Intervju s Tomažem Škerljem

Tomaž Škerlj je vinar in lastnik vinske kleti. Delo opravlja na svoji kmetiji, ki obsega 4 ha vinogradov. Strast do vinogradništva je pridobil že v mladih letih in ga izpopolnjeval na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Danes prideluje razna vina, ki jih prodaja v gostinstvu in svoji vinski kleti, ki si jo lahko ogledate, če boste obiskali v Filipčje Brdo.

Ruj Kocjan, 2. AG

Danes ste priznani vinar in lastnik vinske kleti. Kakšna je bila vaša pot do tega poklica?

Bila je lepa. Potrebnih je bilo nekaj izkušenj, ki so mi jih predali starši, predvsem oče, ki sem jih nato s praktičnim delom in sledenjem njegovemu poklicu osvojil. Nato sem se odločil tudi za študij agronomije, ki mi je dal še neko teoretično nadgradnjo tega, česar sem se že naučil s prakso. Kasneje pa sem se še odločil za delo v malo večji vinski kleti v Sežani, kjer sem dobil še izkušnje glede dela v večjem obsegu, kjer so večji problemi, večja odgovornost, tako da sem se še malo bolj utrdil, tako na teoretičnem kot praktičnem področju.

Kaj pa bi počeli, če ne bi mogli opravljati tega poklica; kaj vas še zanima?

Zanima me še veliko stvari, ampak se je potrebno nekje omejiti. Zame je delo v naravi in z naravo glavna prioriteta in sem srečen, da lahko to delo opravljam in od tega živim.

Ali ste prevzeli strast do vina preko staršev ali je bil v tem še kakšen dejavnik?

Ja, preko staršev in drugih sorodnikov. Sicer pa sem že od malega delal v naravi in jo vzljubil kot način dela, tak, da nimaš šefov, da si kreativen in samostojen. Poskusil sem tudi klasično službo, osemurni delovnik, in je bila kar težava, saj sem se moral omejiti.

Katero izmed vin, ki jih pridelujete, vam je najbolj pri srcu?

Na Krasu je trivialen odgovor, da gre za teran, saj se še Kras z njim ponaša. Vsa tradicija, vsak razvoj se je dogajal okrog terana. Tukaj imamo tudi ekskluzivo, saj smo edinstveni s tem vinom, čeprav si ga po poimenovanju lastijo še nekateri drugi, toda v resnici je za tak klasičen kraški teran prava dežela samo Kras. Vsa ostala vina so kot dopolnitev ponudbe, saj se najbolj poglabljamo v vino teran.

Kako bi kot bivši učenec ŠC Srečka Kosovela Sežana opisali vpliv srednje šole na svoje sedanje življenje in delo?

Srednja šola je bila dobra podlaga za širjenje obzorij. Takrat v resnici še nisem vedel, kaj bom počel, razen tega, da bo v zvezi s kmetijstvom, saj sem imel to v genih. Srednja šola pa mi je dala to širino, da sem se lahko nato odločil, kaj točno bi si želel početi. Proti koncu srednje šole se je začel uvajati trend vinarstva, tako sem se nato odločil za študij agronomije, četudi sem malo kolebal med tem in veterino.

Kaj pa vas je odvrnilo od študija veterine?

Ni me odvrnil samo študij, ampak tudi obvezna enomesečna praksa v okviru srednješolskega izobraževanja. Užival sem pri delu z živalmi, problem je bilo delo z ljudmi, saj so te živali imele lastnike in teh je veliko različnih sort in je treba tudi z njimi dobro shajati. Z ljudmi je težko delati, lažje je delati z živalmi, tako da sem se rajši odločil za rastlinsko proizvodnjo.

Vas je kakšen poseben dogodek iz srednje šole zaznamoval?

Zaznamoval prav ne. Je pa bila dobra izkušnja ob koncu srednje šole, ko smo imeli poskusno maturo. Ker smo bili prva generacija, ki je preizkusila ta sistem, so se profesorji malo prestrašili in so malo bolj pritisnili na nas. Tudi mi smo bili malo bolj pod stresom, ko je šlo za rezultate našega znanja na preverjanjih, saj so bila preverjanja medšolska in so se vsi trudili, da bi iz nas stisnili čim več znanja, da bi se čim bolje izkazali. Zato smo se kolektivno med sošolci zelo dobro povezali ter dobro prestali to predmaturitetno preizkušnjo. Ta povezanost, ki nas je pod pritiskom spravila še bolj skupaj, kot smo bili prej, se mi je zdela zelo dobra izkušnja. Kasneje se nismo nikoli tako povezali.

Torej med študijem ni bilo te povezanosti?

Med študijem je problem, da smo iz drugih regij, drugih navad, druge kulture. Slovenija, kolikor je majhna, je vseeno zelo različna. Manjše skupine so se povezale, ampak do take kolektivne povezanosti ni prišlo.

Če bi z eno besedo opisali srednjo šolo, bi ta beseda bila …

Verjetno bi bila: zanimiva. Saj ni bilo samo znanje, ki smo ga pridobili, ampak tudi dogajanje med sošolci je bilo ves čas zelo zanimivo, zelo dinamično. To se je spreminjalo iz leta v leto.

Glede na mojo raziskavo zelo oglašujete pesnika Srečka Kosovela; kako vas je slednji zaznamoval, kaj vas pri njem najbolj pritegne?

Jaz nisem ravno umetniški ali kulturni tip, tako da Srečka Kosovela jemljem kot nekoga, ki je tudi črpal iz narave, sicer na svojemu področju. Njegov izdelek je nastal skozi črnilo, moj pa je vino. Iz tega vidika sva si lahko podobna, četudi na popolnoma drugačnih področjih. On je o vinogradništvu verjetno vedel bolj malo.

Ali ste imeli v življenju kakšnega vzornika?

Ja, imel sem več vzornikov, skozi različna obdobja, ampak ne toliko znanih oseb, da bi jih našteval; imel sem ljudi, ki sem jih imel v svoji bližini, ki sem jih jaz osebno jemal za uspešne, zanimive in kreativne ljudi in sem se poskušal od njih čim več naučiti. Zdi se mi bolj pristno, če se učiš od nekoga, ki ga poznaš.

Zahvaljujem se vam za sodelovanje in prijeten intervju.

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 466 times, 1 visits today)