesa.

V enem od vaših intervjujev sem prebrala, da ste študirali tudi pravo kot nekakšno pokojninsko zavarovanje. A kaj razmišljate o aktiviranju tega »pokojninskega zavarovanja«?

Ne. (smeh) V zadnjem letniku študija sem ugotovila, da to ni zame. Pravo kot tako mi je všeč, saj je strukturirano in so pravila, kar sovpada z mojim karakterjem. Ampak ugotovila sem, da to ni zame, saj se ne vidim kot zaposlena v pisarni oz. na splošno v gospodarstvu, sploh pa ne v odvetniški pisarni. Delo v gledališču zahteva ogromno časa, počitka, samostojnega pripravljanja, učenja … Pri odvetniškem poklicu pa delaš še več. Že v gledališču sem dala preveč sebe in tega ne morem delati tudi v drugem poklicu. Mi je pa v življenju prišlo prav to znanje iz študija, tako da študij ni bil zaman in je bil zelo pomembna izkušnja. Diplomo imam, najbrž je ne bom nikoli potrebovala, ampak je vsekakor dobra šola za življenje.

Je pandemija zelo vplivala na vaše delo in življenje na sploh?

Ja, definitivno. Mislim, da na svetu ni človeka, ki ga ne bi tako ali drugače ta stvar prizadela. Trenutno (intervju je bil izveden v jeseni 2021, op. p.) v Nemčiji treningi z otroci potekajo dokaj normalno in upam, da tako tudi ostane. V času zadnjega »lockdowna« smo imeli treninge samo preko videoklicev in ugotovila sem, da je to najslabša stvar na svetu, vseeno pa bolje kot nič. Ampak, kaj je to povzročilo moji psihi in kaj vse so otroci zamudili … Najmlajših ne moreš »parkirati« pred ekran, saj zanje ni dobro, da preživljajo čas pred ekrani in to ni način podajanja našega znanja. Bistvo treningov plesa je, da so otroci v skupini in pride do interakcije med otroci samimi, saj je ta socialna komponenta zelo pomembna. Starejši, kot so bili otroci, lažje je bilo z njimi delati na daljavo. Veselje, ko smo prišli nazaj v dvorane, je bilo neizmerno. Digitalno življenje ni način življenja.

Omenili ste, da imate dva otroka. Bi bili veseli, če se tudi ona dva spustita v baletne vode?

Plešeta že oba dva, nista pa še v baletnih vodah. Mlajši je star 4 leta in pleše v skupini kreativnega plesa, hčerka pa je v skupini modernega plesa. Odkrito, ljubše bi mi bilo, da se ne bi odločila za baletni poklic (smeh), glede na vse izkušnje, ki sem jih imela sama, saj vem, kako naporno zna biti. Bolj vesela bom, če bosta imela to kot hobi poleg nekega drugega poklica. Mlajši sin bo morda kaj drugega kot plesalec, saj ima še veliko drugih interesov, lahko bo telovadec.

Hvala vam, da ste si vzeli čas. Želim vam veliko uspehov na vseh področjih.

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 291 times, 1 visits today)