Žan Papič, dijak

Žan Papič, danes

Intervju z Žanom Papičem

Naja Božeglav, 2. AG

Kot igralec, komik in še kaj si že večkrat morda razmišljal, kaj te je pripeljalo do vseh teh uspehov v življenju. Kdaj si misliš, da je bila prelomnica za tvojo kariero?

V življenju ni neke prelomnice, ki jo vsi pričakujemo. Kot najstnik sem tudi jaz razmišljal, da se mi bo zgodila prelomnica in mi spremenila življenje. Ampak v resnici tega v realnem življenju ni; vse gre bolj počasi, zgodi se nek mehek prehod. V vseh teh letih sem opazil, da z delom daleč prideš. V 10 letih, odkar delam, menim, da sem vsako leto zrasel, a morda največji preskok pa sem naredil v zadnjih treh letih. Vem, kaj hočem in kako lahko dosežem zaželen cilj, zato tudi delam bolj intenzivno. Ni pa bilo nobene velike prelomnice. Delam stvari, ki so me od nekdaj zanimale. Veselje do nastopanja me je obdajalo in spremljalo že od mladih nog, ko smo se v šoli igrali in imeli predstave in ker je mama sodelovala v lutkovni skupini Črni muc. Iskal sem se že kot 18-letni dijak, ko sem začel s kariero, in iščem se tudi danes.

Že v srednješolskih dneh si rad »zbijal šale« in delal norčije. Kakšen je tvoj najbolj nor spomin na srednjo šolo?

Vedno sem bil razredni norček, saj me je to zabavalo. Nisem bil velik ljubitelj učenja. Pri pouku sem raje poslušal, kot pisal; ker pa nisem imel ničesar prepisanega, se nisem mogel od nikoder učiti – za brez veze bi uničeval drevesa. A najbolj nor spomin na šolo bi bil morda to, da sem večkrat dobil pozitivno ali boljšo oceno, ker sem bil smešen. Pri angleščini sem dobil dobro oceno, a moje znanje ni bilo niti za zadostno, in sicer zaradi smešne zgodbe. Tako tudi pri likovnem pouku – ker se je profesorju slika zdela smešna. Morda so mi profesorji dali višjo oceno zato, da so mi povedali, da sem v redu in bo v prihodnosti to za nekaj dobro. Mislim, da se v šoli premalo išče talente; šola je nek sistem, ki se mu moreš prilagoditi in če v tem ne uspeš, si ocenjen z zadostno oziroma negativno oceno. Lahko si pa uspešen v nečem drugem, a ti tega šolski sistem ne bo povedal. Lahko so neke majhne stvari v šoli, ki ti lahko tudi spremenijo življenje.

Kaj te je prepričalo, da si ugotovil, da študij slovenistike ni zate?

To sem ugotovil preko ocen, ki sem jih dobival. Študij slovenistike sem izbral zaradi dveh razlogov: delno, ker me je to zanimalo, delno pa zaradi statusa, saj sem takrat že delal kot komik. Predvsem me je zanimala fonetika. Odnehal sem po kakšnih treh mesecih, ni me več zanimalo. Če bi šel nazaj študirat, bi se najverjetneje odločil za kulturno antropologijo, saj me zanima človek v odnosu s svetom in obratno. Najbolj me pa zanimajo neki družbeni »errori«.

Po uspehu v Sloveniji si odšel Avstralijo, da bi nadaljeval z delom, kot je na primer pisanje kolumn. Kako si dobil oziroma dobivaš ideje za scenarije in pisanje kolumn?

V Avstralijo sem šel predvsem zaradi tega, da sem malo spremenil stvari v svojem življenju. Kolumne sem začel pisati šele kasneje, ko sem začel delati na radiu. Spisal sem blizu 300 kolumn. V tem poklicu lahko čakaš na nek navdih, ki ga dobiš enkrat do dvakrat na leto, ampak samo od tega navdiha ne moreš živeti. Naučiti se moraš delati kot obrtnik; če lahko nekateri vstanejo vsako jutro in gredo delat, lahko tudi jaz.

Navdih pride od vsepovsod; nekaj si videl, slišal, začne se ti vrteti po glavi, dobiš neko idejo, morda gre za neko nerazrešeno stvar… Na začetku sem imel veliko težav z iskanjem idej, a zdaj vem, da je vse, kar morem storiti, to, da se usedem za mizo in začnem z delom. Ne verjamem več v kreativno blokado ali pa da čakam do zadnjega roka; se preprosto usedem in zadevo izpeljem.

Ko si igral oziroma igraš v gledališču, pride do marsikaterih težav. Kakšne so te težave? Ali pred nastopi dobiš tremo in kako jo premagaš?

Prva težava, ki sem jo doživel, je bila, da sem se moral naučiti scenarij, četudi sem ga sam napisal. Pride pa tudi do težav, ko ne razumeš, za kaj gre pri liku, ki ga predstavljaš, dokler tega nekega dne ne dojameš. Imam veliko srečo, saj si sam zastavljam projekte ali pa me vabijo k sodelovanju ljudje, ki me imajo radi. Na težave ne gledam več z nekim stresom; vem, da se jih da rešiti že s pogovorom. Včasih sem imel pri nastopanju tudi tremo; čeprav je izgledalo, da sem bil povsem sproščen, sem se v sebi tresel od strahu. Po tolikih izkušnjah pa je ta trema izginila. Premagal sem jo tako, da sem zaprl oči in »skočil« ter zadevo izpeljal. Ta »skok« se je meni izkazal za dobro odločitev, je pa ne priporočam vsem. Je pa seveda pomembno, da se premikamo naprej in s tem rastemo in se razvijamo. Da skočimo iz neke cone udobja in svoje slabosti izkoristimo sebi v prid.

Se imaš za slavno osebo? Kdaj si se te slave začel zavedati?

Sebe nimam za neko slavno osebo; lahko pa rečem, da sem prepoznaven. Zagotovo se je moja prepoznavnost začela s kvizom Izberi ali poberi. Zadnje leto pa sem dobil prepoznavnost s podkastom Fejmiči in s tem, ko delam na Nedeljskem popoldnevu. Neka stalna prisotnost je zelo pomembna za prepoznavnost. Še vedno pa mislim, da nisem doživel generalnega vseslovenskega preboja med slavne osebnosti, kar pa me, upam, tudi še čaka.

Vodil si več oddaj; med njimi Ambiente ter Izberi ali poberi. Katera oddaja je bila zate največji izziv?

Oddaja Ambienti ni bila tako zahtevna, ker je bila strokovno-poljudna oddaja. Vsi teksti so bili že vnaprej pripravljeni, ekipa je bila majhna, prijetna in efektivna. Posneli smo dva do tri posnetke na dan, potem pa sem bil lahko prost tudi mesec dni. Za oddajo Izberi ali poberi smo pa snemali v studiu na VPK-ju (Videoprodukcija Kregar, op. p.) čez poletje. Na snemanju je bila visoka temperatura, tema, spuščali so tudi dim za boljšo vidnost lučk. Vso pripravo za intervju sem moral narediti sam. Intervjuje smo posneli že vnaprej, ko pa je tekmovalec izpadel, so jih predvajali. Nato pa sem se moral preobleči in posneti tudi do pet oddaj na dan. Tako se je to snemanje intervjujev in oddaj izmenjevalo čez vse dneve. Bilo je zelo energijsko izčrpavajoče; zraven pa je bilo še veliko stresa. Iz te izkušnje pa sem se veliko naučil o vodenju, o biznisu, o komunikaciji in o vsem, kar pride zraven. Skupaj smo posneli okoli 115 oddaj.

Kaj je najboljši nasvet za nekoga, ki bi se rad preizkusil v komediji?

Najboljši nasvet bi bil, da samo začni, nič ni nemogoče. Včasih nisem hotel gledati drugih komikov, saj sem se bal, da bom postal enak ali da bi imel enake vice ali si prilastil ideje drugih. Zdaj pa sem ugotovil, da moraš pogledati vse komike in da jih nikoli ne boš mogel posnemati, saj si že sam po sebi dovolj drugačen od drugih. Torej gledati, poslušati in nato pisati. V to je vloženega veliko dela in časa. Če te povabijo na rojstnodnevne zabave, pojdi in delaj, vadi in se zraven uči. Imam veliko srečo, saj sem začel že kot zelo mlad (začel je v Mladinskem centru Podlaga v Sežani, 24. 9. 2010, op. p.) in v kratkem času pridobil številne izkušnje. Z delom se krepiš, spoznavaš sebe in svoj poklic.

Kateri je bil najbolj nenavaden kraj, kjer so te prosili, da poveš kakšno šalo?

Komiki res ne maramo, ko nam kdo reče, naj povemo kakšno šalo; mi namreč ne govorimo vicev, ampak pripovedujemo svoje zgodbe. Najbolj čuden kraj pa bi morda bil kar na ulici, ko te ljudje zagledajo, pridejo do tebe in ti rečejo, da jim poveš vic, saj si komik.

Včasih pravijo, da preveč smeha škodi. Ali te je kakšna šala spravila v težave?

V težave me še nobena ni spravila, saj so moje zgodbe ustvarjene iz nekih težav, ki so se v resnici zgodile. Nikoli nisem imel in niti ne nameravam delati takega materiala, ki bi žalil druge. Govorim večinoma o tem, kako se jaz sprašujem in razumem stvari okoli sebe, ne govorim o tem, kakšni so nekateri ljudje. Rad bi razumel sebe in svet okoli sebe in želim, da bi se vsi imeli radi, čeprav je to nemogoče. Vztrajam v tem, da moja komedija pripomore k temu, da bo na svetu več ljubezni, radosti in razumevanja, ne pa manj.

V času korone si začel nov projekt z Gašperjem Bergantom, podkast Fejmiči. Kako je prišlo do skupnega sodelovanja?

Gašper je sam velik ljubitelj podkastov (vrsta oz. žanr radijske oddaje, op. p.) in je že prej poslušal enega največjih ustvarjalcev te medijske zvrsti. Mene pa to ni zanimalo, a ko me je vprašal, ali bi to počel z njim, sem vseeno rekel »ja«, saj sva prijatelja. Me je pa to pripravilo do tega, da zdaj sam poslušam nekaj podkastov, npr. Številke na Valu 202, ki jih pripravlja Slavko Jerič. Še z enim od prijateljev sva nato ustvarila studio in začeli smo s snemanjem podkastov. Počasi se večamo, posodabljamo opremo, spreminjamo koncept, saj nam je to postala platforma za izražanje in za prepoznavnost. V dveh letih sva posnela že skoraj več kot 100 oddaj. Imamo že veliko poslušalcev in tudi nekaj sledilcev, ki nas radi poslušajo.

Ali imaš kot bivši dijak naše šole kakšen nasvet za trenutne dijake?

Menim, da je sežanska šola dobra. Dobro jo delajo učitelji, ki v njej učijo, ampak se moramo zavedati, da so ti učitelji tudi samo ljudje; eni imajo veliko potrpljenja, drugi pa ne. Zaupati je treba vanje, saj so dobri, obenem pa dvomiti vanje, saj  so vseeno samo ljudje. Predvsem pa naj dijaki zaupajo vase. Mogoče je najbolje naprej izvedeti, česa nočeš, nato pa ugotoviti, kaj hočeš in za to garati in delati naprej. Na koncu postane lepše. Vsi slabi trenutki, ki bodo prišli, se bodo tudi končali, čeprav se takrat morda zdi, da bo tako za zmeraj, a ne bo. V vsakem učitelju ali profesorju lahko najdeš nekaj dobrega; od vsakega pa se boš zagotovo nekaj naučil, tudi če se ti zdi neprijeten.

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 215 times, 1 visits today)