Skoči na glavno vsebino

Intervju z Markom Mohorčičem

Kdo med nami se ni v otroštvu navduševal nad kolesom in neizmerno svobodo, ki jo omogoča vožnja z njim? Kdo ni strastno navijal, ko sta si na Touru Pogačar in Roglič pokorila vso kolesarsko skupnost? Svet je s kolesa drugačen in zagotovo so drugačni tudi ljudje, ki sedejo nanj, zato sem k sodelovanju v intervjuju povabila Marka Mohorčiča, našega nekdanjega dijaka, svetovnega popotnika, navdušenega zbiratelja razglednic, razgledanega in velikodušnega človeka, ki je svoje kolo »opremil« z dobrodelnostjo in pustil sled na vsaki poti, ki jo je prekolesaril. »Neustrašen in vreden vse pohvale,« je o njem dejal profesor (in tast) Vojko Žiberna. Vabljeni k branju.

Lana Kovšca, 3. AG

Gospod Marko Mohorčič, pozdravljeni!

Pri raziskavi za intervju me je pritegnilo to, da se ukvarjate s trenutno zelo popularnim športom v Sloveniji – kolesarstvom. Za začetek mi povejte, kaj vas je navdušilo, da ste se začeli ukvarjati z njim?

No, če sem prav pošten, se zadnje čase s kolesarstvom bolj malo ukvarjam, saj mi družinske in službene obveznosti tega ne dopuščajo. Sicer pa kolesarim že vse življenje. Odkar pomnim, je bilo kolo moj obvezni športni rekvizit. Na začetku sem sodeloval na amaterskih dirkah, pozneje sem presedlal na triatlon, in ko sem to opustil, sem začel potovati s kolesom po svetu. Vez s kolesarstvom sem tako intenzivno ohranjal zadnjih 25 let, nato pa so nastopile družinske obveznosti in sem moral ta šport malo postaviti na stran. Ampak bo nekoč zopet prišel na vrsto. 

Kolesarstvo vas torej spremlja že od malih nog. Kdo je bil vaš vzornik na tem področju?

Uh, moj vzornik, zelo težko vprašanje … Mogoče prijatelji. Takrat namreč kolesarstvo še zdaleč ni bilo tako popularno kot danes. Včasih smo svetovne kolesarske dirke (Tour de France, Giro d’ Italia) spremljali le redki. Tako da so bili moji kolesarski vzorniki kar prijatelji, ki so bili takrat boljši od mene. Nekih posebnih vzornikov, kot sta danes Roglič ali pa Pogačar, takrat ni bilo, saj smo bili Slovenci v kolesarstvu dokaj neznan narod.

S kolesom ste naredili že veliko kilometrov. Mi poveste, kod vse ste že kolesarili?

Za menoj je približno 15 ali celo 20 daljših potovanj. Prekolesaril sem Evropo, Južno Ameriko, največ časa sem preživel v Afriki (tam sem preživel vsega skupaj slabo leto in po »črni celini« na kolesu »obrnil« okoli 20.000 km), kolesaril sem tudi po Aziji (od Mongolije do centralne Azije, Indije in jugovzhodne Azije, Filipinov, Tajske, Indonezije, Malezije, Kavkaza). Videl sem veliko sveta in ugotovil, da je doživljanje pokrajine in kultur obratno sorazmerno s hitrostjo potovanja. Ker sem zvedav človek in rad raziskujem nove stvari in kulture, me je svet s svojo raznolikostjo od nekdaj zanimal. V šoli je bil moj najljubši predmet geografija in že takrat sem se odločil, da bom svet spoznal s kolesom. Mislim, da so mi potovanja s kolesom dala čisto drugačen pogled na celoten svet in mi zelo razširila obzorja.

Slišala sem, da povsod ni bilo tako lahko prekolesariti do cilja. Kje in zakaj vam je bilo do sedaj najtežje?

Praviloma se najtežji del pozabi in v spominu ostane prijetnejši del potovanja. No, težko je bilo na nek način povsod, že samo zato, ker na kolesu tovoriš vse, kar za mesec ali več njih potrebuješ, saj te bodo na poti spremljali različni letni časi ipd. Tako je moje kolo s fotografsko opremo tehtalo 50–60 kg. Če si sam zadaš težko etapo s strmimi klanci ali pa pot podaljšaš z 10 km do več 100 km v enem dnevu, je še posebej naporno. Kolesariš po cestah, ki so v nekaterih državah v bistveno slabšem stanju kot pri nas. Mi smo navajeni, da je asfalt potegnjen do vsake hiše, v Afriki ali Mongoliji pa je to velika izjema. Ko sem bil v Mongoliji, je bilo iz središč večjih mest asfalta mogoče 100 km v vsako smer, vse ostalo pa vse slabši makadam, kakor da bi šel na Poček ali pa še slabše. Če se taki slabi cesti pridruži še veter v prsi, postane potovanje izjemno težko.

Na potovanjih ste doživeli tudi veliko lepih stvari. Kje vam je bilo do sedaj najbolj všeč?

To vprašanje mi pogosto postavljajo tudi na potopisnih predavanjih in vedno znova odgovorim, da je lepo povsod. Ker so povsod prijazni ljudje. Naj povem, da na vseh potovanjih nisem imel niti ene grozljivo slabe izkušnje, razen nekaj osamljenih dogodkov, po navadi povezanih z lokalnimi pijančki, ki so enako sitni kakor naši, nič kaj drugačni. Vsakomur priporočam (sploh mladim), naj gre po svetu z »biciklom«, saj si tako razširi obzorja, spremeni predsodke in spozna, da se ljudje povsod po svetu borijo za boljši jutri.

Težko oziroma lepo je bilo res povsod. Čisto vsaka država je lepa na svoj način. Za Nouakchott v Mavretaniji bi lahko rekel, da je izjemno umazano mesto, smeti so na vsakem koraku in ne zamudiš veliko, če ga ne obiščeš, ampak ima pa tudi Mavretanija zelo lepe konce, kot so njihova puščava v predelu Adrar, sploh Vallée blanche in okolica Chinguettija. Zato je Zahodna Afrika, kamor zahaja malo turistov, zame zelo zanimiva destinacija.

Pri vas občudujem tudi to, da ste svoje kolesarjenje pogosto povezali z dobrodelnostjo. Tako ste npr. zbirali zdravila za Afriko. Nam poveste kaj več o tem? Je mogoče šport kot aktivnost, ki jo povezujemo z zdravjem, povezati tudi z dobrodelnostjo?

Moja dobrodelnost takrat ni bila niti malo povezana s športom, ampak je bilo bolj povezano s tem, kaj dobrega lahko spotoma za te ljudi še naredim. Tako sem se že davnega leta 2008, če se ne motim, na svojem prvem resnem potovanju po Afriki povezal s Stankom Rozmanom, slovenskih misijonarjem v Malaviju, in takrat sem poleg vsega s seboj »vlekel« še 60 kg zdravil. Pozneje, leta 2009/2010, sem ponovno potoval v Vzhodno Afriko (Etiopija, Uganda, Ruanda, Burundi) in se povezal z Miho Logarjem, ki je živel v Ugandi in vodil organizacijo Edirisa, in takrat sem zbral približno 5000 evrov. S tem denarjem sem kupil ogromno učbenikov, šolskih kred ipd. in to potem daroval za tiste šole, ki jih je on vodil ob jezeru Bunyonyi. Še vedno mislim, da ni rešitev, da ljudje zaradi revščine bežijo v Evropo, ampak bi jim bilo treba omogočiti dostopno izobraževanje in dostojno življenje v tistih koncih, da bodo tam lahko ostali.

Kaj vaša družina meni o vaših kolesarskih podvigih?

Občutki so (bili) mešani. Mama se je sprva držala za glavo in mi vsiljevala svoja prepričanja in poglede na svet, ampak sam sem bil od nekdaj malo svojeglav, kar me je včasih tudi teplo. Zaradi trmoglavosti prideš v življenju včasih bolje, včasih pa slabše skozi, ampak v povprečju si še vedno v redu. Družino je torej skrbelo zame. Ko sem potoval, je bilo bistveno drugače kot danes – ni bilo navigacije, telefonov, Viberja, WhatsAppa … Bil je sicer polžje počasen internet v kakšnih mestnih »kafičih«. Pol dneva sem včasih iskal »internet kafe« in čakal v vrsti z lokalci, da sem prišel do tega »božjega« interneta, da sem lahko poslal par vrstic domov. Ali pa sem uporabil telefonsko govorilnico na pošti in potem so poštarji enih 5 minut prevezovali klic, da sem po 14 dnevih slišal svojo mamo z nekajsekundnim zamikom. Rekel sem: »Živjo, jaz sem.« Sledilo je nekaj sekund tišine in nato mama nazaj: »Kaj si ti, Marko?« Moj glas je namreč pripotoval povsem popačen.

Absolutno drugačni časi; potoval sem s pomočjo zemljevida in za usmeritev – včasih tudi po 20-krat na dan – spraševal lokalne prebivalce in pogosto se je zgodilo, da sem zaradi tega bil povabljen k domačemu omizju ali prenočil pod domačo streho. Ko danes vidim moderne kolesarje z navigacijami na telefonih ali čim podobnim, se mi zdijo kot roboti, ki nimajo več nobenega stika z okoliškimi ljudmi.

Predvidevam, da s kolesarstvom še niste zaključili. Kakšni so vaši cilji za naprej?

Kolesarstvo jemljem kot rekreacijo oziroma »uživancijo«, nekih tekmovalnih ciljev zagotovo nimam več (nekih pretirano hudo tekmovalnih ciljev tudi nisem nikoli imel). »Bicikl« bo tudi v prihodnje moj način sproščanja odvečne energije in del skrbi za duševno in fizično zdravje. Morda bosta moja otroka kdaj v življenju našla podoben cilj ali pa bomo šli kdaj skupaj na kakšno potovanje.

Zasledila pa sem tudi, da ste fotografirali naravo in okolico v državah, v katerih ste kolesarili, in fotografije z zapisom objavili tudi na portalu MMC (RTV SLO). Zakaj ste se za to odločili?

Na MMC-ju sem objavil samo enkrat. Rad fotografiram, ampak v preteklosti sem to počel bolj ali manj izključno na potovanjih. Upam si trditi, da sem bil eden redkih norcev, ki je vlačil po 15 kg fotografske opreme na kolesu (imel sem recimo do 400 mm velike objektive – če kakšen fotograf to bere, si lažje predstavlja celotno podobo). To sem počel, ker sem po vrnitvi s potovanj običajno organiziral potopisna predavanja in – moja osnovna filozofija je, da je neumno kar koli početi polovičarsko – zato sem za kvalitetno potopisno predavanje potreboval kvalitetne fotografije, ki jih lahko posnameš s kakovostno opremo, ki pa je bila vsaj v mojih časih težka in nerodna. Na vsakem potovanju sem posnel zagotovo med 5.000 in 10.000 fotografij in potem iz njih naredil selekcijo 200–300, ki sem jih vključil v nekje 20 ali pa 30 potopisnih predavanj, s katerimi sem si potem tudi v dobršni meri povrnil stroške potovanja, tako da sem velikokrat potoval tudi skoraj zastonj.

Tudi sicer vas zanima fotografija. Zbirate zgodovinske razglednice in fotografije, ni vam vseeno za usodo Sežane in drugih okoliških krajev. Od kod to zanimanje?

Res zanimivo vprašanje. Ogromno ljudi me to sprašuje. Imam namreč največjo zbirko starih razglednic s Primorske. V moji zbirki je približno 5.000 starih razglednic z motivi s Krasa, Brkinov, zaledja slovenske Istre in podobami Krasa iz prve svetovne vojne. Od kod to navdušenje, nimam pojma. Morda je povezano z letom 1990, ko je izšla Naprej zastava slave, tj. ena prvih boljših knjig o razglednicah, njen avtor je bil, že davno pokojni,  Srečko Krese. Takrat sem bil 12-letni fantič in sem celo poletje »šparal«, da sem si kupil to knjigo, ki je bila obupno draga (kot bi danes za eno knjigo plačal 150 evrov). Pozneje je ta strast malo zamrla, čeprav sem vse življenje nekaj zbiral (znamke, kovance ipd.). Spomnim se, da smo v otroštvu s prijatelji hodili po zapuščenih hišah in plezali po podstrešjih in odkrivali zanimive predmete. Včasih so bili ti podvigi tudi bizarno nevarni, saj smo hodili po krhkih lesenih podih … No, potem je ta strast malo zamrla, dokler nisem pred slabimi 15 leti šel do neke kolegice v zamejstvu (z njenim možem sva sicer skupaj kolesarila), ki mi je pokazala svojo zbirko razglednic Nabrežine. 

Ko sem to videl, sem bil navdušen in sem si rekel: »Zakaj pa ne bi začel sam zbirati kaj z motivi Sežane?« Priznati moram, da znam z zadevami zelo pretiravati; začel sem z eno razglednico Sežane, zdaj pa imam številne albume razglednic. V iskanju razglednic prevozim ogromno razdalj. Ravno pred nekaj dnevi (pred izvedbo intervjuja, op. p.) sem bil v Veroni zaradi razglednic. Iskal sem jih tudi v Salzburgu, na Dunaju, Hrvaškem, Češkem … Zbiranje razglednic je moja velika strast in na nek način je nekoliko nadomestilo kolesarstvo, ki sem mu bil v preteklosti bistveno bolj predan.

Ste tudi policist. Kako ste se odločili za ta poklic?

Hah, splet okoliščin. Po končani sežanski gimnaziji in maturi sem šel v Ljubljano študirat obramboslovje. Pamet je bila pač takšna, kot je bila; končal sem dva letnika in potem je ta projekt nekako »nasedel«. Enostavno nisem bil še dovolj zrel za študij. Nato sem pol leta »bluzil« in se preživljal z različnimi deli na višini (takrat sem se še nekaj s plezarijo ukvarjal in me višine ni bilo strah; barvali smo npr. »kandelabre« tudi višje od 40 m). Nekega dne se je moj pokojni oče domislil: »A ne bi šel ti v Policijo?« In sem šel, čeprav sem imel v preteklosti ogromno za povedati »čez policaje«, ampak na koncu se zarečenega kruha »itak« največ poje. Najprej sem šel sicer v vojsko za tistega pol leta ali 7 mesecev; takrat je bila vojska še obvezna, razen če si našel kakšen izmišljen razlog, da si se ji izognil. Po vojski sem potem šel  v Policijo, kjer sem še danes in sem dejansko zadovoljen s svojo izbiro.

Ta poklic je zelo kompleksen. Prosim, povejte in na kratko razložite, kakšno delovno mesto zasedate kot policist. Kakšen je vaš običajen delovni dan?

Pred vstopom Hrvaške v schengensko območje sem delal na mejnem prehodu, kjer sem bil vrsto let vodja izmene. Po novem sem zaposlen na Policijski postaji za izravnalne ukrepe, kjer sem del ekipe t. i. delovne skupine, ki se ukvarja predvsem z organizatorji in prevozniki nezakonitih migrantov in delo opravljam v civilni obleki, brez uniforme.

Delo zajema postopek obravnave kaznivega dejanja od same zaustavitve vozila, ki ga običajno vozi tujec, v katerem za plačilo prevaža nezakonite migrante, zaznave kaznivega dejanja, ogleda vozila do tega, da te nepridiprave privedemo na sodišče. Sama obravnava osumljencev kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja državne meje (t. i. sprovajalci ljudi) je povezana s precej pisarije, tudi kasneje, ko so ti ljudje v priporih, pregledi zaseženih telefonov, kjer se iščejo in zbirajo dokazi ter se nato dopolnjuje kazenske ovadbe. Skratka, spet ogromno pisarije. Običajni delovni dan je načeloma nepredvidljiv: v policiji nas je premalo, delamo »petke in svetke« ipd. Ni nekega reda, si pa lahko v taki službi prilagodiš druge zadeve (npr. ko si med tednom prost, lahko dopoldne urejaš zadeve, ki jih nekdo s tedenskim 8-urnim delovnikom ne more).

Kakšen je torej moj tipičen delovni dan? Ob prihodu v službo najprej preverim svojo mapo, katere odprte zadeve moram rešiti; včasih direktno prevzamemo in nadaljujemo obravnavo kaznivega dejanja iz prejšnje izmene, in če je vse zgoraj opisano rešeno, grem po odpravi na delo na teren s civilnim vozilom, s ciljem preprečevanja nezakonitih migracij.  Dan zagotovo ni enak dnevu.

Ali vam šport (kolesarstvo) pomaga pri stresu?

Kolesarska potovanja so bila velikokrat moja duševna hrana. Ko sva šla s prvo resnejšo punco za tri mesece kolesarit po Južni Ameriki, je med potovanjem pisala dnevnik. Ko sva se kasneje razšla, sem to navado prevzel tudi sam in čisto vsak dan v nadaljnjih potovanjih opisal v dnevniku. Doma imam slab meter dolgo polico teh dnevnikov in občasno si vzamem en dnevnik in na »blef« odprem neko poglavje. Potem to berem in se zraven režim ter obujam spomine. To je bila moja duševna hrana takrat in tudi danes, posebej ob kakšnem dolgočasnem dnevu, se je »fajn« spomniti nekdanjih prigod.

Zdaj pa se vrniva še v vaša srednješolska leta. Kakšne občutke ste imeli, ko ste prvič stopili v srednjo šolo? Bili ste seveda dijak naše šole.

Bili smo »izgubljeni v času in prostoru«. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je eden izmed pomembnejših mejnikov v življenju vsakega posameznika. V osnovni šoli si še otrok, srednja šola pa je že nekako na poti v svet odraslosti. Vem torej, da smo bili vsi malo zmedeni – novi sošolci, novo okolje, nove navade, novi načini itd. Bilo je tudi več stresa, saj je srednja šola prinesla tudi več obremenitev. Treba je bilo dati malo več od sebe. V osnovni šoli sem bil prav dober ali odličen, a ko sem v prvem letniku gimnazije dobil par »šusov«, me je hitro prizemljilo spoznanje, da samo od sebe ne bo nič.

In še zadnje vprašanje. Kaj vam je bilo na naši šoli najbolj všeč?           

Najbolj všeč mi je bilo, da je bilo vse skupaj sproščeno. Med odmori ali v času odpadlih ur  smo se dobivali v avli, ležali na foteljih, ki jih zdaj ni več, imeli smo svoj radio ali nekaj podobnega. Bila je sproščena »scena«, ogromno je bilo štosov, sploh iz uboge Čukice smo se nenehno delali norca. Ko smo šolo zaključili, nismo bili več otroci … Odrasli pa tudi še zdaleč ne. Bilo je »fajn« in menim, da smo »rumeno podmornico« večinoma zapustili dobro opremljeni za bodoče življenje.

Marko, hvala, da ste se vzeli čas in nas v tem prijetnem pogovoru popeljali po vseh zanimivih poteh svojega življenja. Srečno še naprej!

*Fotografije so iz intervjuvančevega arhiva; razredna fotografija je iz šolskega arhiva.

(Visited 331 times, 1 visits today)
Dostopnost