Skoči na glavno vsebino

Intervju s Katjo Škerlj

Ti je nerodno v lastni koži? Nisi zadovoljen s svojim izgledom? Narobe, lep oz. lepa si tak/taka, kot si. Če ne verjameš meni, pa zaupaj Katji Škerlj, pogumni osebi, ki si je kot enajstletno dekle hudo poškodovalo 39 % telesa pri peki kostanja in zdaj že 31 let živi z opeklinami. Nisem še spoznala tako izjemne in samozavestne osebe, kot je Katja, ki se kljub drugačnemu izgledu ne skriva pred svetom. Uspešno je zaključila izobraževanje in napisala tudi knjigo. Več izveš, če prebereš intervju.

Alja Blažič, 2. AG

Najprej me zanima, kako ste se počutili, ko ste prebrali moje sporočilo, da ste bili izbrani za intervju? So vas misli popeljale v srednjo šolo?

Bila sem zelo presenečena, ko sem dobila vaše sporočilo, in obenem tudi vesela, ker je to ena taka čast, da lahko kaj povem tudi o sebi. In ja, pomislila sem tudi na srednjo šolo.

Nekaterim ostanejo srednješolska leta v lepem spominu, drugim malo manj. Vi ste hodili na sežansko srednjo šolo. Zakaj ste izbrali ravno to in kateri program ste obiskovali? Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz srednješolskih dni?

Ja, obiskovala sem srednjo šolo v Sežani. Odločila sem zanjo, ker je bila najbližje in izbrala sem program ekonomski tehnik. V spominu mi je ostalo, kako sem se zjutraj, preden se je začel pouk, dobila s prijateljicami in smo pred šolo imele debate. Bilo je lepo, tega se zmeraj lepo spominjam.

Se mogoče še spomnite, kateri predmet oziroma profesor je bil vaš najljubši in zakaj?

Moja najljubša profesorica je bila Leonida Vrabec, ki je učila moj najljubši predmet – italijanščino. Profesorica je bila taka srčna oseba, razumevajoča in prijazna, tako da mi je bila najboljša prav ona.

Imeli ste enajst let, ko se vam je novembra 1991 zgodila nesreča. Doma ste hoteli speči kostanj. Ognjeni zublji so vam opekli telo. Bi nam mogoče zaupali, kako ste to doživljali?

Takrat je bilo hudo, otresla sem se z rokami, a ogenj je še zmeraj gorel na meni. Še dobro, da je bila sestra v dnevni sobi, da je takoj pritekla k meni ter me pokrila z odejo in me s tem rešila pred ognjem, za kar ji bom večno hvaležna. Po njenih krikih je v hišo prišel oče in me v naročju odnesel do avtomobila. Oskrbeli so me v bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici in me zaradi hudih opeklin premestili v Klinični center Ljubljana. Tam sem bila dva meseca in imela osem operacij.

Kdo vse vam je stal ob strani?

Najbolj starši, sestra, pa tudi prijateljica.

Kako pa so vas sošolci sprejeli? Vas je bilo strah stopiti med ljudmi? Kako ste sprejeli odločitev, da vas bodo opekline spremljale vse življenje?

Sošolci so me lepo sprejeli, očitno so jih učitelji dobro pripravili, nimam namreč spominov, da bi imela kakšno slabo izkušnjo na prvem snidenju s sošolci. Strahu pred ljudmi nisem imela; včasih so me skrbele le njihove reakcije, ko me prvič srečajo. Ali bi želel imeti opekline ali ne, nihče ne vpraša; zgodila se je nesreča in ni drugega, kot da to sprejmeš in živiš naprej.

Občudujem vas, izjemna oseba ste. Ne morem si predstavljati, čez kaj vse ste šli. Kako to doživljate zdaj?

Hvala. Sedaj živim – dan za dnem. Kljub temu se lahko polno živi, le izgled opeklin res ni najlepši – samo jaz nimam čudežne radirke, da bi jih izbrisala. To sprejemam in živim naprej.

Ko sem prebrala, da ste napisali knjigo V moji koži, sem si jo hotela izposoditi, a je v nobeni knjižnici v okolici Sežane nisem dobila, saj so vse že izposojene. Predvidevam, da veliko ljudi zanima vaša zgodba. Zakaj ste napisali knjigo? Kaj vas je pritegnilo k temu?

V bistvu zelo rada berem in se mi je porodila misel, zakaj ne bi tudi sama poskusila napisati knjigo ter z vsemi delila svojo zgodbo. Najbolj sem hotela napisati knjigo za mladostnike, da si bi bili všeč taki, kot so, in da bi se sprejeli.

Se vam zdi pripovedovanje svoje zgodbe kot neke vrste terapija?

Pripovedovanje lastne zgodbe je neke vrste terapija. V bistvu je bila knjiga kot neke vrste osvoboditev.

So starši in prijatelji prebrali vašo knjigo? Če so, kakšni so bili njihovi odzivi?

Mama je prebrala, oče pa ni in pravi, da še nekaj časa ne bo prebral. Mama je rekla, da je mogoče preveč osebna, da sem preveč povedala o sebi. Meni pa se zdi v redu, saj sem takrat čutila tako in sem napisala tako, kot je bilo.

Povedali ste, da radi berete. Kaj vas poleg branja še veseli?

Poleg branja mi je všeč glasba. Zelo rada hodim na koncerte in v gledališče, saj me to veseli. Najraje poslušam pop in rock, od slovenskih izvajalcev pa mi je najbolj všeč Vlado Kreslin. V gledališče sem šla večinoma gledat komedije.

Videla sem, da ste bili 24. oktobra 2022 tudi v televizijski oddaji Dobro jutro. Kako ste se počutili, ko ste bili pred kamero?

Malo treme je bilo, v bistvu je bil kratek intervju in je hitro šlo mimo.

Ob koncu najinega pogovora bi vas rada vprašala, kakšni so vaši cilji in načrti za prihodnje ter kaj bi ob vsem tem, kar ste doživeli, svetovali meni in drugim, če bi se znašli v podobni situaciji?

Trenutno je v ospredju knjiga, tako da promoviram knjigo in bi rada, da bi dosegla čim več ljudi, tako mladih kot starejših. V času pisanja sem pisala za mlade in potem sem spoznala, da si tudi odrasli mnogokrat niso všeč, tako da je knjiga namenjena tudi odraslim. Mladim bi svetovala, da naj se sprejmejo takšni, kot so, naj se ne primerjajo z drugimi, saj je vsaka oseba unikat. In lepotne operacije so sploh nepotrebne. Raje se sprejmimo, saj smo lepi in čudoviti takšni, kot smo.

Katja Škerlj, iskreno se vam zahvaljujem, da ste si vzeli čas za pogovor in nam povedali svojo zgodbo. Želim vam veliko zdravja in veselja ter da bi vašo knjigo prebralo čim več ljudi.

*Avtorica fotografije »Katja Škerlj – sedanjost« je Urška Krišelj Grubar.

(Visited 593 times, 1 visits today)
Dostopnost