Intervju z Žanom Ražmom

Žan Ražem je nekdanji dijak ŠC Srečka Kosovela Sežana. Že v srednješolskih letih je vzljubil modo, kmalu za tem pa se je z odhodom v New York začela njegova kariera v modnem svetu. V modnem svetu se je uveljavil kot odličen model. Žana sem si izbrala za intervjuvanca, ker se tudi sama zanimam za področje, s katerim se ukvarja.

Anja Hiti, 3.AG

Žan, šolal si se na Šolskem centru Srečka Kosovela v Sežani. Kateri program si končal in kdaj? Kakšni so tvoji spomini na to obdobje? Ti je kakšen dogodek posebej pri srcu?

Res je. Obiskoval sem program aranžerskega tehnika, ki sem ga končal leta 2018. Moji spomini na to obdobje so načeloma lepi. Takrat smo bili pubertetniki in smo se pritoževali nad vsem. Ampak sedaj, ko pogledam nazaj, nam ni bilo slabo. Od dogodkov mi je bil mogoče najbolj poseben ta, ko sem izvedel, da sem dobil agencijo v New Yorku in bi moral iti tja ravno takrat, ko smo pisali maturo. Šel sem do našega ravnatelja in mu povedal, v kakšni situaciji sem, saj takrat nisem vedel, kako naj se odločim. Ravnatelj pa mi je odgovoril: »Ti sledi svojim sanjam, matura bo že počakala.« Tako mi je ravnatelj jasno povedal, kaj naj naredim. Nato so mi odhod v New York zamaknili in sem lahko še maturiral.

Na vsakega posameznika vplivajo ljudje v njegovem življenju. V kakšnem spominu so ti ostali profesorji? Kateri je bil tvoj najljubši in zakaj? Kaj pa sošolci? Ohranjate stike?

Ostali so mi v lepem spominu. Z vsakim profesorjem, ki me je učil v srednji šoli, sem se lahko pogovoril; ko pogledam nazaj, so nam profesorji dali res ogromno znanja in splošne razgledanosti. Niso nas učili samo snovi svojih področij, ampak so z nami delili tudi svoje življenjske izkušnje, ki smo si jih zapomnili. Najljubša profesorica, s katero sva tudi danes dobra prijatelja in se druživa, je Lilijana Fabris. Ona se mi je že takrat zdela modna ikona po načinu oblačenja in ker ima res čudovit pogled na svet. Stik pa sem ohranil samo s sošolko Marušo, s katero sva še danes zelo dobra prijatelja. Midva sva se bolj sama družila, bila sva »samotarja«. Se pa še danes slišiva in sva v stiku. Z drugimi pa niti nisem ohranil stikov, včasih se sicer še pozdravimo po socialnih omrežjih.

Zakaj in kako si se odločil, kaj hočeš početi po končani srednji šoli oz. kako se je začela tvoja modna pot?

Vedno sem imel veliko željo po pozornosti, po lepoti. Takrat v srednji šoli nisem ravno dobro izgledal (sem bil kot ena grda račka). Ta moja želja po pozornosti in dobrem izgledu je bila zelo močna in ko je želja tako močna, se stvari obrnejo v željeno smer. Ostali so se čudili, od kod tako velik preobrat. Že ko sem bil v osnovni šoli, je bila ta želja, delo modela, nekaj, kar sem si absolutno želel. Tako sem tudi ob prvi priliki odpotoval in šel delat v New York.

Si eden redkih Slovencev, ki so se pojavili v znani modni reviji Vouge in posledično tudi vzornik mladih modelov. Ali si imel na začetku svoje kariere kakšnega vzornika? Čigavo osebno oziroma strokovno podporo si imel takrat?

Res je. Na začetku sem imel vzornike, kot je Jon Kortajarena. On je bil zame eden boljših modelov. Vendar pa potem, ko se ti nadgrajuješ in postajaš boljši model, tudi vzornika nimaš več, ker hočeš ti biti tisti najboljši. Med modeli je veliko tekmovalnosti. Vzornika sčasoma nimamo več; če namreč želimo biti uspešni, se od nas pričakuje, da smo sami sebi vzornik. Imel se veliko srečo, da sem spoznal Saša Radovića, ki je po mojem mnenju oče slovenske mode. Z njim sem se spoznal pri svojih osemnajstih letih, ko sem prvič prišel na avdicijo za Mercedes-Benz fashion week (teden mode oz. modna revija, op. p.). Kljub temu da sem imel zelo nesamozavestno hojo, je Sašo še vedno videl v meni potencial in me izbral na avdiciji, da sem potem hodil zanj. Eno uro pred fashion weekom sva se dobila, da me je individualno učil hoditi. Od takrat naprej sem bil njegov najljubši model. Tudi vse kampanje v Sloveniji, na katerih sem sodeloval, sem večinoma delal po njegovi zaslugi. S svojimi predlogi in priporočili mi je pomagal narediti dober portfolio (fotografska mapa modela, s katero sodeluje na avdicijah za modne nastope, op. p.), ki mi je potem služil v prihodnje. Še dobro, da imam zelo odprto družino. Vsi v družini so me zelo podpirali in ko so opazili mojo željo po delu modela, so me absolutno podprli. Zaradi njih sem si lahko omogočil stvari v tujini, ki si jih drugače ne bi mogel.

Delo modela vključuje tudi veliko potovanj. Katere države in mesta si obiskal, katera so naredila nate največji vtis in zakaj?

Če si model, res veliko potuješ. Obiskal sem Tokio, Vietnam, New York, London, Milano, Miami, Tulum Mexico, Bahame, Indijo, od tam sem šel na Tajsko, potem v Laos in v Pariz. Vedno, ko sem bil v agenciji in smo imeli prosti čas, smo s prijatelji/modeli potovali po teh oz. drugih državah in mestih.

Gledalci vidimo samo fotografije ali sprehod po modni pisti. Bi lahko opisal, kaj vse se dogaja v zakulisju v času modne revije ali snemanja? Veljajo določena pravila? Kakšna navodila dobite?

V zakulisju se zgodijo najbolj zanimivi trenutki, saj je takrat res sproščena energija in večinoma delamo z modeli, s katerimi se že poznamo. Hecamo se, a še vedno ohranimo svojo profesionalnost in uvidevnost do dizajnerjev oz. modnih oblikovalcev in make-up artistov. Običajno trajajo priprave ves dan. Po prihodu na mesto dogodka se najprej preoblečemo v trenirke, sledita urejanje frizure in make-up. Nato imamo feetinge (pomerjanje oblačil, op. p.), ko nas preoblečejo v oblačila, ki jih bomo predstavili, in popravijo kakšne nepravilnosti oziroma detajle. Generalko seveda izvedemo brez gledalcev, in sicer v že določenem zaporedju. V zakulisju sta med čakanjem na začetek dogodka na voljo tudi hrana in pijača.

Modni svet ima določene kriterije glede izgleda. Kako močni so ti pritiski in kako vplivajo nate? Kako skrbiš za svoje telo, se zdravo prehranjuješ?

Ja, res je; v tem primeru punce bolj nastradajo, ampak tudi fantje nosijo posledice. Imel sem probleme z višino, saj sem visok dobrih 192 centimetrov, moral pa bi jih imeti največ 190. To je bil zame problem na začetku, ko še nisem imel izkušenj in portfolia. A z leti dobiš druge izkušnje in znanja in potem pride v ospredje, kako se obnašaš pred kamero in pa kakšno karizmo imaš.

 Tako sčasoma višina ni bila več problem. Prehranjujem se zdravo, saj že izhajam iz družine, ki se vedno zdravo prehranjuje. Zaradi genetike bi se moral zahvaliti svoji mami. Seveda pa mora telo modela ustrezati meram, ki jih modni svet zahteva.

Kako izgledajo avdicije in kako pogosto se jih udeležuješ? Predvidevam, da se moraš zaradi velike konkurence v modnem svetu večkrat spopasti z zavrnitvami. Kako se s tem soočaš? Si se s tem v preteklosti spoprijemal kaj drugače, kot se sedaj?

Ko grem v drugo državo, z drugo agencijo, imamo od štiri do sedem avdicij na dan. Potekajo samo ob delovnih dneh, tako da imamo vikende proste in si lahko ogledamo mesta, gremo na zabave. Seveda se avdicij udeležujem tudi v Sloveniji, ampak jih je tu bistveno manj. Vse poteka preko agencije, ki se dogovarja za avdicije. S kariero modela sem začel pri osemnajstih in pri teh letih nisi pripravljen na soočanje z vsemi stvarmi. Je bilo kup enih dni, ki sem jih prejokal na metroju, ker nisem bil sprejet. Ampak z leti začneš razumeti ta svet. Kar oni iščejo, ni odvisno od tebe. Razumeti moraš, da te oni ne vzamejo, ker nisi dovolj dober. Res pa je, da moraš imeti veliko samozavesti in karakterja. Če nimaš nečesa novega, nečesa, česar drugi modeli nimajo, si povprečen in tako delaš bistveno manj. Kot model moraš najti neko stvar, ki se je oprimeš in zaradi katere izstopaš. Jaz sem vedno poskušal biti zelo sproščen. Na meni so vedno izstopale poteze obraza in pa način poziranja. Tako se po slikah odločijo, ali si primeren zanje.

Za katero agencijo delaš trenutno? Katera je bila tvoja prva agencija in s katerimi agencijami vse si sodeloval?

Moja prva agencija je bila Zitti models in preden sem dobil pravo agencijo zase, sem jih veliko menjal. Model in agent se morata ujeti. Tudi sam sem končno našel agencijo, kjer se ujamem z agentko in z ostalimi modeli. Moja matična agencija je slovenska agencija, ki me potem pošilja naprej v tujino. Trenutno ne hodim veliko po svetu, saj zaradi zdravstvenih razmer (intervju je nastal v času ukrepov zaradi epidemije koronavirusa, op. p.) po svetu ne morem. Ko bodo razmere boljše, bom pa zagotovo še kam odpotoval.

Vsaka poslovna pot ima dobro in slabo plat. Ali obžaluješ kakšno odločitev v svoji karieri? Če bi imel priložnost, bi se odločil za kakšno drugo pot?

Niti ne obžalujem ničesar, saj so se stvari morale zgoditi točno tako, kot so se. Edina stvar, ki bi jo spremenil, je, da se ne bi toliko obremenjeval z vsem. Tudi mlajšim generacijam bi rad predal, da se ne smemo obremenjevati z nepomembnimi, brezveznimi stvarmi. Če bi moral izbrati drugo smer, bi ostal v družinskem podjetju. Ni mi žal in prav sem se odločil. Nobene druge poti ne bi izbral, saj me modeling oz. delo modela izpopolnjuje. Če pa v tem res ne bi imel talenta, pa bi se želel ukvarjati z živalmi, npr. v obliki hobija.

Kateri so tvoji cilji in želje za prihodnost? Kod nameravaš nadaljevati svojo pot?

Želim naprej razvijati družinsko podjetje, da nadgradim to, kar je moj oče naredil. Nisem se še odrekel modelingu in bom s tem nadaljeval, dokler mi bodo leta to omogočala. Po nekem času se tudi naveličaš življenja modela in želiš početi kaj drugega. Po zaključku kariere se bom osredotočil na družinsko podjetje, v katerem se že 35 let ukvarjamo z marmorjem. Ravno modeling mi je pomagal, da sem spoznal veliko prijateljev, s katerimi lahko sodelujem tudi, kar se tiče prodaje marmorja.

Vir fotografij Žana kot modela: https://govorise.metropolitan.si/

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 579 times, 1 visits today)