Skoči na glavno vsebino

Intervju z Andrejem Klančarjem

Andrej Klančar je nekdanji dijak naše šole. Šolanje je nadaljeval na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, smer podjetništvo, in se v očetovem podjetju istočasno uvajal v posel, ki ga sedaj opravlja. Leta 2009 je od očeta prevzel podjetje in z veliko truda in zagnanostjo dosegel velike uspehe. Podjetje Klančar žerjavi ima danes v lasti 115 žerjavov in s povezano 30-člansko ekipo uspešno premaguje vse ovire v gradbeništvu. Poleg zahtevnega dela si Andrej vzame tudi prosti čas za družino in prijatelje. Med intervjujem pa je povedal tudi, da je tudi strasten voznik hitrih avtomobilov.

Anžej Bole, 2. AG

Andrej, lepo pozdravljeni. Ste eden naših nekdanjih dijakov, ki je zelo uspel v poslovnem svetu. Že pri 22 letih ste postali direktor podjetja Klančar žerjavi. V gospodarski krizi po letu 2008 so se gradbena podjetja zapirala. Kako ste se pa vi znašli in iz vašega manjšega podjetja, ki vam ga je zapustil oče, prišli na podjetje s 30 zaposlenimi ter iz manjših prihodkov v kar milijonske prihodke?

Res je, ogromno podjetij oz. praktično vsa velika gradbena podjetja so takrat razpadla. Nam pa je uspelo. S ponosom lahko povem, da imamo 30 zaposlenih; promet pa smo iz takratnih 300.000 povečali na sedaj več kot 5 milijonov. Kako nam je to uspelo? Zagotovo je bilo tudi malo sreče zraven, ampak najbolj se mi zdi ključno prepričanje mladega zagnanega človeka, ki je še malo upornik po duši in ki vidi v krizi priložnost. Prej ko znaš to priložnost prepoznati kot poslovni izziv, prej so tudi rezultati. Mislim, da je bilo za uspeh podjetja ključno predvsem prepričanje, da se dá, da zmoremo in da želimo.

So storitve, ki jih ponujate na trgu, zelo iskane?

V resnici ne vem, ali so zelo iskane, dejansko ponujamo rešitve za velike probleme. Rešujemo problem logistike, problem prestavljanja težkih elementov na gradbiščih … Problematika, s katero so se soočali že v času faraonov. Dandanes imamo več različnih pripomočkov in ena izmed bolj efektivnih rešitev za prej opisano je naša. Imamo ekipo in opremo, da je gradnja bolj enostavna, varnejša in učinkovitejša.

Kako se pa vi spominjate svojih začetkov v podjetju?

Začetki so bili »romantični«. S podjetjem sem bil na nek način ves čas posredno povezan, ker je pač oče najprej imel to podjetje. Začel sem sicer s svojimi posli, a z očetovim podjetjem sem ves čas sodeloval.  Očetu sem npr. plačeval račune preko internet bančništva, naredil mu prvo spletno stran za podjetje ipd.  Tako sem dobil potrditev, da lahko temu podjetju nekaj dam, da lahko nekaj spremenim in potem mi je postalo to všeč. Začetek oz. prevzem očetovega podjetja je bil zame velika odgovornost; vedel sem, da nekje od 70 % do 80 % prevzetih podjetij propade. Rekel sem si, da jaz ne bom med temi odstotki, meni bo podjetje vsaj 5 let zdržalo oz. z besedami naših južnih sosedov: »pa makar umro«. Odgovornost, napor, po drugi strani pa se je bilo fajn vsak dan učiti, premagovati izzive in verjeti, da bo uspelo.

Verjetno brez vrhunske ekipe ne bi dosegli take prepoznavnosti. Kaj si mislite o svoji ekipi, bi lahko rekli, da so kot vaša druga družina?

Ekipa je zame vse. Če analiziramo katere koli dosežke v svetovnem merilu, je vedno v ozadju ekipa. Ko gledamo Pogačarja, ki zmaga na dirki Tour de France, je za njim in z njim ekipa; prav tako pri znanstvenih dosežkih, konec koncev je ekipa tudi za najboljšimi rock zvezdniki. Tudi Elon Musk, sinonim najbolj uspešnega podjetnika, ne dela sam. Mislim, da je velike stvari mogoče doseči samo z ekipo. Rekel bi, da je ekipa sodelavcev bolj podobna skupnosti dobrih prijateljev, saj skupaj preživimo ogromno časa. Naše podjetje je poznano tudi po dobrih odnosih in zadovoljstvo zaposlenih je ena ključnih vrednot podjetja. Na tem smo gradili in bomo še naprej. (Zanimivost: večina Klančarjeve ekipe je končala našo srednjo šolo, op. p.)

Vaše žerjave vidimo po vsej Sloveniji in širši regiji. Koliko žerjavov pa ste imeli, ko ste postali direktor, in koliko jih imate sedaj? Vsak žerjav je, predvidevam, poseben na svoj način. Ali ste jih mogoče poimenovali?

Ko smo začeli, je bilo 14 žerjavov v naši floti, sedaj smo že na številki 115; imamo pa tudi 130 gradbenih dvigal. Veliko se je spremenilo; od manjših smo prešli na precej večje žerjave, ki rešujejo večje probleme. Žerjave smo vmesni fazi tudi poimenovali; imajo torej imena, ampak v resnici se ta projekt ni dobro prijel. Vsekakor gojimo neka čustva do teh naših strojev. Možnost izbire imen imajo tudi sodelavci, kar doda nekakšno simboliko žerjavu.

Skupina Dunking Devils je leta 2019 v Sežani snemala video svojih salt in skokov, ki so jih izvajali 40 metrov nad tlemi. Pri snemanju so »sodelovali« tudi vaši žerjavi. Kako se spominjate sodelovanja s skupino Dunking Devils? Je to sodelovanje pripomoglo k boljši prepoznavnosti vašega podjetja?

Absolutno, to je bil projekt dveh strastnih ekip. Sam sem velik zagovornik strasti – če delaš to, do česar čutiš strast, potem je rezultat tu. Skupaj z Dunking Devils smo ustvarili fantastično zgodbo z največjim trampolinom na svetu, ki je bil ročno izdelan. Tudi ogled videa je bil fenomenalen. O tem so npr. poročali Fox TV, CNN, Ellen Show, skratka, nora senzacija. Mislim, da se je pokazalo, da ni podjetje samo vir zaslužka, ampak da je v njem naša ljubezen, strast. In tudi malo sreče.

Bili ste nominirani za gazelo primorsko-notranjske regije (nagrada za najhitreje rastoče podjetje v regiji, op. p). Kako se je vaše podjetje, predvsem pa vi, odzvalo na tako nominacijo in kaj taka nominacija sploh predstavlja za vaše podjetje?

Ta nominacija je bila res lepa potrditev vsej ekipi, da smo opaženi, da je naš trud prepoznan in da smo že nekaj naredili v svojem okolju. Bila je tudi spodbuda za naprej. Nismo resda zmagali, nismo niti računali na to, ampak smo bili pa prepoznani kot res zanimiva zgodba. Dodal bi še to, da so v preteklosti gazele imele nekoliko negativen ugled, saj so (tudi nagrajena) podjetja hitro rasla, a tudi hitro propadla, tako da so sedaj pri podeljevanju nagrade gazela zelo pazljivi. Pomembno je predvsem, da je podjetje stabilno in zastavljeno dolgoročno.

Izvedel sem, da ste se poleg podjetništva ukvarjali tudi s športom. Koliko časa ste trenirali košarko? Kdaj ste jo začeli trenirati in v kateri ekipi ste bili? Je šport za vas še danes pomemben? Ali tudi zaradi tega v podjetju sodelujete kot ekipa?

Šport je pomemben del mozaika, ki sestavlja moje življenje. S košarko sem začel šele v četrtem razredu osnovne šole, potem sem devet let res aktivno treniral. Srečo sem imel, saj sem imel dobro ekipo in dobre trenerje. Dosegli smo lepe dosežke, bili smo v ŠKL finalu, bili smo 3. na pionirskem festivalu. Košarka je bila res lepa popotnica tudi za kasnejše življenje, saj te šport nauči sprejemanja porazov, garanja in tudi tega, da včasih pridejo rezultati z zamudo. Naučiš se tudi, da sam težko uspeš, da je pomembna ekipa. To miselnost sem prenesel v svoje podjetje.

No, pa se posvetiva še vašim spominom na Srednjo šolo Srečka Kosovela Sežana. Vpisali ste se na gimnazijo. Kakšne spomine imate na srednješolska leta?

Leta kot leta so bila »luštna«, ampak zame ena najslabših v mojem življenju. Zakaj? Predvsem zato, ker je to obdobje, ko že razmišljaš s svojo glavo, si pa popolnoma odvisen od staršev in okolice. Ves čas poslušaš, kaj delaš slabo. Jaz sem na faksu zaživel bistveno drugače. Z gimnazijo ni bilo načeloma nič narobe, bilo pa je seveda naporno in stresno. Spomnim se, ko je profesor Vojko Žiberna rekel, da so to najlepša leta življenja. Rekel sem, če je to najlepše, potem je bolje, da neham živeti. V resnici ni bilo tako hudo, ampak nisem imel nobene svobode. Imel sem treninge; ampak ko ti trener j*be mater, v šoli ti najedajo učitelji, ko prideš domov, ti starši nekaj pametujejo, s punco se zastopiš in tudi kdaj skregaš … je vsega preveč. Veliko lepše mi je bilo potem na faksu, še lepše pa mi je zdaj, ko sem samostojen. Ne bi se vračal v gimnazijo.

Kateri predmeti so vam bili najbolj pri srcu in katerih niste marali?

Kaj sem imel rad? Zagotovo telovadbo, zgodovina mi je bila všeč zaradi profesorice Nadje Prihavec, saj je bila zelo objektivna, psihologija je bila ena najboljših, to imam rad še danes. Matematika je bila zabavna zaradi profesorja Alojza Čotarja, mi pa ni šla ravno dobro. Kaj sem pa sovražil? Kemijo, pa slovenščino tudi, nisem bil ravno v najboljših odnosih s profesorico.

Kaj pa glede profesorjev, kako se jih spominjate?

Profesor Vojko Žiberna je več kot profesor, on je skoraj malo oče, poln modrosti, se zavzame še preveč. Konec koncev mi je pomagal pri seštevanju točk za vpis na faks. Malo sicer dramatizira; jaz življenja ne jemljem tako resno kot on, je pa izredno pozitivna oseba. Tudi drugi profesorji so bili večinoma okej; nekaterim se je videlo, da imajo ta poklic in svojo stroko res radi, nekaterim pa, da hodijo bolj v službo. Mogoče bi si za učitelje želel, da bi v pouk vnesli malo širši pogled na življenje. Mogoče nista življenje samo gimnazija ali matura, da se svet ne vrti samo okoli tega in da ni nič hudega, če ene stvari ne znamo, imamo pa morda druge talente.

Se mogoče spomnite kakšne zanimive prigode, ki ste jo doživeli vi in vaš razred? Imate še vedno stik s svojimi sošolci? Se kdaj mogoče dobite z njimi (npr. obletnica mature)?

Ne zares. V resnici smo bili dobra generacija, ampak nikoli prav povezana. Zaživeli smo v sedanjem svetu, ki poudarja individualizem. Vsi smo povezani z vsemi, vsi si »lajkamo« svoje objave na družbenih omrežjih, si tudi pišemo. V resnici pa smo vse bolj osamljeni, če malo dramatiziram. Spomnim se sicer veliko dogodkov iz srednješolskih let. Npr. sam sem bil zmeraj bolj razigran dijak, imel pa sem status športnika vsa štiri leta kot edini v generaciji. Takrat je bil tak status na nek način odsvetovan, saj naj bi profesorji dijaka s statusom imeli na piki in bi prej ali slej status izgubil. Zase lahko rečem, da hvala bogu, da sem ga imel. Spomnim se dogodka, ki sem ga jaz »zakrivil«. Bil je maj, potekale so policijske igre (premagovanje nekakšnih ovir, vlečenje avtov ipd.). Rekel sem: »Tako lepo sonce, pa ja ne bomo šli sedaj k uri fizike, gremo raje skupinsko “špricat”.« Prepričal sem približno 90 % razreda, nakar se ena sošolka javi, da pa ona ne bo, da bo šla raje k pouku. Rekel sem okej, če greš ti, grem tudi jaz, saj ne želim izgubiti statusa, vi pa kot želite. Nato se je še enih pet sošolcev premislilo in smo šli v razred. Kaj se zgodi? Pride profesor in izvede uro, kot da smo vsi prisotni pri pouku. Nakar pokliče ravno to punco, ki je bila proti »špricanju«, pred tablo in jo oceni z negativno oceno. Takrat sem ji rekel: »Mogoče bi bilo prav, da se sprostila in bi zaupala meni. Zaradi ene ure, ko nas ne bi bilo, ne bi bilo nič drugače.« Mislim, da ji je bilo zelo žal, ampak to so mladostne razigranosti in neumnosti. Pa še je bilo takih dogodkov.

Za zaključek vas bi rad vprašal, kaj bi pa vi svetovali dijakom, ki razmišljajo o podjetniški poti? Se v Sloveniji lahko prepozna poslovno priložnost? Lahko uspemo kot mladi podjetnik v Sloveniji?

Ali ima mlad podjetnik možnost v Sloveniji? Absolutno, boljšega okolja skoraj ni. Slovenija je fantastično okolje: je varno, je angleško govoreče. Imamo izredno dobro šolstvo, imamo demokracijo. Imamo Akrapoviča, imamo Pipistrel itn. Imamo vse, kar rabimo.

Na področjih znanosti, podjetništva, športa in kulture so izjemni posamezniki. Nekoč, ko je Slovenija prvič osvojila medaljo na svetovnem prvenstvu, je bilo to kot lunin mrk. Sedaj vsi športniki ciljajo na zlato medaljo. Pogoji v Sloveniji so fenomenalni in možnosti je vsak dan več in ne manj – kolikor hitro se spreminja svet, toliko je tudi priložnosti.

Mislite, da imajo drugi prav, ko rečejo, da smo Slovenci garači?

Ne strinjam se s tem, da smo Slovenci garači, nobena statistika tega ne dokazuje. To je mit, v katerega Slovenci verjamemo. Če primerjamo delovne ure, učinkovitost pri delu, število dni dopusta – po ničemer ne dokazujemo, da smo garači. Čas bi bil, da na ta mit pozabimo. Smo iznajdljivi, prilagodljivi, zanesljivi – to so pridevniki, ki nas opisujejo. Slovenci – garači, to je verjetno domislek socializma. Garači so Kitajci, Japonci in še kakšen drug narod. Če greš poleti v Ljubljano v petek ob 15. uri, ni tam nikogar, saj so vsi že na morju. Nehajmo se pretvarjati, da ogromno delamo, nehajmo se smiliti sami sebi, da smo garači. Nismo, smo uživači.

Andrej, hvala za sodelovanje v intervjuju. Prepričan sem, da se bo vaša zgodba še naprej uspešno razvijala.

Vi, dragi bralci, pa lahko Andreju in njegovim žerjavom sledite tudi na Instagramu, Facebooku, TikToku … Z zanimanjem ga bomo spremljali, saj nameravajo Klančar žerjavi v naslednjih letih zaposlovati predvsem mlade.

 

*Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanca.

(Visited 667 times, 1 visits today)
Dostopnost