Skoči na glavno vsebino

Intervju z Andrejem Jurančičem

Andrej Jurančič je, prav tako kot jaz danes, v preteklosti pridobival nova znanja na ŠC Srečka Kosovela Sežana. Še konec 3. letnika je kolebal med dvema študijema, na koncu pa je prevladala ljubezen do medicine. Ni klasično naravosloven tip, poleg medicine ga zanimajo tudi zgodovina in letala.  V prostem času pa si rad pogleda serijo ali film, prebere dobro knjigo, najbolj od vsega pa si rad vzame čas za izdelovanje maket.

Andjelina Vulić, 2. AG

V 9. razredu osnovne šole nas vse čaka zelo pomembna odločitev. Nekateri si že izberejo poklicno pot (s tem ko se odločijo za poklicne srednješolske programe), drugi se odločijo za gimnazijske programe (da imajo več časa za razmislek o svojem bodočem poklicu). Ste bili v osnovni šoli v dvomih, kateri program srednje šole izbrati, ali vam je bilo takoj jasno, da boste izbrali gimnazijo? Zakaj pa ste izbrali prav gimnazijo v Sežani? Če bi se lahko vrnili v preteklost, bi svojo odločitev spremenili?

Načeloma sem že od začetka vedel, da bom šel na gimnazijo. Gimnazijo Sežana pa sem izbral zato, ker so mi jo priporočili prijatelji, ki so že pred tem obiskovali to šolo. Pa tudi sam sem videl na informativnih dnevih, da so tu odlični učitelji, odlično vzdušje, dober program, veliko dodatnih aktivnosti. Plus: še v domačem kraju je. Sem zelo zaveden Kraševec in tudi to je vplivalo na mojo odločitev.

Svoje odločitve ne bi spremenil, saj sem preživel zelo lepa gimnazijska leta; super učitelji, prijatelji, tudi vsi športni tedni so mi ostali v prijetnem spominu. Ogromno sem se naučil in tudi v primerjavi s sošolci na študiju spoznal, da je znanje, ki so nam ga dali na sežanski gimnaziji, zelo obsežno in zelo kvalitetno v primerjavi z »najboljšimi« gimnazijami. Kakovost znanja je res zelo zelo visoka.

Ljudje si velikokrat ustvarimo pričakovanja (glede šole, ljudi, službe …). S kakšnimi pričakovanji ste vi zakorakali v srednjo šolo? So se izpolnila?

Pričakovanja … Realnost je velikokrat drugačna od pričakovanj. Mislim, da so se moja pričakovanja vseeno kar izpolnila in sem dobil znanje, ki sem ga potreboval za naprej. Malenkosti se spreminjajo; v enem letniku ti je nekaj všeč, v drugem letniku ti je nekaj drugega všeč. Nisem bil na primer vedno prepričan, da bom šel študirat medicino.

Najbolj se spominjam športnih tednov, ti so bili najboljši. Pa tudi določeni profesorji so ostali v zelo lepem spominu in je zmeraj lepo, ko jih srečaš na cesti in jih potem tudi pozdraviš. Tak lep občutek. Tudi pristni odnosi med profesorji in dijaki so mi bili zelo všeč.

Veliko ljudi ohranja stike s svojimi srednješolskimi sošolci in prijatelji. Ste med njimi tudi vi?

Zagotovo sem se spoprijateljil tudi z novimi ljudmi, z dvema novima sošolcema sem bil tudi cimer (sostanovalec, op. p.) kasneje na študiju. Sicer pa sem imel večino prijateljev že od prej. Da bi se vsakodnevno slišal s svojimi sošolci iz gimnazije, tega pa ni. Tudi urnik in moje vsakodnevne obveznosti mi tega ne omogočajo. Se pa redno dobimo na pijači ali pa gremo skupaj ven.

Jaz že zdaj vem, da bom na svojega razrednika ohranila lepe spomine. Kdo pa je bil vaš razrednik? Kakšne spomine ohranjate nanj? Kaj vas je poučeval?

Moja razredničarka je bila profesorica Jana Bele Lutman, jaz imam nanjo odlične spomine, saj je imela dobro energijo, pozitivno. Učila nas je angleščino. Zelo nas je spodbujala. Všeč mi je bila, ker je bila energična, z jasnim mnenjem in razgledana, res imam lepe spomine nanjo. So pa tudi številni drugi profesorji, na katere imam krasne spomine: prof. slovenščine Karmen Škrk, prof. zgodovine Nadja Prihavec, prof. geografije Marta Čuk, prof. športa Vojko Žiberna in Jani Žiberna, prof. nemščine Magda Pogačar, prof. biologije Irena  Dolgan Požrl, prof. fizike Uroš Borjančič in še mnogi ostali. Še zdaj, ko jih srečam, se spomnim lepih časov.

Veliko ljudem oz. dijakom se med šolanjem spremeni pogled na svet, nekaterim se posledično spremeni tudi zanimanje za posamezen poklic. Na drugi strani pa imamo tudi dijake, kot sem jaz sama, ki so na gimnaziji in ne vedo, s čim bi se radi ukvarjali v življenju. Ste vi v gimnazijo prišli z jasno idejo, kam boste šli po opravljeni gimnaziji ali ste se šele med srednješolskim izobraževanjem odločili? Ste bili kdaj na razpotju, ko ste se odločali med več različnimi študiji? Kako ste se odločili ravno za medicino?

Že v osnovni šoli sem razmišljal o tem, da bom šel študirat medicino, ampak jaz nisem klasično naravoslovni tip človeka, od nekdaj me je zanimalo več stvari. Recimo, zanimala me je zgodovina, to je bila tudi ena od možnosti za študij. Zanimajo pa me tudi letala, tako da je bila tudi vojaška kariera ena izmed možnosti. Nisem bil prav 100-odstoten, še konec tretjega letnika sem kolebal med strojno fakulteto in medicino. Potem je na koncu medicina zmagala.

Vem, da je tudi vaš oče zdravnik. Kakšno vlogo je to igralo pri vaši odločitvi? Je bila prednost, da ste imeli v družini že zdravnika? Ali ste to doživljali kot dodaten pritisk?

Zagotovo je vplivalo, da sem se odločil za medicino, ker sem imel možnost spoznati medicino že kot majhen otrok in mi je bila na tak način blizu. Všeč mi je, da pomagaš ljudem, da lahko veliko prispevaš skupnosti.

Očetovega poklica nisem občutil kot pritisk, moj oče mi je celo v nekem obdobju odsvetoval, da bi šel študirat medicino, in sicer zaradi stanja v zdravstvu. Nikoli pa ni pritiskal name.

Dobila sem informacijo, da ste pripravništvo opravljali v ZD Sežana, kjer je zaposlen tudi vaš oče. Vam je to, da ste imeli nekoga iz družine, olajšalo pripravništvo ali vam je bilo samo še težje? Kakšni pa so bili občutki, ko ste očeta videli v službi? Predvidevam, da je komunikacija vseeno potekala drugače kot doma.

Jaz sem pripravništvo opravljal v Izoli. V Sežani sem kot študent opravljal prostovoljno študentsko delo. S svojim očetom se odlično razumem, obožujem delo z njim, ker ima veliko znanja in je pripravljen to znanje deliti naprej. Všeč mi je njegov odnos do pacientov, njegov način dela, komunikacija z drugimi. Če tega dela v Sežani ne bi opravljal, bi mi bilo zdaj zelo zelo težko, saj bi imel veliko slabše izkušnje. Takrat sem se res veliko naučil in je bilo odlično delati z njim.

Kako bi primerjali življenje dijaka z življenjem študenta? Katero so prednosti srednje šole, katere pa študija? Kaj pa slabosti? Katero obdobje je bilo vam bolj všeč in zakaj?

Prednost v primerjavi z dijaškimi leti je zagotovo, da študiraš nekaj usmerjeno, da se ti ni treba učiti še kopice drugih predmetov. Čeprav so znotraj študija tudi neki nesmiselni predmeti. Druga prednost je urnik, ki je bolj fleksibilen, lahko se učiš sam, torej lahko zjutraj dlje spiš in se zvečer malo več učiš, če ti tako ustreza. Naučiš se živeti sam oz. živeti v neki novi skupnosti. To je po eni strani prednost, saj se osamosvajaš. Po drugi strani pa je na začetku kar hudo, lahko se pojavi domotožje, a se potem navadiš. Dokler enkrat ne greš živet na samo, ne odrasteš.

Slabosti študija v primerjavi z dijaškimi leti … V dijaških letih je veliko vodenja. Nas so učitelji zelo razvadili, ker so nam narekovali in smo imeli perfektne zapiske. In potem prideš na predavanja in tam imaš obupne zapiske. Nekateri predavatelji govorijo hitro, eni momljajo itn. Ti zapiski … eni jih znajo delati, drugi ne; jaz jih nisem znal. Posredno je tudi slabost to, da ješ malo bolj nezdravo, to je odvisno tudi od človeka do človeka. Doma je vseeno neka bolj redna prehrana, medtem ko se med študijem prehranjuješ v glavnem zunaj in na hitro.

Ne morem reči, katero obdobje mi je bilo bolj všeč. V srednji šoli mi je bilo predvsem všeč to, da smo bili vsi na varnem, pazili so na nas, nas vzgajali in pripravljali na naslednjo stopnjo in nam nekako dajali izkušnje, ki smo jih nujno potrebovali. Iz študentskih let imam krasne spomine na sam študij, kolege, na samo študentsko življenje. Vsako obdobje ima svoje prednosti in slabosti; imam krasne spomine na obe obdobji.

Medicina je zelo obširna veda. Če se ne motim, ste vi postali splošni zdravnik. Zakaj ste se odločili za to področje medicine?

Specializacija se imenuje družinska medicina. Že od vsega začetka sem vedel, da me to zanima. Edina veja, ki me je še zanimala, je bila urgentna medicina, ko sem še razmišljal, da bi bil urgentni zdravnik, kar pravzaprav si velikokrat tudi kot družinski zdravnik. Od nekdaj mi je všeč misel, da lahko celostno obravnavaš človeka nekako skoraj od rojstva pa do smrti. Imaš neko povratno informacijo, zadoščenje. Če delaš v bolnišnici, je pravzaprav to bolj delo kot po tekočem traku, vsak dan imaš nove paciente, nikoli ne veš točno, kaj in kako se je sploh nekaj zgodilo. Medtem ko je čar družinske medicine to, da se ljudje vračajo k tebi in jih nekako spremljaš. Všeč mi je ta primarni stik. Pa tudi, da je področje res zelo široko in moraš imeti zelo širok obseg znanja.

Medicina je po mnenju mnogih eden izmed težjih študijev. Kateri letnik in kateri predmet sta bila za vas najtežja? Kaj pa glede izpitov, se morda spomnite, katerega ste se najbolj bali in zakaj ravno njega?

Prvi letnik, biofizika. Definitivno so prvi letniki na vseh faksih narejeni tako, da odločijo, ali se bo nekdo prebil naprej ali ne. Vedno so najbolj suhoparni in težki.

Veliko izpitov sem se bal. Bal sem se biofizike, pa patologije, tudi biokemije. Načeloma se vsakega izpita malo bojiš, ampak jaz sem bil ponavadi kar dobro pripravljen za izpite, tako da sem vedel, da bo šlo najverjetneje skozi.

Slišala sem, da je en izpit oz. del izpita pri anatomiji prerez trupla. Ali je to res? Če ja, bi mi lahko malo podrobneje opisali ta izpit in kako ste se vi pripravili nanj? Mislim namreč, da veliko ljudi tega ne bi moglo narediti, tudi sama spadam mednje.

Ne, ni res. So vaje v secirnici, to pomeni, da tam delaš oz. se učiš na delih trupel, da bi pa moral sam nekaj izrezati, pa ne.  Je ena vaja, pri kateri moraš sam nekaj »spreparirati«, ampak ni za oceno oz. ni del izpita.

Se vam je v kakšnem trenutku zazdelo, da ste izbrali napačen študij? Ste se znašli v trenutku, ko ste želeli odnehati? Kaj vas je nato vseeno prepričalo, da vztrajate?

Pri biofiziki. Takrat sem že bil tako daleč, da sem šel gledat pogoje za spremembo študija v arheologijo. Ampak potem sem nekako dal »krizo« skozi s pogovorom v družini, s prijatelji, s kolegi. Dopovedal sem si, da je ta izpit samo eden izmed mnogih, da se bom moral zanj malo bolj učiti. Ko sem dal to skozi, sem si res oddahnil. Res sem se učil – po domače kot »utrgan«– in mi je uspelo in takrat sem bil res presrečen.

Izvedela sem tudi, ste delali na covid oddelku. Kako ste se počutili? Je bilo naporno imeti toliko časa na sebi vso opremo (maska, skafander, rokavice …), da ste bili zaščiteni pred virusom? Kako ste doživljali to obdobje, glede na to, da ste od blizu videli, kako hud virus pravzaprav je?

Ja, delal sem na covid oddelku v bolnišnici, in sicer dva tedna (decembra 2021). Bilo je precej naporno. Takrat še ni bilo cepiva, tako da smo imeli vsi polno zaščitno opremo. Ravno takrat je bila tudi polovica delovnega kadra odsotna, saj je virus razsajal tudi med osebjem. Bilo je zelo naporno. Problem je bil predvsem v tem, da je bilo ogromno protokolov, ogromno pravil o vstopu in izstopu v prostore. Moral si iti skozi več filtrov, se preoblačiti, predvsem to je bilo zelo naporno. Po prihodu cepiva in visoki precepljenosti med najbolj ogroženimi ljudmi so se razmere na covid oddelkih malo umirile, tudi ljudje sami so se umirili. Na začetku pa je bilo res hudo. Plinsko masko smo imeli vsi, bili smo oblečeni v kombinezone. Imeli smo deljen delovnik, štiri ure si bil v polni zaščitni opremi, štiri ure pa si bil v tako imenovanem »čistem delu« … Takrat je bilo veliko različic virusa, ki so bile kar hude, veliko ljudi je potrebovalo dodatek kisika, veliko ljudem se je stanje hitro slabšalo. Ampak izkušnja je bila definitivno zelo uporabna, veliko sem se naučil.

Kaj radi počnete v svojem prostem času? Bi zase rekli, da ste bolj športnega ali umetniškega duha?

Rekel bi, da sem bolj umetniškega duha. V prostem času se ukvarjam z maketarstvom; delam makete ladij, letal. Veliko delam z ljudmi in med delom veliko govorim. Nekako mi potem ustreza delati nekaj takega, da mi ni treba veliko razmišljati oz. se lahko zatopim v delo. Rad preberem dobro knjigo, pogledam kakšno dobro serijo, pogledam dober film. Rad grem na sprehod ali pa na izlet, tudi kolesarim, tudi s športom se ukvarjam.

Najljubša serija, film, knjiga?

Sem velik ljubitelj filmov Vojna zvezd in pa Gospodar prstanov; Umori na podeželju mi je bila tudi super serija. Rad preberem kakšen dober roman, geografijo. Knjiga, ki mi je zelo ostala v spominu in mi je bila zelo všeč, je Varuh v rži. Lepo napisana, lepo sporočilo. Če bi moral izbrati, bi izbral to knjigo.

Kateri je najboljši nasvet bodisi profesorja, starša ali prijatelja, ki ste ga dobili? Kaj pa bi vi svetovali dijakom, ki želijo študirati medicino?

Nasvet … tistega, ki ga imam v mislih, sem si zapomnil iz filma. Dva se pogovarjata in prvi potoži, zakaj mora živeti v teh težkih časih s toliko preizkušnjami. Drugi mu odgovori, da sami nimamo vpliva na to, v kakšnih časih živimo – lahko se le odločimo, kaj narediti s časom, ki nam je bil dan. Pa še eno imam: Zakaj pademo? Zato, da se naučimo zopet vstati.

Dijakom, ki želijo študirati medicino, bi svetoval, da se za ta študij odločijo, ker dejansko hočejo pomagati ljudem, naj se ne odločijo zaradi denarja, ampak zaradi tega, ker želijo narediti neko spremembo v svetu. Zdravnik si 24 ur na dan, 7 dni v tednu, velikokrat tudi delamo preko delovnega časa, da opravimo vse potrebno delo. To je naporen način življenja, ampak dobiš nazaj, ko prejmeš povratno informacijo, da si nekomu rešil življenje ali pa, da se je nekdo pozdravil zaradi tebe. Potem vse to odtehta. Naj bo njihovo prvo vodilo njihova želja.

Kje se vidite v prihodnosti? Imate morda v načrtih še kakšno dodatno izobraževanje? Kako pa gledate na idejo o odhodu v tujino (bodisi za delo bodisi za izobraževanje)?

Pri nas izobraževanje poteka tako, da imamo najprej šest let študija, nato pol leta pripravništva in po pripravništvu začnemo s specializacijo. Specializacij je več, določene so krajše, določene daljše. Družinska poteka štiri leta in jaz sem trenutno v tem dodatnem izobraževanju. Razmišljam, da bi opravil dodatno specializacijo še iz urgentne medicine. Še posebej zdaj, dokler sem še mlajši, mi urgenca ustreza. Tudi to delo rad opravljam. Glede tujine pa nisem nikoli prav o tem razmišljal, meni je vedno bilo všeč tukaj. Imam namen ostati na naših koncih – na Krasu, najraje v Sežani. Seveda, nikoli ne reci nikoli, mogoče se stvari spremenijo.

Katere lastnosti in vrednote po vašem mnenju odlikujejo dobrega zdravnika?

Najprej se mora truditi biti dober človek. Preprost, da se zna pogovarjati z vsemi ljudmi, da zna z enostavnimi besedami povedati bistvo. Tak, ki deluje pomirjujoče na druge, je prizadeven, energičen, pošten.

Vemo, da je na študiju medicine prisotne veliko latinščine. Katere so bile vam tri najtežje besede v tem jeziku, ki ste si jih morali zapomniti?

Latinščine ni tako veliko, veliko jo je samo v prvih dveh letnikih pri anatomiji.

  1. Musculus levator labii superioris alaeque nasi
  2. Rami ganglionares ad ganglion pterygopalatinum
  3. Aponeurosis musculi obliqui externi abdominis

Prevoda teh fraz ni, saj so to strokovna imena, za katere pravega slovenskega prevoda ni, tudi na študiju smo se učili le latinska imena.

Bi radi še kaj povedali?

Uživajte, saj se leta ne vrnejo, uživajte vsak trenutek, čim več prijateljev si poiščite. Ne bojte se mature, matura bo šla super, predvsem je treba delati sproti, potem v četrtem letniku čim več starih matur rešiti. Kar se tiče študija, pa je dobro, če začne človek v srednji šoli hitro razmišljati, kaj ga zanima, da se potem lažje odloči za smer študija in tudi ve, česa se mora bolj učiti.

Najlepša hvala, gospod Andrej Jurančič, za sodelovanje v intervjuju.

*Fotografiji sta iz osebnega arhiva intervjuvanca.

(Visited 711 times, 1 visits today)
Dostopnost