Luka – portret

Luka – prizor iz Ikarusa

Fotografija: Aljoša Kravanja

Intervju z Lukom Vodopivcem

Luka Vodopivec obiskuje našo srednjo šolo, in sicer smer aranžerski tehnik. Sam je zelo predan plesu in je na tem področju zelo uspešen, saj je osvojil že veliko pomembnih priznanj. Ker tudi meni ples veliko pomeni, sem Luko povabila na pogovor oz. intervju, v katerem boste spoznali njegovo zgodbo in o njem izvedeli marsikaj novega.

Maruša Kršić, 2. AG

Verjamem, da ni lahko usklajevati šole s plesom. Kako ti uspe kombinirati nastope s šolskimi obveznostmi, kot so testi in spraševanja? Zakaj si si izbral aranžerski program? Kakšen je tvoj učni uspeh? Kako ti uspe vse nadoknaditi, ko manjkaš v šoli zaradi nastopov?

Glede nastopov in treningov mi šola kar prisluhne in omogoči, da si sam organiziram šolske obveznosti. Mislim, da je naša šola ena redkih, ki prisluhne dijakom in jih podpira tudi pri obšolskih dejavnostih. Profesorji me podpirajo in brez težav se skupaj dogovorimo za nov datum pisanja testa, če imam prav tisti dan nastop, ali pa naredimo skupni dogovor. Nadoknaditi pouk pa je malo težje, saj sem letos zaradi predstave manjkal dva meseca in snovi nisem dobival redno, zato sem imel kasneje s šolo veliko dela.

Že ko sem zaključeval deveti razred, sem vedel, da bom šolanje nadaljeval na umetniški šoli, saj mi je umetnost všeč in bi se s tem rad ukvarjal tudi v prihodnosti. Na začetku sem se odločal med oblikovno in plesno gimnazijo v Ljubljani, aranžerskim tehnikom v Sežani in likovno gimnazijo v Novi Gorici. Na koncu sem se odločil za aranžerski program srednje šole v Sežani, saj je šola blizu mojega doma in s tem blizu tudi mojim treningom. Všeč pa mi je bilo tudi to, da se osredotoča na več oblik umetnosti in ne samo na eno.

Na svetu obstaja veliko zvrsti plesa. Zakaj si se odločil za sodobni ples? Kaj te je navdihnilo? Koliko časa že plešeš in v katerem klubu? Kolikokrat na teden imaš vaje? Kako se počutiš, ko plešeš?

Že od malega sem se veliko gibal ob spremljavi glasbe in zato sta me starša vpisala v plesno šolo. Začel sem s hiphopom pri štirih letih in pri šestih nadaljeval pri MN dance company (plesna šola, op. p.). Pred šestimi leti sem začel z modernim plesom in se v njem popolnoma našel. Z modernim plesom se bolj profesionalno ukvarjam, poleg tega pa tudi že tretje leto učim otroke plesati hiphop. Vaje imam dvakrat na teden po tri ure, dvakrat na teden tudi učim. Ko so tekme ali predstave, je vaj več, vadim pa tudi med vikendom.

Ko plešem, se počutim svobodno; sem v nekem svojem svetu, kjer pozabim na vse ovire in probleme, ki se dogajajo v okolju.

Zasledila sem, da si imel v oktobru predstavo Ikarus, ki je še danes zelo uspešna in se še vedno izvaja. Tudi naši dijaki so si jo pred kratkim ogledali. Ali nam lahko poveš, kako potekajo vaje, generalke in nastopi?

Koreografa si zamislita neko zgodbo in naredita osnutek za nov projekt. Nato sledi avdicija, na katero se prijavijo plesalci. Na avdicijo za predstavo Ikarus se je prijavilo več kot 300 plesalcev z vsega sveta. V ožji izbor jih je bilo izbranih 25 in ti so potem prišli v Slovenijo na avdicijo v živo. 

Izmed teh 25 so kasneje člani komisije izbrali pet plesalcev iz Južne Koreje, Italije, Romunije ter z Japonske in Nizozemske. Pet plesalcev pa je bilo izbranih iz članov »companije«. Sledijo vaje, ki se začnejo z uvodno uro ogrevanja (balet ali »težja« joga), nato pa sledi učenje koreografije. Ta se kar naprej spreminja, saj se stvari dodajajo in odvzemajo, lahko tudi tik pred nastopom, zato moraš biti zelo pozoren. Te treninge snemamo, da lahko potem koreografa vidita, ali sta koreografija in glasba usklajeni. V nastopu sodeluje tudi dramaturginja, ki vse pregleda in poskrbi, da se vse sklada z zgodbo. Da nastane predstava, kot je Ikarus, je potrebno vaditi dva meseca, vsak dan približno sedem ur, dokler ne pridemo do ključne končne izvedbe.

Sodeloval si tudi v videu znane korejske glasbene skupine BTS. Ali nam lahko opišeš, kako je vse skupaj potekalo? Kako si se počutil, ko si plesal za tako znane pevce?

Začelo se je tako, da sta moja pedagoga oz. koreografa prejela mail, da nekdo želi sodelovati za izdajo novega videospota za nov komad glasbene skupine. Tako smo začeli pripravljati koreografijo. Nato smo ugotovili, da gre za BTS. Sprva smo bili malo šokirani in presenečeni, saj to ni bila majhna stvar. Ko smo imeli koreografijo končano, smo jim jo poslali, oni so jo pregledali in se odločili, da decembra letimo v Los Angeles na snemanje. Počutili smo se kot zvezdniki, nameščeni smo bili v znanem hotelu The Standard hotel v centru Los Angelesa, kjer je bila fotografirana tudi Beyoncé. Imeli smo osebnega voznika; za vse, kar smo potrebovali, je bil dovolj že en sam klic. Na začetku smo se spoznali z ekipo in si ogledali okolico. Tam je bilo zaradi nas več kot 200 ljudi ter dva velika kamiona z opremo in hrano. Bilo je nepozabno. Imeli smo svoje skrbnike in vsi so bili zelo prijazni. Snemanje je potekalo v zapuščenem nakupovalnem središču. Edina težava je bila, da je pred snemanjem en teden padal dež. Bil je pa trenutek, ki ga nikoli ne bom pozabil. Ko smo se pripravljali na snemanje, je nekomu od plesalcev spodrsnilo na luži in je skoraj padel. Takoj so naročili, da je treba to lužo odstraniti. Ker je v tem prostoru zelo zeblo, so nam v šotore dali grelce, tako da so šotori izgledali kot savne. Prizor smo snemali ves dan. Zadnji dan smo si šli ogledat zelo znano plažo Santa Monika Beach. Spoznal sem, da je tam življenje zelo drugačno. Ljudje so polni energije, ulice so žive in prodajalke te ob vstopu v trgovino pohvalijo, da si zelo lepo oblečen … To je bilo zame neprecenljiva izkušnja, saj si nisem predstavljal, da bom pri tako mladih letih letel v Ameriko na snemanje videa za tako znane glasbenike. Upam, da to ne bo zadnja taka izkušnja in da bom še kdaj imel priložnost sodelovati s svetovnimi zvezdami.

Ali ti je kateri izmed tvojih nastopov še posebej ostal v spominu? Če ja, nam ga lahko zaupaš in opišeš? Ali se ti je vtisnil kakšen poseben trenutek z nastopa oz. vaj?

Najbolj mi je ostal v spominu moj prvi hiphop solo nastop na tekmovanju. Nanj sem se zelo pripravljal, potem pa zaradi velike treme na žalost kar »zmrznil«. Koreografija je pripovedovala zgodbo o boksarju in v točki sem moral boksati; ker pa sem zmrznil, sem približno eno minuto boksal proti sodnikom. To je bila zame prva izkušnja s tekmovanja pred sodniki. Po dogodku sta mi samozavest in motivacija malo padli, ampak sem s plesom vseeno nadaljeval. Kasneje pa sem zaradi truda začel zmagovati in se vzpenjati na najvišje stopničke. Vsak nastop je izkušnja zase in čisto vsak mi ostane v spominu.

V plesu so, tako kot so življenju, vzponi in padci. Kako si se uspel spet dvigniti oziroma kje si našel motivacijo za naprej?

Spodbudilo me je to, da sem začel trenirati moderni (sodobni) ples in tako spoznal nov način gibanja ter se v tem popolnoma našel. Starši in pedagogi so me spodbujali in mi govorili, da ne smem nikoli odnehati. Vedno se je treba truditi, saj uspeh in napredek ne prideta sama od sebe.

Sama tudi učim ples, in sicer mažoretke. Tudi ti ukvarjaš s poučevanjem plesa. Kako potekajo tvoji treningi? Kaj ti je bolj všeč: biti mentor ali učenec? Ali sestavljaš tudi svoje koreografije?

Mlajše otroke sem začel trenirati tri leta nazaj. Na začetku nisem točno vedel, kako jih umiriti, kako jih naučiti stvari in podobno. S časom sem se navadil in mi je postalo zelo zanimivo. Všeč mi je to, da sem lahko predal svoje znanje drugim, jih naučil kaj novega za prihodnost in za napredovanje. Zdaj mi je poučevanje že prišlo v navado in mi ne predstavlja neke ovire. Všeč mi je biti oboje, učenec in učitelj, saj če sam ne napredujem in se učim, ne morem spoznati novih gibov in podobno.

Ali imaš kašne posebne dosežke s tekmovanj?

Bil sem že na veliko tekmovanjih. Skoraj na vsakem tekmovanju sem osvojil kakšno nagrado. Največ mi pomeni moja prva zmaga z moderno točko, kar mi je dalo veliko motivacije za naprej. Letos pa sem se prvič prijavil na OPUS, festival mladih plesalcev Javnega sklada Republike Slovenije. Osvojil sem nagrado za najboljšo izvedbo.  Večkrat sem tudi prejel naziv državnega prvaka, naziv svetovnega prvaka, evropskega prvaka in kar precej prvih mest na mednarodnih tekmovanjih. Na vse svoje zmage sem ponosen.

Zelo si zaposlen s plesom, nastopi, vajami in šolo … Ali imaš sploh kaj časa za hobije? Kateri so tvoji hobiji?

Kljub vsej zasedenosti s plesom se najde čas tudi za druge stvari, ki me veselijo. Obdarjen sem bil s kar nekaj talenti, ne ukvarjam se samo s plesom. Na trenutke je težko, saj ne vem, kaj izbrati. Sem zelo estetski tip človeka in vse, kar je povezano z umetnostjo, me zelo navdušuje. Rad se ukvarjam s fotografijo, sem v stiku z modo in se zanimam za trenutne trende. Rad potujem, spoznavam nove kulture, nove ljudi in bogatim brbončice z novimi okusi in idejami v kulinariki in nasploh. Zanima me tudi notranje oblikovanje in arhitektura. V prostem času delam vse ali pa nič, odvisno je od tega, kakšne volje sem. Večino prostega časa sem najraje s prijatelji, ki me znajo nasmejati; to mi veliko pomeni.

Obiskuješ 4. letnik aranžerskega programa. Ali veš kam in na katero fakulteto se boš vpisal? Ali imaš kakšno vizijo za prihodnost?

Zaenkrat bom svojo pot skušal nadaljevati na Fakulteti za dizajn, smer notranje oblikovanje. V primeru, da ne bom sprejet, bom mogoče pavziral in iskal druge možnosti. Moje sanje so, da se preselim v Pariz in tam ustvarim novo zgodbo v poglavju svojega življenja. Moja prioriteta pa je, da spoznam čim več novih stvari, da se preizkusim v novih nepredvidljivih situacijah in tako pridobim znanje za naprej. Nimam nobenih načrtov in se bom prepustil, da mi življenje priložnosti prinese sproti. Moj cilj v življenju je, da uspem v svetu – za to sem pripravljen garati.

Luka, hvala za sodelovanje pri intervjuju in za to čudovito izkušnjo.

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 345 times, 1 visits today)