Skoči na glavno vsebino

Intervju s Stašo Stropnik

Staša Stropnik je nekdanja dijakinja ŠC Srečka Kosovela Sežana. Že kot dijakinja si je želela postati psihologinja. Danes deluje na področju psihodiagnostike različnih razvojnonevroloških, čustvenih in vedenjskih motenj otrok in mladostnikov, izvaja kognitivno-vedenjsko terapijo otrok in mladostnikov z različnimi težavami, ukvarja pa se tudi z vzgojnim svetovanjem staršem. Stašo sem si izbrala za svojo intervjuvanko, saj tudi mene zanimajo družboslovni predmeti, še posebej pa psihologija.

Aurora Lozej Konjc, 2. BG

Staša, lepo pozdravljeni. Zanimanje za naš intervju ste vzbudili, ker ste naša nekdanja dijakinja, danes pa priznana specialistka klinične psihologije. Kakšne spomine imate na srednješolsko obdobje? Vam je naša gimnazija dala dobro podlago za naprej?

Na gimnazijo imam lepe spomine, ampak je bilo to zelo naporno obdobje zame. V času celotnega šolanja najbolj naporno. Vedno sem bila perfekcionist in sem morala dati vse od sebe, tudi če mi vsi predmeti niso šli enako dobro. Ko pomislim na prva leta gimnazije, imam v spominu veliko učenja. Po drugi strani je bilo to eno lepo obdobje, saj sem spoznala veliko novih ljudi, sklenila veliko novih prijateljstev. Gimnazija mi je dala veliko v smislu neke delavnosti, vlaganja truda v to, da nekaj dosežeš, pa tudi razgledanost, širino in radovednost.

Kako in kdaj ste se začeli zanimati za psihologijo? Ali je obstajal določen trenutek, ko ste vedeli, da je to tisto, kar želite početi?

Spomnim se določene ure pri psihologiji, ko je profesorica Kompare predstavila ta predmet in povedala, da je njen cilj, da bi se vsi naučili v tem letu malo bolj kritično razmišljati. In ko je ona predstavila ta koncept kritičnega mišljenja, se je v meni nekaj zgodilo, da sem se začela spraševati – mogoče pa vse stvari, ki nam jih predstavi nekdo, ki ga cenimo, spoštujemo, o katerem mislimo, da veliko ve, mogoče pa ni vse za »kupiti na prvo žogo«, da lahko o vsaki stvari podvomimo, se sprašujemo, iščemo dodatne informacije, poskušamo razumeti širši koncept, poskušamo pogledati na stvar iz več zornih kotov. To se mi je zdelo blazno zanimivo. Bom jaz kdaj to znala? To si jaz želim. To je bil trenutek, za katerega sem hvaležna profesorici, da je imela tako zanimivo zastavljena predavanja, da me je to tako pritegnilo. Pred tem nisem nikoli razmišljala oziroma vedela, kaj je psihologija, po tem pa sem začela razmišljati v tej smeri, da je to mogoče nekaj, kar bi me zanimalo.

Psiholog ob težavnih vsakdanjih situacijah nudi psihološko svetovanje in pomoč. Ste morda že kot dijakinja nudili drugim dijakom pomoč? Vas je že v šoli zanimalo delo psihologa?

No, to sem že malo prej namignila. Jaz sem vedela, da bi rada delala z ljudmi; to mi je bilo jasno že v osnovni šoli, da je bolj družboslovje tisto, ki me bolj zanima, ampak nisem pa točno vedela kaj. Imela sem veliko idej – da bom postala novinarka, pa pravnica ipd.  Delo z ljudmi je  bilo nekaj, kar se mi je zdelo, da mi bolj leži; ne v smislu pomoči drugim, ampak sem vedno znala vzpostaviti nek kontakt, se pogovarjati s komer koli.

Ideja nudenja medvrstniške pomoči ali česa podobnega je mogoče dobra ideja, ki sem jo dobila ob tem vprašanju. Ne vem, ali se to izvaja na srednjih šolah, po mojih izkušnjah niti ne. V svetovalni službi da, med dijaki pa niti ne. Bi bilo zanimivo, da bi lahko nekdo v četrtem letniku, v neki šolski svetovalnici, prisluhnil, delil izkušnje, sploh za dijake, ki so manj socialno vključeni in nimajo široke socialne mreže, kar bi mnogokrat morda bilo dovolj za razrešitev neke stiske.

Pri svojem delu sprejemate veliko pomembnih odločitev, ki vplivajo na življenja ljudi. Na podlagi česa sprejemate svoje odločitve in kaj vse morate pri tem upoštevati?

To je široko vprašanje; v bistvu je tako: ni mi treba sprejemati odločitev sama. Delo kliničnega psihologa je podobno delu raziskovalca, mi poskušamo razumeti, zakaj posameznik tako funkcionira, zakaj ima težave na določenem področju. Pri tem je zelo pomembno, da poskušamo upoštevati čim več vidikov posameznikovega življenja, npr. njegovo funkcioniranje v različnih okoljih, torej nas zanima, kako funkcionira v šoli ali v vrtcu, kako doma, kako straši vidijo njegove težave, kako vzgojitelji/učitelji vidijo njegove težave, kako se znajde z vrstniki, ali vrstniki opažajo, da je pri njem kaj drugače, in seveda otrokovo in pa mladostnikovo doživljanje tega, kako zaznava težavo. Poskušamo najprej to razumeti, potem pa vidimo, kje se pojavljajo težave in zakaj, in poskušamo to raziskati. Pri tem si pomagamo z različnimi psihodiagnostičnimi sredstvi; to so testi, ki jih naredimo z otrokom ali mladostnikom, tako dobimo čim bolj obširno sliko. Nato se skupaj s starši, z mladostnikom in z vzgojitelji/učitelji posvetujemo in naredimo načrt, kaj bi temu posamezniku pomagalo, da bi čim bolje funkcioniral in premagal te težave. Nikoli nisem jaz tista, ki sprejmem odločitve sama. To bi bilo kar veliko breme, če bi se morala glede vsega opisanega sama odločati.

Kaj je po vašem mnenju najbolj nagrajujoč vidik poklica kliničnega psihologa. Kaj pa najtežji trenutki?

Nagrajujoče je gotovo, ko doživimo trenutke, da smo z nekimi intervencijami, z nekimi oblikami pomoči, pomagali posamezniku pri tem, da bolje funkcionira, da lahko bolje počne stvari, ki si jih želi početi, da je bolj zadovoljen sam s seboj, s svojim življenjem, svojim uspehom (npr. v šoli), da so starši bolj zadovoljni, ko vidijo, da so se neke stvari razrešile, da družina drugače funkcionira, da se imajo čas ukvarjati tudi s prostočasnimi pozitivnimi dejavnostmi, da ni vse usmerjeno v šolo ali reševanje nekega problema.

Nagrajujoče je tudi to, ko lahko že po enem pogovoru starše pomirimo, jih razbremenimo nekih občutkov krivde. Sploh takrat, ko gre za neko motnjo, ki je v osnovi razvojnonevrološko pogojena z delovanjem možganov, ne pa to toliko pogojena z vzgojnimi metodami in ne gre za to, da so straši nekaj narobe naredili ali se je zgodila kakšna travma. Ko to staršem pojasnimo, ko po eni uri pogovora gredo iz ambulante pomirjeni in so zadovoljni in hvaležni, da so dobili te informacije – to  je tisto, kar je najbolj nagrajujoče in tega je pri delu z otroki in mladostniki, s katerimi jaz delam in je to moja ciljna populacija, mogoče več kakor pri delu z odraslimi.

Najtežji trenutki so pa takrat, ko pridejo zelo pozno po pomoč, ko se stvari že zelo zapletajo, ko je osnovni motnji pridruženih veliko drugih motenj, ko je nekih varovalnih dejavnikov zelo malo. Varovalni dejavniki so tisto, kar posameznika krepi ali dela bolj odpornega za soočenje z nekimi težavami. So njegovi viri moči. Kadar je tega zelo malo in vidimo, da se družina sooča z različnimi stiskami, finančnimi, so brez službe, imajo težave z rednimi prihodki, ko ima otrok zaradi različnih dejavnikov šibkejšo socialno mrežo, ko ga vrstniki izločijo, ko nimajo neke širše družine, ki bi se vključevala v podporo temu otroku, ko so intelektualne sposobnosti šibkejše, pa so želje oziroma ambicije otroka (ali staršev) višje, kot bi bilo realno pričakovati, da jih bo lahko dosegel.

Ko je vseh teh varovalnih dejavnikov zelo malo, nam je včasih težko, ker se nimaš česa oprijeti, ne veš, kje bi našel nekaj, da bi otroka zaščitil, da bi se lažje soočal z nekimi težavami. Takrat se pogosto počutimo nemočne. Nemoč je tista, ki jo jaz pri svojem delu težko prenašam. To so najtežji trenutki.

Ali pa neko sporočanje slabih novic. Jaz delam tudi z malčki in dojenčki in smo velikokrat tisti prvi, ki seznanimo starše, da razvoj ne poteka tako, kot bi moral, in da ni pričakovati, da bo otrok preskočil nekaj faz razvoja in ujel vrstnike. To je težka novica in je takrat hudo.

S katerimi izzivi ste se srečali v svoji karieri psihologinje in na kakšen način ste jih premagali?

Izzivov je bilo kar nekaj; jaz sem imela že od prvega dne študija psihologije idejo, da želim delati z otroki in mladostniki. Ampak predstavljala sem si, da ko bom prišla na faks, bo veliko družboslovnih vsebin, in manj naravoslovnih. A kmalu sem ugotovila, da je statistika, psihometrija, kar je neka matematika v psihologiji, eden temeljnih predmetov. Spoznala sem, da je psihologija v resnici na meji med naravoslovjem in družboslovjem. Takrat je bilo kar težko, spraševala sem se, ali bom to zmogla, ali bo šlo ali ne. Ampak ves čas sem imela ta cilj pred sabo in sem študij dokončala.

Potem pa sem bila zaposlena kot mlada raziskovalka, kar je pomenilo, da moram v okviru tega narediti tudi doktorat. To je bila po eni strani pot do dela, ki sem si ga želela opravljati, po drugi strani pa je to pomenilo vrnitev na faks, spet opravljanje izpitov ipd. Odločitev je bila težka, vendar sem tudi to nekako premagala. Torej, študij, da postaneš klinični psiholog, je zelo dolg. Odšla sem še na štiriletno specializacijo iz klinične psihologije, kar je ponovno pomenilo usklajevanje družinskega življenja, službe, učenja, tako da je bilo potrebno veliko prilagoditev.

Zdi se mi, da mi je pri vseh teh težavah in preprekah, ki so se pojavile, pomagal en jasen cilj. Res sem si želela opravljati to delo, ves čas sem imela občutek, da sem na pravi poti, da sem se prav odločila, da je to res nekaj, kar želim početi, da je to delo zadovoljujoče zame. Vsakič, ko sem se znašla pred kakšno prepreko, sem samo sebe še enkrat vprašala: zakaj jaz to počnem, kaj si želim? Vsakič je bil odgovor, da si želim postati klinična psihologinja, ki bo delala z otroki in mladostniki – in zato moram vse to opraviti.

Delujete na področju psihodiagnostike različnih razvojnonevroloških čustvenih in vedenjskih motenj otrok in mladostnikov. Izvajate tudi kognitivno-vedenjsko terapijo otrok in mladostnikov z različnimi težavami in vzgojno svetovanje staršem. Bi lahko na kratko opisali to področje?

Zelo na kratko je to težko opisati, ampak bom poskušala biti čim bolj jasna in opisati tako, da bo čim bolj razumljivo. Zaposlena sem na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike UKC Ljubljana, kjer se srečujem večinoma z otroki in mladostniki z različnimi nevrološkimi boleznimi. To so različne vrste epilepsije, različne živčno-mišične bolezni, različne bolezni možganov. Vzporedno s tem pa tudi z razvojnonevrološkimi motnjami – to so motnje pozornosti, hiperaktivnosti, motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), avtizem; delam pa tudi z otroki, ki imajo tike oziroma imajo Tourettov sindrom. To je nekako glavnina mojega dela na Pediatrični kliniki in pri obravnavi teh otrok sodelujem tudi z njihovimi starši, šolami in vrtci.

Najprej vedno naredimo diagnostiko, to pomeni, da poskušamo razumeti, kateri dejavniki so prispevali k neki motnji in kateri dejavniki vplivajo na to, da se ta motnja vzdržuje. Pri tem smo pozorni tudi na tudi varovalne dejavnike, ki sem jih prej omenjala. Zanima nas torej vse, kar prispeva k funkcioniranju nekega otroka ali mladostnika. Če se izkaže, da ima nek otrok razvojnonevrološko motnjo, potem poskušamo to čim bolj jasno opredeliti z namenom, da se potem zagotovi ustrezna obravnava tega otroka, da dobi podporo na vseh tistih področjih, kjer je mogoče šibkejši. Na primer, v primeru avtizma, če ima otrok težave na socialnem področju, se v šoli ali pa v vrtcu zagotovijo prilagoditve okolja, da bo ta otrok čim bolj v skladu s svojimi zmožnostmi funkcioniral in da se ga podpre z neko dodatno pomočjo ali terapevtskimi pristopi, recimo delovno terapijo, fizioterapijo ali logopedom. Da se podpre tista področja, kjer je otrok najšibkejši oziroma ima pomembna odstopanja v razvoju v primerjavi z vrstniki. Če se izkaže, da ima otrok neke čustvene ali pa vedenjske težave, recimo povišano stopnjo doživljanja tesnobe ali pa depresijo ali neko opozicionalno vedenje, takrat pa otroka vključimo v terapevtsko obravnavo.

Psihoterapevtskih pristopov je več. Eni od njih so z dokazi podprti terapevtski pristopi, ki pri nekih motnjah dokazano učinkovito delujejo. Sama izvajam kognitivno-vedenjsko terapijo; to je terapija, ki je običajno terapija prvega izbora pri otrocih in mladostnikih. Je osredotočena na problem; starše in otroka, če je to večji otrok, poskušamo čimbolj opremiti z nekimi strategijami, kako različne težave premagovati, kako se soočiti s tesnobo, kaj narediti, da se bo bolje počutil, npr. v primeru depresije. Naš cilj je naučiti starše (pri majhnih otrocih) ali mladostnike, da bi kasneje sami obvladovali te težave. Cilji niso neke dolgotrajne terapije, ampak jih samo opremiti z nekimi novimi strategijami, z novim načinom pristopa k nekim težavam, da se bo otrok čim bolj odzival, da bo čim bolj normalno funkcioniral.

V osnovi te predpostavke (kognitivno-vedenjske terapije) je to, da na počutje, obnašanje in vedenje nekega posameznika bolj kot situacija sama po sebi vpliva v bistvu interpretacija te situacije, misli, ki jih posameznik ima v tej situaciji. To je tisto, na kar se največkrat pri tej terapiji osredotočamo in poskušamo razumeti, zakaj posameznik ravno na tak način interpretira to situacijo in ne drugače. Z njim poskušamo tudi raziskovati in mu razložiti, zakaj se on odzove drugače kakor njegov prijatelj ali pa vrstnik in potem poskušamo te različne interpretacije situacij kritično ovrednotiti. Pomagati mu, da na neko situacijo lahko pogleda na drugačen način, si namesto tega nekaj drugega reče, kar si je doslej. Vse to nato pomaga pri tem, da se lažje sooča s težavami.

V medijih in različnih časopisih sem zasledila, da se je mentalno stanje otrok in najstnikov izredno poslabšalo zaradi covida. Vaše mnenje?

Glede tega sem brala članke in raziskave, ki so pokazale, da je bilo že nekaj let pred covidom zaznanih več težav na področju mentalnega zdravja otrok in mladostnikov. Med samim covidom pa so raziskave pokazale, da se mentalno stanje ni tako zelo poslabšalo. Pri veliko otrocih in mladostnikih je bilo teh težav nekoliko manj, bili so manj tesnobni, ker je bilo vsakodnevnih pritiskov, vezanih na šolo, manj. Za nekoga, ki ima težave pri vključevanju v socialno okolje oziroma izpostavljanju nekim medvrstniškim odnosom, je bilo te anksioznosti v času covida lahko celo manj, saj teh situacij, ki bi mu vzbujale tesnobo, ni bilo. Kasneje, pri vračanju v normalno življenje, je bilo teh težav bistveno več, zato ker so se morali ponovno izpostaviti nekemu strahu, ponovnemu vsakodnevnemu ocenjevanju ali ponovnemu vključevanju med vrstnike. Takrat se je pokazalo veliko težav, o katerih se je tudi zelo veliko govorilo – tako v medijih kakor tudi na ravni šol je bilo veliko več pozornosti namenjeno temu, kako se pa zdaj počutijo mladostniki in otroci, ki so se vrnili po dolgi karanteni.

Mislim, da je več zaznanih težav z mentalnim zdravjem vsaj deloma povezano tudi s tem, da znamo to bolj prepoznavati. Kot družba smo postali bolj senzibilni za neka odstopanja v duševnem zdravju in je zaradi tega statistično gledano teh težav več, pa jih mogoče niti ni, ampak jih je bilo prej veliko neprepoznanih.

Kar pa je pomagalo veliko otrokom, ki so bili v času covida odrezani od nekih prostočasnih dejavnostih, od vsakodnevnega druženja z vrstniki, je gotovo podporno družinsko okolje, vključenost staršev tudi pri srednješolcih, ki so bili vsaj deloma vključeni v nek izobraževalni proces, da so vedeli, katere obveznosti mladostnik ima. Tudi socialna omrežja, ki so omogočala, da so bili mladostniki v stiku drug z drugim, da so se pogovarjali in vzdrževali še naprej neke socialne odnose, ki jih niso mogli izvajati v živo.

Če bi širše gledali, zakaj je težav v duševnem zdravju otrok in mladostnikov več v zadnjem desetletju, je pa razlogov zelo veliko in bi lahko imeli intervju samo na to temo.

Danes se zdi, da mladostniki ne zmoremo brez mobilnega telefona niti pet minut. Na socialnih omrežjih se vse preveč dogaja in svet »snepchatovstva«, »tik-tokerstva«, ipd. nas preprosto zasvoji. Je virtualni svet prostor za izražanje ali beg od vsakdanjih težav?

Mislim, da so socialna omrežja nekaj, kar je del sveta današnje generacije mladih. To je nekaj, česar ne moremo izbrisati ali gledati na to kot na nek »distraktor«, ampak je to kar del realnosti, v kateri odrašča večina otrok in mladostnikov oziroma mi vsi. 

Pri mlajših otrocih je zelo pomemben nadzor staršev in omejevanje časa, ki ga preživijo za zasloni. Obstajajo neke smernice, koliko časa se priporoča, da otrok glede na svojo starost preživi na telefonu. Kot mlajši otrok sicer ne na socialnih omrežjih, a že z igricami in temi stvarmi se začne raba telefona, računalnika.

V obdobju mladostništva zagotovo lahko na to gledamo tudi kot na nekaj dobrega, kot sem prej omenila, in sicer v primerih, kot je npr. čas izolacije (obdobje covida ali ko mladostnik zboli za neko boleznijo in je v bolnišnici dlje časa), mu to olajša tisti čas, da je v stiku s svojimi sošolci, da z njimi komunicira. V tem vidim prednosti družbenih omrežij, saj lahko prenašajo neke informacije, se povezujejo, pomagajo pristopiti k določenemu problemu, npr. pripravi na test ipd.

Ni vse samo slabo pri družabnih omrežjih. Je pa gotovo prisotna past za razvoj nekega odvisniškega vedenja. Če otrok oz. mladostnik prekomerno uporablja socialna omrežja, ga to moti pri nekih dejavnostih, ki naj bi jih sicer počel glede na svojo starost, recimo pri učenju, pri druženju z vrstniki v živo, pri nekih prostočasnih aktivnostih, nekih hobijih. Če to opušča ali je tega bistveno manj, kot bi pričakovali, da učenje ni več učinkovito, ker mora desetkrat preveriti, kaj se je zgodilo pod tistim komentarjem, ki ga je tam pustil, je potem to lahko problem. Nekateri otroci in mladostniki so že čisto genetsko bolj nagnjeni k razvoju odvisnosti. Tam je potrebna posebna pozornost tudi staršev, da poskušajo to nadzirati in omejevati. Tudi še pri srednješolcih, če sam tega ne zmore, da starši to prepoznajo in se obrnejo na neko strokovno pomoč, če tudi sami ne zmorejo omejiti tega. Obstaja veliko institucij, ki se s tem ukvarjajo in mladostniku pomagajo nekako to omejiti.

Del, ki se mi zdi še zelo problematičen, je pri osnovnošolskih otrocih »bullying« (ustrahovanje in drugo medvrstniško nasilje, op. p.). Vsi smo že kdaj bili žrtev nekega medvrstniškega nasilja, mogoče verbalnega, morda se je kaj takega zgodilo, kar ti je bilo zelo neprijetno in nerodno. V  času mojega odraščanja je bilo to tako, da si se odmaknil od tega, poiskal neko podporo pri prijatelju ali starših. V glavnem, odmaknil si se od situacije, jo predelal, se nato vrnil nazaj in je izginilo. To je bil enkraten dogodek, ki si ga večinoma relativno uspešno rešil. Tudi če je bilo eno popoldne joka, ti je bilo težko, ampak je potem to razvodenelo. S socialnimi omrežji in tem »bullyingom« tudi preko spleta pa je to nekaj, kar je postalo trajno. Mladostnik se ne more odmakniti od tega, saj mu to sledi na telefonu – novi komentarji, nove žaljivke, vsi to vidijo. Še huje je, da je to žalitev, ki ni vezana samo na določeno število ljudi, ampak to vidijo vsi, ki ga poznajo, mu sledijo in so njegovi prijatelji. S tem se srečujemo tudi pri delu v naših ambulantah, namreč da so otroci s tem travmatizirani oziroma žrtve nekega nasilja, ki ga je težko zajeziti.

V šoli smo pri uri psihologije govorili o tem, da je vsak tretji človek vsaj enkrat v življenju depresiven. Kaj vi menite o tem? Kako naj se soočamo s tem?

Zasledila sem oziroma so nam o tem predavali med študijem, da ima približno četrtina mladostnikov čustvene težave v določenem trenutku. Če bi pogledali, kar nekaj vaših sošolcev ima verjetno trenutno neko čustveno stisko. Tukaj je treba vedeti, da ima večina ljudi dovolj dobre mehanizme, da se s tem učinkovito spoprime, da ima dovolj varovalnih dejavnikov, o katerih sem prej govorila, in tako stisko ustrezno predela, se z njo sooči in z njo naprej funkcionira in ne potrebuje neke strokovne pomoči.

Za tiste, ki pa ne zmorejo sami in se to dolgo časa vleče (recimo jih te težave ovirajo pri vsakodnevnem funkcioniranju, ne morejo redno obiskovati šole ali ne morejo dosegati nekega učnega uspeha v skladu s svojimi sposobnostmi, ko se ne morejo več družiti zaradi teh težav, ko opuščajo neke svoje hobije), pa je pomembno, da poiščejo pomoč. Dobro je, da je ta pomoč stopenjska, da se torej najprej obrnejo na starše; če jim je nerodno pred starši, jim ne zaupajo, ne želijo staršev s tem obremenjevati, se obrnejo na šolsko svetovalno delavko. Če pomoč z njene strani ni dovolj, se obrnejo na svojega zdravnika in jih potem ta po potrebi napoti do psihologa ali pedopsihiatra. Pri soočanju z vsakodnevnimi stiskami je pomembno, da poskušamo delovati v tej smeri, da imamo kot posamezniki čim več varovalnih dejavnikov – da imaš nek krog prijateljev, ki jim zaupaš, med katerimi se dobro počutiš, da imaš nek zaupljiv odnos s starši, da jim lahko poveš stvari. Da imaš neke hobije, ki te veselijo, ki te sprostijo in v katerih uživaš. To je tisto, kar lahko pomaga, ko naletiš na težavo ali neko stisko in se z njo učinkovito soočiš.

Dijaki imamo težave s stresom, ljubeznijo, depresijo, zaskrbljeni smo tudi zaradi socialnih težav, količino domače naloge in količino testov in spraševanj v letu. Kaj bi vi priporočali, kako naj se soočamo z omenjenimi težavami?

Na splošno so te težave del odraščanja, del oblikovanja osebe v odraslo osebo, del oblikovanja identitete – kdo sem jaz, kakšen sem … Normalno je, da se soočamo s temi težavami, sicer bi bili čisto bosi, ko postanemo odrasli in bi prvič naleteli na neke težave. Zdravo je, da se mladostnik npr. v srednji šoli sooča z vsemi temi težavami, ki so naštete, in o njih razmišlja in išče neke odgovore nanje. Če tega ne zmore sam, preveri pri prijateljih, kaj je njim pomagalo, da tudi sam sebe vpraša: kaj mi je že pomagalo, ko sem imel nek probleme oziroma težave, kako sem se z njimi soočal? Ali mi je pomagalo to, da sem sedel na postelji, ure in ure o tem razmišljal, ali se je izkazalo za bolj učinkovito, da sem poskusil razmisliti o tem, kako bi lahko pristopil k temu problemu, kaj bi mi lahko pomagalo, kaj lahko drugače naredim? Torej, nek aktiven pristop k reševanju problemov, se mi zdi, da je tisti pravi. Veliko razmišljati, prepustiti, da misli same tečejo, ni nikoli učinkovito. Če pa so težave take, da vidiš, da ne moreš funkcionirati ob njih, kot si bil vajen prej, da ne najdeš rešitve in nimaš ideje, kako si pomagati, pa je, kot sem prej rekla, pomembno, da poiščeš pomoč po istih stopnjah, ki sem jih prej navedla.

Pomemben del terapije je tudi poslušanje. Se vam zdi, da se ljudje v vsakdanjem življenju dovolj poslušamo? Je to, da nekomu prisluhnemo že neke vrste pomoč?

Poslušanje je gotovo nekaj, kar je pomembno v terapiji ali pri strokovni pomoči, je pa tudi osnova za izgradnjo katerega koli odnosa. Torej, da znamo poslušati in slišimo tisto, kar nam posameznik sporoča, zelo pomembno prispeva h kvalitetnemu odnosu. Mislim, da v času, v katerem živimo, ko imamo vsak svoje obveznosti in iz ene v drugo norimo, velikokrat premalo dobro poslušamo. Sploh starši svoje otroke ali pa žene svoje može in obratno. Da velikokrat poslušamo, ampak ne slišimo zares. Zdi se mi zelo pomembno, da znaš biti dober poslušalec. Kot klinični psiholog je absolutno to kvaliteta, brez katere v resnici ne moraš opravljati svojega dela. To, da poslušamo in slišimo in da se človek počuti razumljenega glede tega, kar je povedal, je gotovo že prvi korak pomoči nekomu, ki je v stiski. In ta odnos, ki sem ga prej omenjala, je neko bistvo tudi v terapiji. Izkazalo se je, da je terapevtski odnos tisti, ki v vseh vrstah psihoterapije najbolj prispeva k razrešitvi nekih stisk in težav.

Kaj bi svetovali dijakom, ki se zanimajo za študij (npr. psihologije) in niso prepričani, kaj morajo narediti?

Psihologija je široko področje. Kot klinična psihologinja delam v zdravstvu, to je samo ena od vej psihologije. Psihologi so tudi raziskovalci, statistiki, ki se ukvarjajo pretežno z delom v laboratorijih, pisarnah, preučujejo literature, pišejo članke itd. Tudi to je delo psihologa. Psiholog je tudi v kadrovskih službah, psihologi so v šolah, v svetovalni službi ali kot učitelji psihologije. Vsi smo dokončali študij psihologije.

Pomembno je, da razmišljamo, kaj bi kot odrasel posameznik želel početi, kaj je tisto, kar te veseli, kako si predstavljaš svoje delo. Če se usmerim na kliničnega psihologa, je gotovo osnovna predpostavka to, da je dobro, da posameznik želi delati z ljudmi. Da je vsakodnevni stik z ljudmi nekaj, česar si želi, da je to nekaj, kar ga ne spravlja v stisko, da si predstavlja sebe v vsakodnevnem kontaktu z večjim številom ljudi, ko pridejo vsak s svojo zgodbo. Če te to zanima, je psihologija tudi ena od boljših opcij. Kaj svetovati? Kaj morajo narediti? Morajo se veliko učiti, ker je število točk, ki jih je treba doseči za vpis na študij psihologije, visoko. S takim kriterijem vpisa na študij se jaz ne strinjam, saj se mi zdijo druge kvalitete posameznika veliko bolj bistvene za to, da bo posameznik nekoč dober klinični psiholog. S tem se je v zadnjih letih pojavilo veliko drugih študijev psihologije, ne samo v Ljubljani in Mariboru na obeh Filozofskih fakultetah, ampak vemo, da so tudi drugi študiji, kot recimo študij psihoterapije v Ljubljani. Zdi se mi, da je delo kliničnega psihologa zelo dobra izbira. Po mojem mnenju sta edina, ki ti dasta dovolj široko znanje o razvoju posameznika, o nekem normalnem vedenju posameznika, študija v Ljubljani in Mariboru. Nudita ti dovolj širine in dovolj znanja, ki ga lahko nato potem nadgrajuješ v času specializacije.

Meni je pomagala jasna želja, kaj si želim početi. Menim, da se marsikaj da doseči, četudi imaš pri določenem predmetu težave, če veš, zakaj delaš, zakaj se trudiš, zakaj je vredno tvoj čas nameniti učenju fizike, čeprav te to sploh ne zanima. Ker imaš en cilj pred seboj, ki te spomni, zakaj to delaš.

Kaj je vaše vodilo v življenju?

To lahko odgovorim samo za trenutno, saj so se ta vodila spreminjala v različnih obdobjih mojega življenja. Trenutno je predvsem to, da če se znajdem v situaciji, ko se ne počutim dobro, ko bi si želela, da so stvari drugačne, imam vedno v mislih frazo v angleščini: »Move, you are not a tree«, torej lahko se premakneš, nisi drevo. Vsako situacijo oziroma večino situacij se da spremeniti v skladu s tem, kar si želimo, da nam bo lažje, da nam bo bolj udobno. Tako poskušam tudi sama gledati na življenje – da se veliko stvari da, če se le hoče.

Staša, hvala da ste privolili v sodelovanje pri tem intervjuju. Želim vam vse dobro v vašem poklicnem in zasebnem življenju.

Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanke. Fotografija razreda je iz arhiva šole.

(Visited 573 times, 1 visits today)
Dostopnost